Jedro

Če policija pri operativnem delu naključno opazi storilca kaznivega dejanja oziroma mu sledi, ne gre za ukrep tajnega opazovanja in sledenja, za katerega bi bila potrebna odredba oziroma odobritev.

Udeležba obsojenca, ko je upravljal osebni avtomobil, v katerem je soobsojenca pripeljal v gozd na kraj, kjer je bilo skrito mamilo, stražil do njegove vrnitve z mamilom, nato pa ga je spet odpeljal, pomeni objektivno sodelovanje pri izvršitvenih dejanjih prenašanja mamila in s tem sostorilstvo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni B.B. je dolžan plačati 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenima B.B. in A.C. zaradi sostorilstva pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let, dolžna pa sta plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenega B.B. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Določno uveljavlja kršitev postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena in po sedmem odstavku 364. člena ZKP. Navaja, da je iz izpovedb prič S.I., J.S., R.V. in S.K. povsem jasno, da so policisti nezakonito tajno opazovali in sledili oba obsojenca, saj niso imeli odredbe za take prikrite policijske ukrepe. Sodišče je zavrnilo zagovornikov predlog, da priskrbi odredbo za izvajanje prikritih policijskih ukrepov in zasliši mag. S.K. o tem, koliko je bilo dejansko heroina v zaseženi snovi, zavrnitve dokaznih predlogov pa v sodbi ni obrazložilo. Postopek pri zasegu mamil ni bil pravilen, ker mamilo ni bilo ustrezno zavarovano in označeno v skladu z navodili. Kršitev kazenskega zakona je v tem, da se obsojenemu B.B. očita sostorilstvo pri prenašanju droge tako, da je stražil in prevažal soobsojenega A.C., ki je drogo posedoval, tak opis pa nasprotuje sam sebi. Zatrjevano straženje ni dokazano. Sodba sodišča druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 392. člena ZKP ni presodila pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah postopka, ki jih uveljavlja tudi obravnavana zahteva. Predlaga, da se obsojenega B.B. oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da zmotno trdi, da so policisti izvajali prikrite policijske ukrepe, sodba se ne opira na noben nedovoljen dokaz in zato ni podana kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vprašanje ali je bila izdana odredba za tajno opazovanje in sledenje obsojencev je zato nepomembno in opustitev razlogov v sodbi za zavrnitev dokaznih predlogov o tem vprašanju ne predstavlja kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka istega člena ZKP. Tudi kršitev 25. člena KZ ni podana, vloga obsojenega B.B. pri izvršitvi kaznivega dejanja izpolnjuje zakonske pogoje za sostorilstvo. Zahteva neutemeljeno zatrjuje, da sta bila postopek zasega in zavarovanje nepravilna, da ni zanesljivo ugotovljeno, katero mamilo je bilo zaseženo in kolikšna je bila neto teža prepovedane droge, saj je sodišče vse te okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, sicer pa te navedbe uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev postopka.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu B.B. in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Osrednje vprašanje, ki ga problematizira zahteva, je v trditvi, da je policija brez predpisane odredbe tajno opazovala in sledila obsojencema, ker da je to nedvoumno dokazano z izpovedbami prič policistov S.I., R.V. in S.K. To stališče zahteve pa ni pravilno. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na 5. strani svoje sodbe na podlagi njihovih izpovedb ugotovilo, da so S.I., R.V. in S.K. dne 3.3.2001, ko so bili v vozilu, ki ni bilo označeno kot policijsko, opazili obsojenca, jima sledili in ju prijeli ter odpeljali na policijsko upravo, kjer so obsojenemu C. zasegli 19,77 g heroina, ki ga je skril v spodnjih hlačah. Z vprašanjem, ali je bil postopek policistov zakonit oziroma ali so policisti opravljali tajno opazovanje in sledenje obsojencev kot prikrita policijska ukrepa, se je sodišče srečalo šele na koncu dokaznega postopka, ko sta zagovornika, sklicujoč se na izpovedbo S.I., predlagala, da sodišče priskrbi odredbo za izvajanje takih prikritih policijskih ukrepov. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo, ker iz izpovedb prič I., V. in K. ni izhajalo, da so imeli nalogo, da tajno opazujejo in sledijo obsojencema, ampak da je "prišlo do sledenja obtoženima naključno in da ni bilo nobene odredbe o tajnem opazovanju". Sodišče prve stopnje v sodbi zavrnitve tega predloga ni še posebej obrazložilo.

Zagovornik obsojenega B.B. je v drugem odstavku na drugi strani pritožbe zatrjeval, da so policisti oba obsojenca dne 3.3.2001 opazovali in jima tajno sledili, torej ju niso opazili po naključju. Tudi pritožbeno sodišče je to navedbo ob upoštevanju izpovedb policistov (oziroma kot navaja sodba "to izhaja iz podatkov kazenskega spisa") zavrnilo in pritrdilo sodišču prve stopnje, da sta bila obsojenca "izsledena pri operativnem delu policije ..., ki ni procesnopravno dejanje" (prvi in drugi odstavek na tretji strani sodbe), policisti torej niso tajno opazovali in tajno sledili obsojencema v smislu tovrstnih prikritih policijskih ukrepov po takrat veljavnih določbah 49. člena Zakona o policiji, ki ju je moral odobriti generalni direktor policije.

Zahteva torej utemeljuje zatrjevano kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s svojo presojo okoliščin in dokazov, ne pa na podlagi ugotovitev sodišča o procesno relevantnih okoliščinah. Zaradi tega zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa nezakonitost ali protiustavnost postopka policije pri pridobivanju dokazov. Stališče sodišč prve in druge stopnje glede vprašanja, ali so policisti tajno opazovali in sledili obsojenca je povsem jasno, zato sta tudi zavrnili predlog, da se pridobi odobritev generalnega direktorja policije za te ukrepe, saj sta šteli, da odobritev ni bila izdana, ker se taki ukrepi niso izvajali.

Zahteva ugovarja tudi zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe izrecno glede zaslišanja mag. S.K. o koncentraciji heroina v zaseženi snovi in za pridobitev fotografij zaseženega mamila ter varnostne embalaže, v kateri je bilo shranjeno (pisni dokazni predlog na list. št. 116-118). Zahteva za varstvo zakonitosti ne pove, zakaj naj bi bila zavrnitev dokaznih predlogov nezakonita, katere določbe zakona naj bi bile prekršene in kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Sicer pa je v tretjem in četrtem odstavku na četrti strani svoje sodbe sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da sta dokazna predloga očitno nepotrebna, sodišče druge stopnje pa v tretjem odstavku na tretji strani sodbe, da postopek zasega in zavarovanja mamila ni bil nezakonit. Iz teh razlogov tudi Vrhovno sodišče šteje, da obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila prekršena z zavrnitvijo dokaznih predlogov njegovega zagovornika.

Zahteva dalje trdi, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe 25. člena KZ o sostorilstvu, saj obsojeni B.B. ni prenašal mamila, kar izhaja že iz opisa v izreku sodbe, straženje pa mu tudi ni dokazano. Udeležba obsojenega B.B. pri prenašanju mamila je v izreku sodbe konkretizirana z očitkom, da je upravljal osebni avtomobil, v katerem je bil njegov sopotnik obsojeni A.C. in ga pripeljal v gozd na kraj, kjer je bilo skrito mamilo, medtem ko je C. šel po mamilo, je stražil do njegove vrnitve z mamilom, nato pa ga je odpeljal proti M. Tak opis udeležbe obsojenega B.B. pri prenašanju mamila pomeni objektivno sodelovanje pri izvršitvenih dejanjih prenašanja mamila, zato je sodišče pravilno štelo obsojenčevo vlogo pri izvršitvi kot sostorilstvo.

Neutemeljene so navedbe, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe. Po določbah prvega odstavka 395. člena ZKP pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presodi navedbe pritožbe. Kršitev te določbe pa ni bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to meni zahteva, ampak je bistvenega pomena samo, če sodišče ne presodi pritožbenih navedb o bistvenih okoliščinah in dejstvih in je ta opustitev vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Takega vpliva zahteva ne zatrjuje. Sicer pa te navedbe tudi niso utemeljene: pritožbeno sodišče je presojo v pritožbi uveljavljanih kršitev postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP obrazložilo v prvem odstavku na tretji strani sodbe, ko je pojasnilo, da policisti niso izvajali prikritih policijskih ukrepov in zato ne bi bilo mogoče dobiti odobritve zanje. Tudi pritožbene navedbe glede zavrnitve pisnega dokaznega predloga je pritožbeno sodišče pojasnilo v drugem in tretjem odstavku na tretji strani in tretjem odstavku na četrti strani sodbe, zato ne drži trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče kršilo obsojenčevo pravico, da izve za razloge, zaradi katerih so bili zavrnjeni dokazni predlogi.

Ostale pritožbene navedbe o nedokazanosti, da je obsojeni B.B. stražil, koliko je bilo čistega heroina v zaseženi snovi, ali je analizirana snov res tista, ki je bila zasežena obsojenemu C., pa uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornika obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenega B.B. (ima poklic in zaposlitev, nima pa preživninskih obveznosti) in zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev postopka in kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.