Jedro

Solastniki svoja (so)lastninska upravičenja izvršujejo skladno s svojim solastniškim deležem, ne da bi s tem posegali v pravice ostalih solastnikov. Če je solastniku to onemogočeno zaradi ravnanja drugega solastnika, je predvideno plačilo nadomestila (uporabnine), s čemer se izravna prikrajšanje solastnika pri izvrševanju (so)lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo toženi stranki naložilo, da vsaki od tožečih strank plača po 3.631,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.519,57 EUR od 1.9.2010 dalje do plačila ter od zneska 1.111,57 EUR od 8.12.2011 dalje do plačila. Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.106,76 EUR. Zaradi umika glavnice 60,86 EUR pa je postopek v tem delu ustavilo.

2. Zoper sodbo (1. in 2. točka izreka odločbe) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je toženka samovoljno uporabljala celotno hišo in poslopje. Poudarja, da gre za njen dom, v katerem živi že od leta 1997, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnika imata vsak svojo nepremičnino, v kateri prebivata, zato sporne stanovanjske hiše in poslopja sploh ne potrebujeta. Nikoli nista izrazila želje, da bi hišo in poslopje uporabljala. Kot sta zatrjevala v tožbi, sta si prizadevala le, da bi z nepremičninami skupaj gospodarili. Da jih dejansko ne potrebujeta in da njihove uporabe nista zahtevala, je potrdila tožnica sama ob zaslišanju s tem, ko je izjavila, da nepremičnin ne bi uporabljala zase. Podobno izhaja tudi iz izpovedi tožnika, kjer je potrdil, da je bila njegova želja le skupno gospodarjenje in ureditev hiše, ne pa uporaba. To navsezadnje potrjuje tudi predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe v zapuščinskem postopku, s katerim sta zahtevala, da jima toženka omogoči vstop v hišo zato, da bi lahko preverila, v kakšnem stanju je, in ne zato, da bi jo lahko uporabljala. Tožnika tako nista z ničemer dokazala, da sta toženko pozvala na souporabo nepremičnin, kaj šele, da bi jima toženka to preprečevala. Zgolj dejstvo, da nepremičnin nista uporabljala, za ugoditev zahtevku ne zadostuje. Pritožnica pojasnjuje, da tožnika tudi nista zahtevala ključev od stanovanjske hiše. Namestitev ključavnice pa je bil potrebna zaradi groženj tožnika, iz navedenega razloga pa je toženka tudi klicala policijo. Pritožba nadalje zatrjuje, da toženka od uporabe hiše ni imela nobene koristi, temveč nasprotno, z njenim vzdrževanjem ji nastajajo zgolj stroški. Koristi ne predstavljajo niti drva od podrtega gospodarskega poslopja, za katera sodišče ugotavlja, da jih je toženka porabila za kurjavo. Drva za kurjavo je toženka namreč kupila z denarno socialno pomočjo. Pa tudi če bi uporabila drva od poslopja, ta ne predstavljajo koristi, zaradi katere bi bila toženka dolžna plačati uporabnino. Izvedenka je namreč ugotovila, da gospodarsko poslopje nima nobene vrednosti. Končno pritožba graja tudi ugotovitev sodišča, da toženka povzroča škodo, saj za nepremičnine skrbi kot dober gospodar.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo odgovarjata na pritožbene očitke ter predlagata njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tista dejstva, ki so odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev.

6. Pravdne stranke so solastniki nepremičnine parc. št. 110.S k.o. x., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje. Solastniki svoja (so)lastninska upravičenja izvršujejo skladno s svojim solastniškim deležem, ne da bi s tem posegali v pravice ostalih solastnikov (1. odstavek 66. Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Če je solastniku to onemogočeno zaradi ravnanja drugega solastnika, je predvideno plačilo nadomestila (uporabnine) (190. oziroma 198. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), s čemer se izravna prikrajšanje solastnika pri izvrševanju (so)lastninske pravice.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika sporne nepremičnine, v kateri toženka sicer živi, ne moreta uporabljati zato, ker jima toženka to preprečuje. Sodišče je namreč ugotovilo, da je toženka vsakič poklicala policijo, ko se je kateri od njiju pojavil na dvorišču. Za takšen zaključek je imelo zadosti podlage v prepričljivi izpovedi drugega tožnika. Pritožbeno sodišče dokazno oceno nižjega sodišča sprejema, saj pritožba ne navede ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v njeno pravilnost. Pri tem ni odločilno, da tožnika nista (izrecno) zahtevala njihove (so)uporabe, kar izpostavlja pritožba. Interes, da bi nepremičnino izkoriščala, sta namreč nedvomno pokazala s tem, ko sta večkrat prišla preverit njeno stanje in si aktivno prizadevala, da bi se s toženko dogovorili glede podedovane nepremičnine. Tudi to, da toženke nista prosila za ključe stanovanjske hiše, ni pomembno. Kaj takega bi bilo ob dokazanem odklonilnem odnosu toženke, ki ju je odganjala vsakič, ko sta se tam pojavila, nesmiselno zahtevati.

8. Pritožba zavajajoče prikazuje, češ da sta bila tožnika zainteresirana le za vzdrževanje, ne pa tudi uporabo nepremičnine. V tožbi sta namreč zatrjevala, da sta želela sama koristiti prostore v hiši oziroma jih dati v najem (prim. 2. stran tožbe). To pa je potrdil tudi tožnik ob zaslišanju (izpoved na list. št. 81), ko je povedal, da bi uporabljal hišo, če bi toženka to dovolila. Če bi druga tožnica koristi rada prepustila svojim otrokom, pa je to stvar njene odločitve.

9. Predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe (priloga B3), na katerega se sklicuje pritožba, ne dokazuje, da tožnika nimata želje, da bi hišo uporabljala. Njegova vsebina je prilagojena pravilom dednega prava, ki predvidevajo takšen ukrep za zavarovanje zapuščine, kadar grozi škoda. Nasprotno pa predlog potrjuje, da tožnika dejansko nimata vstopa v hišo, kar pomeni, da je tudi ne moreta koristiti.

10. Pritožba neutemeljeno izpostavlja okoliščino, da hiša predstavlja toženkin dom, v katerem živi že vse od leta 1997. To namreč ne spremeni dejstva, da so pravdne stranke solastniki (od leta 2007, ko so nepremičnino podedovali), spričo česar imajo vsi in ne zgolj toženka pravico, da jo uporabljajo. Brez pomena je tudi dejstvo, da tožnika hiše ne potrebujeta, ker imata vsak svojo nepremičnino. To namreč toženke še ne upravičuje, da ju izključuje iz njene uporabe.

11. Za uspešnost zahtevka po 198. čl. OZ je treba dokazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki je ne uporablja. Pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da korist predstavljajo drva od podrtega gospodarskega poslopja. Ne drži pa, da ni bila z ničemer obogatena. Njeno korist namreč predstavlja uporaba celotne hiše, prikrajšanje tožencev pa nemožnost uporabe (sorazmerno njunemu deležu). Glede na to, da prisojeni znesek predstavlja tržno najemnino in sicer zgolj za hišo (prim. izvedensko mnenje na list. 59 do 71), je odločitev sodišča kljub temu pravilna. Iz navedenega razloga je odveč ugotavljanje, kdo je podrl gospodarsko poslopje, ter za kakšen namen so se porabila drva. Pritožbeno sodišče na tovrstne pritožbene navedbe zato ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12. Brez pomena je tudi pritožbena trditev, da toženki z vzdrževanjem hiše nastajajo stroški. Ti so namreč lahko le predmet samostojnega zahtevka, na doseženo obogatitev pa ne morejo vplivati.

13. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali toženka z (ne)ustreznim vzdrževanjem povzroča škodo na objektu. Tudi to namreč ne vpliva na utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine.

14. Ker je toženka kršila (so)lastninska upravičenja tožnikov, izpolnjene pa so tudi predpostavke neupravičene obogatitve, je odločitev sodišča, da je dolžna plačati uporabnino (v neizpodbijani višini), materialnopravno pravilna.

15. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi procesne kršitve, ki pa jih ne konkretizira. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo glede kršitev 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar le – teh ni ugotovilo.

16. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov s pritožbo (1. odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odgovora na pritožbo tožeče stranke pa glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti za potreben strošek (1. odstavek 155. člena ZPP), zato tudi tožnika svoje pritožbene stroške nosita sama.