Jedro

Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivno oblast delodajalca), ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

Ker obseg tožničinega dela ni bil enak obsegu dela redno zaposlenih in ker stopnja njene odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju, elementi delovnega razmerja niso podani.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s I., II. III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki za čas od 1. 1. 2012 do 2. 8. 2015, za prijavo v zavarovanje in za obračun ter izplačilo plač za to obdobje zavrne, stranki pa krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za nedoločen čas v trajanju 20 ur na teden od 1. 1. 2012 na delovnem mestu referent za splošne zadeve in od 1. 1. 2014 dalje na delovnem mestu višji kadrovsko pravni referent. Ugotovilo je, da je tožnici pri toženi stranki 30. 5. 2014 delovno razmerje nezakonito prenehalo in je trajalo do 2. 8. 2015. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 1. 2012 do 2. 8. 2015 prizna vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas v trajanju 20 ur na teden ter jo za to obdobje prijavi v zavarovanje in izplača razliko v plači s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica delala pri toženi stranki na podlagi napotnic študentskega servisa, to razmerje pa je imelo vse elemente delovnega razmerja. Vsebinsko je opravljala enako delo kot zaposlene delavke v delovnem razmerju, glede odsotnosti je zanjo veljal enak režim kot za ostale zaposlene, skratka opravljala je delo, ki ni bilo občasno ali začasno, temveč je bila narava njenega dela takšna, da se je prostovoljno vključila v organiziran delovni proces tožene stranke in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je zaključku, da narava tožničinega dela ni bila le začasna oziroma občasna, da je tožničino delo obsegalo celoten postopek izvršbe, da je delo opravljala nepretrgoma, le da je njegov obseg znašal približno 20 ur na teden, imela je odrejen delavnik, toženi stranki je morala sporočati svoje odsotnosti in se z nadrejeno delavko dogovarjati o dopustih, prihode na delo in z dela je evidentirala, delo pa je bilo vsebinsko identično kot del nalog A. A., ki je delala kot referent za splošne zadeve.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbe 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) in 6b. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS št. 5/91 in naslednji) v delu, ki ureja študentsko delo. Tožnica je bila študentka Pravne fakultete v Mariboru. V dve in polletnem obdobju je za toženo stranko opravljala delo preko študentskih napotnic. Pojem začasnega in občasnega dela dijakov in študentov sicer ni nikjer podrobneje definiran, vendar pa gre za institut, ki se razlikuje od delovnega razmerja, čeprav ni jasno konkretizirane ločnice med obema oblikama dela. V konkretnem primeru tudi ni pojasnjeno, zakaj elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 obstojijo vse od prvega dne, ko je tožeča stranka začela opravljati delo za toženo stranko, zato se očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in naslednji). Kdaj se delo študenta spremeni v delovno razmerje, ni jasno in v tem pogledu ni pravne varnosti ne za študenta ne za delodajalca. Nihče od njiju ne ve, kdaj nastopi trenutek, ko je sklenjeno delovno razmerje in ko nastanejo pravice in obveznosti tako za delavca kot za delodajalca. Tožena stranka meni, da je s tem poseženo v njeno svobodno gospodarsko pobudo in načelo pravne varnosti. Vsak študent je vedno vključen v delovni proces, delo vedno opravlja pod nadzorom in po navodilih, pri delu ni samostojen, delo opravlja za plačilo in osebno. Življenjsko tudi nikakor ni mogoče pričakovati, da bi študentje lahko samostojno in brez nadzora opravili katerokoli delo. Študentsko delo lahko opravljajo posamezniki, ki imajo status dijaka ali študenta, dokler ne diplomirajo ali se redno zaposlijo. Študenti ponujajo možnost opravljanja študentskega dela na podlagi stalne napotnice, ki velja daljše obdobje in sicer od dneva izdaje napotnice dalje in največ eno leto. Torej omogoča dolgotrajnejše sodelovanje, pa se kljub temu smatra za študentsko delo. Navadna napotnica je namenjena obračunu dela za krajše obdobje. Tožena stranka vztraja, da je imelo tožničino delo pravno naravo začasnega in občasnega dela. Trajalo in izvajalo se je tekom njenega študija, nekaj dni na teden in se prilagajalo njenim študijskim obveznostim. Tožnici nihče ni odredil, da mora biti prisotna v delovnih prostorih tožene stranke, nihče ji ni odredil, da mora opravljati delavnik v obsegu osem ur dnevno in ga tudi ni. Ni nepomembno, da je v tem času redno izpolnjevala študijske obveznosti, ki jim je prilagajala delo, hodila je na predavanja, izpite, kolokvije. Zato tožena stranka meni, da elementi delovnega razmerja niso podani. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma spremembo z zavrnitvijo zahtevka.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ne pojasnilo, zakaj elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 obstojijo vse od prvega dne, ko je tožnica začela opravljati delo za toženo stranko, ni podana. Izpodbijana sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je namreč pojasnilo, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imelo razmerje med tožnico in toženo stranke elemente delovnega razmerja ves čas od 1. 1. 2012 dalje.

7. Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava.

8. Začasno ali občasno delo dijakov in študentov ureja ZZZPB, ki v delu drugega poglavja o posredovanju zaposlitev in posredovanju dela kljub uveljavitvi Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS št. 80/2010 in naslednji) še velja. Po tretjem odstavku 6b. člena ZZZPB dijaki in študentje lahko opravljajo začasno in občasno delo na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom. Gre za osebe, ki se po drugem odstavku 6b. člena ZZZPB izobražujejo po javno veljavnih programih osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja. Delo preko študentskih napotnic torej lahko opravljajo le osebe, ki imajo status dijaka ali študenta.

9. Sodišče druge stopnje je zavzelo pravilno stališče, da opravljanje dela na podlagi študentske napotnice ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, v kolikor obstajajo vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Pravilno je tudi stališče, da je možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1), če ima razmerje, ki je sporno, vse elemente delovnega razmerja.

10. Študentsko delo je pravno urejen status, ki je po svoji naravi podoben delovnemu razmerju (delo se opravlja za plačilo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pogosto oziroma večinoma tudi v organiziranem delovnem procesu). Revizija popolnoma upravičeno opozarja na tanko ločnico med študentskim delom in delovnim razmerjem, ki sta si po svoji vsebini podobni. Študentsko delo lahko opravljajo le posamezniki, ki imajo status dijaka ali študenta. Delo lahko opravljajo na podlagi stalne napotnice, ki velja daljše obdobje in torej omogoča dolgotrajnejše sodelovanje. Zato delodajalci lahko posameznega študenta v okviru študentskega dela angažirajo za daljše časovno obdobje, zlasti če gre za naloge, za katere so ga že usposobili (1), pri čemer pa instituta študentskega dela ne smejo zlorabljati. Za zlorabo gre, kadar študent ali dijak opravlja delo v organiziranem delovnem procesu daljše časovno obdobje na popolnoma enak način, pod enakim režimom in v enakem obsegu, kot ga opravljajo osebe, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju.

11. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, se sicer pravilno sklicuje na stališče sodne prakse, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivno oblast delodajalca), ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

12. Tožnica je pri toženi stranki delala na postopkih izvršbe. Vsebina tega dela je bila identična delu A. A., ki pa je kot referentka za splošne zadeve poleg izvršb opravljala še dela v zvezi s kadrovskimi in splošnimi zadevami. Tožnica je delo opravljala samostojno in pod nadzorom B. B. Na razpolago je imela delovna sredstva (stacionarni telefon, elektronsko pošto), imela je plačan odmor za malico, odsotnosti je morala javljati nadrejeni delavki, prisotnost na delu je evidentirala, pri delu je sodelovala z drugimi zaposlenimi, na vloge, ki jih je izdajala, se je podpisovala. Na tak način je s krajšimi prekinitvami delala dve leti in pet mesecev. V povprečju je delala 20 ur na teden, kar sovpada tudi z obsegom dela v primerjavi z delom A. A. (približno 40% obsega njenega dela).

13. Na podlagi navedenih dejstev je mogoče zaključiti, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces in da je, vendar le, kar se tiče vsebine dela, delala po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Ni pa možen zaključek, da je po stopnji osebne odvisnosti, s katero je bila zavezana k opravljanju dela, pravno razmerje imelo naravo delovnega razmerja. Tožena stranka v reviziji utemeljeno nasprotuje presoji, da so v razmerju, ki je bilo urejeno kot študentsko delo, obstajali vsi elementi delovnega razmerja oziroma, da tožničino delo ni imelo narave začasnosti oziroma občasnosti. Zlasti glede na dejstvo, da tožnica ni imela osem urnega delovnika, da ni opravljala vseh nalog delovnega mesta referent za splošne zadeve oziroma višji kadrovsko pravni referent, ampak le nekatere naloge (40% dela A. A.) in da sta si delovni prostor delili z drugo študentko. Predvsem je pomembno, da ni imela odrejenega stalnega (niti krajšega) delovnika, saj na delo ni prihajala po ustaljenem urniku in vsak dan ni opravila enakega števila ur (dejansko ni imela 20 urnega delovnega tedna, približno toliko ur mesečno je opravila v povprečju, pa še to ne vsak mesec enako). Iz navedenih okoliščin izhaja, da njen obseg dela ni bil enak obsegu dela redno zaposlenih in da stopnja njene odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju.

14. Narava tožničinega dela je bila občasna, saj dela ni opravljala na enak način, pod enakim režimom in v enakem obsegu, kot redno zaposleni (zgolj to, da je tožena stranka tožnico kot študentko za opravljanje dela na izvršbah angažirala dve leti in pol, ne zadošča za zaključek, da je delo opravljala nepretrgoma). Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da je med tožnico in toženo stranko obstajalo delovno razmerje, je revizijski očitek, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, utemeljen. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2012 do 2. 8. 2015 in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje zavrnilo.

15. Izrek o stroških postopka temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), po katerem v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (kar pa ni ugotovljeno).

(1) Glej sodbo VS RS VIII Ips 87/2016 z dne 30. 8. 2016.