Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami ali zapisniki oziroma "protispisnost" obstaja le takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

Izrek

Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi se zavrže, revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 550.000 SIT in ji povrniti 91.673,49 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2003 do plačila. Višji toženi zahtevek je zavrnilo. Za pretrpljene telesne bolečine je oškodovanki priznalo 600.000 SIT, za strah 100.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 1,300.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki poleg že prisojene glavnice plačati še 79.109 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2002 do plačila, zamudne obresti od 550.000 SIT od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po izdaji sodbe sodišča prve stopnje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, in ji namesto 91.673,49 SIT povrniti 213.950 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je višina denarne odškodnine, ki jo je oškodovanki prisodilo sodišče prve stopnje, primerna.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju sta sodišči prve in druge stopnje izvedli vse potrebne dokaze, vendar sta tožnici prisodili izredno nizko odškodnino, ki ne ustreza pojmu pravične in primerne denarne odškodnine. Izpostavlja primera iz sodne prakse II Ips 131/2001 in II Ips 93/2001, v katerih je Vrhovno sodišče oškodovancem že prisodilo odškodnine v nominalno enakih zneskih, kot jo je zahtevala tožnica. Napačna je tudi odločitev v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede premoženjske škode (v reviziji sporno 718,03 EUR, prej 172.000,70 SIT) ni dovoljena.

Revizija glede nepremoženjske škode (v reviziji sporno 4.590,22 EUR, prej 1,100.000 SIT) pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT, drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 718,03 EUR (prej 172.070 SIT), ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (600.000 SIT), strah (100.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti (600.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 2. do 4. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 3. do 6. strani). Bodoče telesne bolečine in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so bile del dejanske podlage sodbe že pri odločanju sodišča prve stopnje, ki je ta kriterij, ki vpliva na višino denarne odškodnine za obe navedeni obliki nepremoženjske škode, tudi ustrezno materialnopravno ovrednotilo. Primerjava med obsegom aktivnosti, ki jih je oškodovanka lahko opravljala pred škodnim dogodkom 25.2.2000, in sedanjim stanjem potrjuje pravilnost odločitve o višini denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj še vedno lahko opravlja vse tisto, kar je počela pred poškodbo, čeprav z določenimi omejitvami oziroma z večjimi napori pri nekaterih aktivnostih. Tožeča stranka ima sicer prav, da je mogoč tudi strah brez telesne poškodbe, vendar pa ne more biti nobenega dvoma, da je resnost telesne poškodbe eden od dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo intenzivnosti in trajanje strahu za izid zdravljenja.

Sklicevanje v reviziji na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 131/2001 in II Ips 93/2001 ne omogoča sklepanja, da bi nižji sodišči pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odstopili od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov, odmera vsake oblike nepremoženjske škode pa je odvisna od številnih okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih škod je zato lahko zelo velik. Konkreten škodni primer, v katerem je sodišče tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode skupaj prisodilo 8,4 povprečnih neto plač, spada v III. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb, v kateri se odškodnine gibljejo med 2 in 92 povprečnimi neto plačami (srednje hud primer).(1) Dejansko stanje v zadevah, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče in na katere opozarja tožnica v reviziji, ni bilo bistveno podobno konkretnemu primeru. Nobena od oškodovank v zadevah II Ips 93/2001 in II Ips 131/2001 ni utrpela natega vratnega mišičja in primerjalna analiza, ki jo ponuja tožeča stranka, že iz tega razloga ne vzdrži presoje.

Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da "obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih, ki se navajajo v razlogih drugostopenjske sodbe in med samimi izvedenimi dokazi, zlasti izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke", ni podana. Nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami ali zapisniki oziroma "protispisnost" obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, to je takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. S tem, ko je pritožbeno sodišče zapisalo, da je tožeča stranka "utrpela le nateg vratnega mišičja in udarnino glave, kar vse skupaj kaže, da le ne gre za izrazito opazno stopnjo te škode", očitane kršitve ni zagrešilo. Umestitev konkretnega škodnega primera v okvir, ki ga začrtuje razmerje med manjšimi in večjimi škodami, je nujno, da bi sodišče v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine konkretni škodni primer lahko primerjalo s podobnimi primeri, zato je takšno postopanje odraz pravilnega materialnopravnega pristopa nižjih sodišč.

Revizijsko sodišče je revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Jadek Pensa et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 763.