Jedro

Toženka je na obstoj sporazuma o varstvu in vzgoji sklepala na podlagi dejstev, zapisanih v zapisniku in tožnikovi prošnji, torej je svoj sklep o obstoju sporazuma sprejela posredno tudi na podlagi podatkov, ki jih je v postopku pridobivala. Toženka v obravnavani zadevi torej ni odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot to določa 144. člen ZUP, temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo kontradiktornosti oz. načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in prosilcu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 2900/2015 z dne 21. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1240/2015, zaradi dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka, t.j. izvedenca pedopsihološke stroke. V obrazložitvi je navedel, da prosilčev povprečni mesečni dohodek znaša 660,40 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ki trenutno znaša 270,82 EUR, dvakratnik je torej 541,64 EUR. Prosilca je štel za samsko osebo v skladu z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Iz predložene dokumentacije, prosilčeve vloge in zapisnika Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1240/2015 z dne 26. 10. 2015 izhaja, da v skladu z dogovorom pred Centrom za socialno delo mladoletni sin prosilca živi pri materi, prosilec pa zanj plačuje preživnino v višini 100 EUR mesečno, kar potrjujejo tudi BA izpiski prosilca, in ki jo je upošteval pri izračunu neto dohodka prosilca.

2. Tožnik izpodbija izdano odločbo in navaja, da ne more pristati na interpretacijo, da se ga šteje kot samsko osebo, brez upoštevanja dejstva, da njegov otrok živi pri njem. Takšna interpretacija je pomanjkljiva in v nasprotju z dejanskim stanjem, obenem pa ima zanj tudi izrazite negativne posledice v sodnem postopku. Gre za določitev skrbništva nad otrokom, ki še zdaleč ni določeno. V zapisniku v zadevi IV P 1240/2015 ni nikjer eksplicitno navedeno, da njegov otrok živi pri materi, ker to ne drži. V zapisniku so omenjene zgolj tehnične podrobnosti glede stikov in preživnine, iz naslova zagotavljanja kolikor toliko nemotenega starševstva otroku v času sojenja in s tem zmanjševanja konfliktov. Stiki so jasno opredeljeni kot začasni režim. Če bi bilo varstvo in vzgoja že pravnomočno presojeno, potem ne bi bilo potrebe po postopku in prošnji za BPP. Tudi otrokovo stalno prebivališče je na istem naslovu kot tožnikovo. Gre za arbitrarno interpretacijo zapisnika mimo dejanskega stanja. Kolikor bi se organ spuščal v vsebinski kriterij iz 24. člena ZBPP, bi ugotovil, da je prošnja utemeljena. Kot starš želi doseči zagotavljanje varstva in vzgoje svojega otroka in to ni bilo možno v okviru izvensodnega dogovora ter to ne more biti nerazumna zadeva. Prav tako ni razlogov za mišljenje, da v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Zavrnitev prošnje pomeni, da bo v sodnem postopku v izrazito podrejenem položaju, saj ima nasprotna udeleženka kljub enakemu ali celo boljšemu gmotnemu položaju odobreno BPP. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za BPP, zaradi neizpolnjevanja finančnega kriterija.

6. Toženka je tožnika v postopku dodelitve BPP štela za samsko osebo. Konkretno je med strankama sporno neupoštevanje tožnikovega mladoletnega otroka kot tožnikovega družinskega člana. Materialni predpis, ki ga je toženka uporabila, je deseti odstavek 10. člena ZUPJS, iz poglavja III. Način ugotavljanja materialnega položaja – Osebe, ki se upoštevajo poleg vlagatelja. Iz določbe izhaja, da če se starši skladno s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, sporazumejo, da imajo oziroma obdržijo varstvo in vzgojo otroka, se otrok pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva pri tistem izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Toženka je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, štela, da sta se prosilec in mati mladoletnega otroka sporazumela o varstvu in vzgoji otroka na način, da je otrok v varstvu in vzgoji pri materi, prosilec plačuje preživnino, določeni so mu tudi stiki. Smiselno tožnik z navedbo, da o skrbništvu nad otrokom še zdaleč ni odločeno ter da dogovor pri Centru za socialno delo predstavlja le začasni režim, ugovarja, da sta se starša sporazumela o varstvu in vzgoji ter zato navedena določba ne bi smela biti pravna podlaga za zaključek, da se mu njegov mladoletni otrok ne upošteva pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na dogovor o varstvu in vzgoji, z vsebino, da je otrok pri materi, sklepala na podlagi zapisnika v pravdni zadevi in prosilčeve vloge. Že samo dejstvo pravdnega postopka med tožnikom in materjo mladoletnega otroka, tožbena zahtevka obeh strank, da se vzgoja in varstvo podeli enemu od njih (tožba in nasprotna tožba) kaže, da na Centru za socialno delo sporazum o varstvu in vzgoji ni bil dosežen (glej tretji odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR), kazalo pa bi, na podlagi vseh dejstev, ki jih je toženka navedla in izhajajo iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, da je bil dosežen začasni sporazum o tem, na kar kaže določitev in plačevanje preživnine in izvrševanje stikov s strani tožnika.

8. Toženka je na obstoj sporazuma o varstvu in vzgoji sklepala na podlagi dejstev, zapisanih v zapisniku in tožnikovi prošnji, torej je svoj sklep o obstoju sporazuma sprejela posredno tudi na podlagi podatkov, ki jih je v postopku pridobivala. Toženka v obravnavani zadevi torej ni odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot to določa 144. člen ZUP, temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločala v posebnem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo kontradiktornosti oz. načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP in prosilcu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo. Prosilcu bi torej morala dati možnost, da se izjavi o obstoju sporazuma in njegovi vsebini (začasno odločenem varstvu in vzgoji otroka; preživnini; stikih) ter kot bi naj iz tega sporazuma izhajalo (sklep toženke) o trenutnem prebivališču mladoletnega otroka, ki je za tožnika sporno. Toženka je torej bistveno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi.

9. V izogib podaljševanja postopka pa se sodišče že v tej fazi izreka v zvezi s sporno začasno naravo sporazuma, sklenjenega na Centru za socialno delo, da kolikor ima začasni dogovor, sklenjen na Centru za socialno delo, vsebino in naravo sporazuma o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka, kot določa ZZZDR (določeno je, da začasno živi le pri enem od staršev – 105. člen ZZZDR; določena je preživnina – 105. a člen ZZZDR; določeni so stiki – 106. člen ZZZDR), lahko toženka kljub začasni naravi sporazuma v postopku dodelitve BPP ob uporabi desetega odstavka 10. člena ZUPJS šteje, da sta se starša dogovorila o vzgoji in varstvu otrok, kolikor se začasnost ureditve nanaša na relevantno obdobje.

10. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitve zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).