Jedro

Zaradi prisilne poravnave se sicer lahko zmanjša ali kako drugače spremeni obveznost nakazovalca do prejemnika nakazila, ne pa tudi obveznost nakazanca do prejemnika nakazila. Iz tega razloga tožena stranka (kot nakazanec) ne more uveljavljati ugovorov zaradi sklenjene prisilne poravnave glede obveznosti nakazovalca kadar zahteva prejemnik nakazila izpolnitev od nakazanca (drugi odstavek 1022. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 182.913,84 DEM v tolarski protivrednosti in obresti. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da sta T. p. R. d.d. (v nadaljevanju: "R.") in tožeča stranka sklenili posojilno pogodbo. Z njo je tožeča stranka R. posodila 15.000.000,00 SIT (tolarsko protivrednost 182.913,84 DEM). R. pa je dne 8.9.1995 izročila tožeči stranki pisno izjavo, ki jo je podpisala tožena stranka (v nadaljevanju: "Izjava"). Prvostopenjsko sodišče je bilo mnenja, da je Izjava utemeljila poroštveno razmerje med toženo stranko kot porokom in tožečo stranko kot upnikom. S poroštveno izjavo naj bi se tožena stranka zavezala, da bo kot porok poravnala obveznosti R. iz posojilne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na plačilo zneska, ki naj bi ga prejela tožeča stranka od R. Tožeča stranka namreč ni prejela od R. nobenega plačila.

Drugostopenjsko sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Enako kot prvostopenjsko sodišče je izjavo z dne 8.9.1995 razložilo kot poroštveno izjavo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila dve reviziji. Reviziji sta uveljavljali vse revizijske razloge po 370. členu ZPP in pri tem očitno mislili na ZPP 1999. Revident je predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (390. člen ZPP 1977). Tožeča stranka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Državno tožilstvo ni o reviziji dalo nobene izjave.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve dolčb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena.

Tožena stranka je uveljavljala vse revizijske razloge po ZPP 1999. Revizijsko sodišče jih je upoštevalo, kot da bi jih tožena stranka uveljavljala po prvem odstavku 385. člena ZPP 1977. Ker pa revident ni povedal, v čem vidi kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe z vidika kršitev določb pravdnega postopka ni preizkušalo. Pač pa je revizijsko sodišče preizkusilo, ali ni bilo materialno pravo uporabljeno zmotno.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je bila tožena stranka izvoznik R. Tuji kupci so kupnino plačevali na račun toženke. Prejeti denar je morala toženka odstopiti R. Na opisani način so se odvijali tudi posli z inozemskim kupcem W. M.. Ključnega pomena za odločitev v sporu je razlaga "Izjave". R. jo je po ugotovitvah pritožbenega sodišča sama sestavila in jo prinesla toženi stranki v podpis. Izjava je vsebovala besedilo, po katerem naj bi tožena stranka preusmerila priliv od izvoza W. M. Iz teh okoliščin, zlasti pa iz besedila Izjave, ki govori o "preusmeritvi priliva" izhaja, da je R. toženo stranko pooblastila, da izpolni na njen račun največ 182.913,84 DEM v tolarski protivrednosti in obresti. Izjava sama je natančno navedla, da bo morala tožena stranka izpolniti tožeči stranki. S podpisom Izjave in njeno izročitvijo R. se je toženka zavezala v razmerju do R., da bo tožeči stranki plačala, kar je določala Izjava. Izjavo je R. izročila tožeči stranki ob podpisu pogodbe. Z izročitvijo je nastala obveznost tožene stranke do tožeče, da izpolni tisto, kar je bilo določeno v Izjavi kot obveznost in pod v njej določenimi pogoji. Poleg tega je z izročitvijo Izjave R. pooblastila tožečo stranko, da v svojem imenu sprejme izpolnitev. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za nastanek nakazila (1020. člen ZOR). Očitno je torej, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vtoževani znesek zaradi neizpolnitve svoje obveznosti iz sprejetega nakazila, ne pa iz poroštvenega razmerja.

Toženka je bila pooblaščena, da izpolni na račun R. največ 182.913,84 DEM v tolarski protivrednosti in dogovorjene obresti. Zavezala pa se je, da izpolni le v primeru, če R. ne izpolni svojih obveznosti iz posojilne pogodbe sama. Poleg tega je bila tožena stranka zavezana izpolniti le, če so izkupički od izvoza W. M. zadoščali za izpolnitev obveznosti.

Z Izjavo je tožena stranka prevzela samostojno obveznost do tožeče stranke (prvi odstavek 1022. člena ZOR). Že zakon pove, da obveznost tožene stranke ni akcesorna, kot je na primer poroštvo. To pa je odločilno v primeru prisilne poravnave nad premoženjem nakazovalca. Zaradi prisilne poravnave se sicer lahko zmanjša ali kako drugače spremeni obveznost nakazovalca do prejemnika nakazila, ne pa tudi obveznost nakazanca do prejemnika nakazila. Iz tega razloga tožena stranka ne more uveljavljati ugovorov zaradi sklenjene prisilne poravnave glede obveznosti nakazovalca (drugi odstavek 1022. člena ZOR). Vendar pa bi tožena stranka ne imela uspeha z ugovorom opustitve prijave terjatve v postopku prisilne poravnave tudi zato, ker pravna posledica opustitve prijave terjatve v postopku prisilne poravnave ni izguba terjatve (tretji odstavek 59. člena ZPPSL).

Tožena stranka je bila obveščena, da R. svojih obveznosti iz posojilne pogodbe ni izpolnila. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je višina nakazil iz tujine od kupca W. M. zadoščala za poplačilo vseh terjatev tožeče stranke do R. Tožena stranka je bila na temelju Izjave torej dolžna poravnati terjatev tožene stranke v celoti.

Pritožbeno sodišče ima tudi prav, da tožeča stranka ni bila dolžna najprej uveljavljati svojih terjatev do R. na temelju akceptnih nalogov. Zaradi tega je ravnalo prav, ker je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pa čeprav na drugačni materialnopravni podlagi.

Tožena stranka je kot revizijski razlog uveljavljala tudi kršitev 15. in 395. člena ZOR. 15. člen ZOR ne določa nobenih pravnih posledic, zato jih tudi morebitna kršitev ne more imeti. Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS I-16/91, s kasnejšimi spremembami) je dovolil valutno klavzulo (prvi odstavek 5. člena) in zato se 395. člen ZOR ne more uporabiti. Ker sta se stranki sami dogovorili za višino obresti, se tudi ne uporabljata 277. in 399. člen ZOR.

Iz navedenega sledi, da na podlagi uveljavljanih revizijskih razlogov, ob sicer drugačni uporabi materialnega prava, reviziji ni mogoče ugoditi. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu paziti po uradni dolžnosti, je revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).