Jedro

Negatorno tožbo je mogoče uperiti le zoper tretjega in ne zoper skupna lastnika drug proti drugemu.

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika po katerem je toženec dolžan odstraniti naslednje predmete: vrata v kletnih prostorih, ki preprečujejo gibanje po celotnih skupnih delih kleti in stvari pod stopnicami, itison z odprtine prezračevalnega jaška, ki se nahaja pred vhodom v toženčevo stanovanje, jekleni drog in nosilce pod tožnikovim balkonom, masivno vrtno mizo in klop ter dve betonski koriti na južni strani, kombinirano ograjo okoli vrta na južni strani, kovinsko omarico iz pralnice, ter prenehati obdelovati vrt na vrtni površini pa vzpostaviti prejšnje stanje pred ureditvijo zemljišča v vrt, vse v roku 30 dni pod izvršbo. Toženec je dolžan poravnati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožečo stranko pa je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov nastalih tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po tistem, ko je ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za takoimenovano negatorno tožbo. Ugotovilo je sicer aktivno legitimacijo tožnika, nato pa je ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni bil določljiv in tudi ni izvršljiv. Tožeča stranka ni navedla pri odstranitvi predmetov katera vrata oz. koliko vrat v kletne prostore niti katere stvari pod stopnicami je potrebno odstraniti, prav tako velja enako za masivno mizo, betonsko korito na južni strani. Tožeča stranka bi moralo svoj zahtevek opredeliti tako, da bi točno prostorsko označila katere predmete je dolžna odstraniti. V določenem delu zahtevka pa je bilo že odločeno in tožnik nima pravnega interesa na vztrajanju pri tem delu tožbenega zahtevka. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka. Podala je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 338 ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana v tem, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke zaradi prekluzije, vendar pa tega ne bi smelo storiti, saj je tožnik podal dokazne predloge po 14. 11. 2002, ko se glavna obravnava ni izvedla. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi s tem, ker sodišče šele v sodbi ugotavlja, da je tožbeni zahtevek nepopoln in zaradi tega zavrača tožbeni zahtevek, saj bi sodišče v takem primeru moralo postopati na podlagi 108. čl. ZPP in od tožnika zahtevati popravo tožbe. Po mnenju pritožbe je tožbeni zahtevek tožnika določljiv, glede vrtne mize je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da gre za vrtno mizo in klopi, ki so nameščene pred balkonom stanovanja tožene stranke, na poti okoli stanovanjskega bloka na V. ... v V., ki je skupna lastnina lastnikov stanovanj na naslovu V. ... v V.. Tožeča stranka je na glavni obravnavi natančno narisala skico in točno izpovedala lego posameznih stvari. Za primer neskladja bi pa sodišče moralo opraviti ogled. Glede vrtne mize, klopi ter dveh betonskih korit in tudi z odstranitvijo ostalih predmetov je podobna situacija. Jasno je za katere vrata v kletnem prostoru gre, prav tako je jasno, za katero ograjo okoli vrta gre in za katere jeklene drogove in podobno. Kar se tiče jeklenega droga na zidu pa nikakor ne gre za res judicata oziroma sodišče ni utemeljilo na podlagi katerega dokazila oz. dokumenta to šteje za res judicata. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je tožeča stranka predlagala ogled, ki ga pa sodišče ni sprejelo. Po ogledu bi namreč sodišče pridobilo natančno predstavo o legi posameznih stvari, čeprav tožeča stranka smatra, da so predmeti dovolj določeni oz. specificirani, da se lahko izvrši tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z glavnim vprašanje, ki je ali tožena stranka neupravičeno zaseda skupno lastnino in kako odpraviti nezakonita motitvena dejanja toženca. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre v tem primeru za skupno lastnino in da je tudi podana pravna podlaga za odločanje o tem zahtevku po Stvarnopravnem zakoniku in Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerij, vendar to pravno podlago ni pravilno uporabljalo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je v pritožbi navaja pritožnik in sicer, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe čl. 286 ZPP in s tem neutemeljeno štelo določene dokazne predloge tožnika za prekludirane, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ta pritožbeni razlog ni podan. Na glavni obravnavi z dne 14.11.2001 je razpravljajoča sodnica sprejela procesni sklep, da se otvori glavna obravnava, ki je javna. Nato je ugotovilo, da je tožeča stranka sprejela pripravljalni spis toženih šele dne 13.11.2002. Zato je ugodilo predlogu tožeče stranke glede dodelitve 8 dnevnega roka za vložitev odgovora na zadnji pripravljalni spis tožene stranke in se zaradi tega tudi glavna obravnava s tega dne preloži na nedoločen čas. V naslednjem 8 dnevnem roku pa tožeča stranka na nadaljnje navedbe toženih strank ni odgovorila, naslednjo svojo vlogo je poslala šele dne 20.2.2003. Tako v tem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi določb čl. 286 ZPP.

Prav tako ni podan uveljavljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz I. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi bil storjen s tem, da sodišče prve stopnje ni postopalo na podlagi 108. čl. ZPP. V konkretnem primeru, ko je šlo za nepopolno tožbo bi moralo sodišče res postopati po določbi III. odst. 318. čl. ZPP in bi v primeru, da je ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedene v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka izdati sodbo s katero bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Kljub temu pa neuporaba te določbe predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v konkretnem primeru ni pomenila nezakonitost sodbe oz. pravdnega postopka, saj je sodišče o tožbenem zahtevku kljub njegovi nepopolnosti odločalo meritorno in na glavni obravnavi, izvedlo predlagane dokaze in nato tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožba mora vsebovati takšen zahtevek, ki je določen tako glede glavne stvari kakor stranskih terjatev. Obsegati pa mora dejstva, na katere tožnik opira zahtevek in dokaze s katerimi se dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. čl. ZPP). Prav tako mora biti po določbi čl. 17 Zakona o izvršbi in zavarovanju sodna odločba izvršljiva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek za katerega je zahteval sodno varstvo tožnik ne odgovarja tem omenjenim klavtelam. Kljub temu pa to ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa je razvidno, da tožnik s tem, ko ni določno in izvršljivo opredelil predmetov katere je potrebno odstraniti ni dokazal, da je toženec povzročil motenje njegove soposesti. Določbe o izvršljivosti sodne odločbe ne more zamenjati in nadomestiti ogled sodišča, ki sodi v predmetni zadevi, prav tako ne skica predmetov, katere je potrebno odstraniti, ki ni sestavni del izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno pravno opredelilo predmetni spor kot spor za takoimenovano opustitveno tožbo iz 42. čl. ZTLR. To tožbo imata na razpolago lastnik ali domnevni lastnik stvari proti tretjemu, ki kakorkoli neutemeljeno posega v lastninsko pravico in jo s tem vznemirja, če pri tem posegi ne gredo tako daleč, da bi bila stvar odvzeta. Iz razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da sta tožnik in toženec skupna lastnika domnevnih določenih prostorov. Negatorno tožbo bi tako bilo mogoče operiti le zoper tretjega ne pa zoper skupna lastnika drug proti drugemu. Že iz teh razlogov bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo zavrniti. Sicer pa iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje kot že povedano izhaja, da tožnik ni dokazal, da je prišlo do takšnih posegov, v solastninsko pravico, ki bi preprečevali sodno varstvo, ne glede na to, da je kot že prej obrazloženo možno vložiti tožbo le proti tretjemu. Obrazložitev sodišča prve stopnje zakaj ni nudilo sodnega varstva pred motilnimi dejanji je tako povsem obrazložena, tako v dejanskem vpogledu ne glede na nepravilno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP potrdilo in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165. čl. ZPP).