Jedro

Tožnica je kot škodo poleg ugotovljenega presežka, ki seveda ne predstavlja škode, opredelila manko in odpis blaga. Pri tem ni mogoče šteti, kot je sodišče prve stopnje, da v primeru, če višina manka oziroma odpisa ne presega kala 2 %, tožnici škoda ni nastala. Za obračun kala se uporablja Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara), ki, kot je razvidno iz prvega odstavka prvega člena, določa običajni primanjkljaj in uničenje blaga iz naslova kala, razsipa, razbitja in okvare blaga, ta se po drugem odstavku prvega člena pravilnika ne šteje za jemanje blaga za neposlovne namene po predpisih o davku na dodano vrednost. Odstotek po pravilniku (2 % za ostale živilske izdelke) pomeni najvišjo dovoljeno vrednost odpisa blaga, od katerega se ne obračuna in ne plačuje davek na dodano vrednost. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) torej določa, katero blago se lahko odpiše, da ni podvrženo plačilu davka na dodano vrednost, ne pomeni pa, da če so odpisi nižji od odstotka, ki ga določa pravilnik, z odpisi družbi škoda ne nastane. In enako velja za manko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17154/2016, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo 5.313,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2013 do plačila in stroškov izvršilnega postopka v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2016 do plačila, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžna tožnica tožencu povrniti stroške postopka v višini 841,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II izreka) in da svoje stroške postopka krije sama (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnica nastanka škode ni dokazala. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožnice izhaja, da so bili neupravičeni odpisi blaga, da se je blago prodajalo z odloženim plačilom in da toženec gotovine ni polagal. Pri inventuri je bila ugotovljena razlika, del tega je toženec poplačal. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za poslovne finance, računovodstvo in davke A.A. izhaja ugotovljen manko, vsak manko predstavlja izgubljeni dobiček za družbo. Iz tega razloga je tožnica predlagala vpogled v spis Pd 63/2013. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Tudi v postopku I K 22340/2014 je sodna izvedenka podala ustno mnenje, da je bil manko ugotovljen, ker je toženec izdajal blago brez računa. Toženec je slednje ob zaslišanju potrdil, izpovedal je še, da je določeno blago po inventuri odpeljal k sebi. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo odgovarja. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevalo je pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke A.A. v postopku Pd 63/2013 in ustno izvedensko mnenje iste sodne izvedenke v postopku I K 22340/2014. To ustno izvedensko mnenje predstavlja dopolnitev pisnega izvedenskega mnenja, sodna izvedenka je pojasnila, da je upoštevaje manko gotovine 810,00 EUR in presežek 1.871,29 EUR zaključiti, da gre le za manko, ki je posledica napačnega knjiženja. Inventura ne more biti realen pokazatelj dejanskega stanja, sodna izvedenka pa ni imela seznama blaga, da bi lahko upoštevala odstotek kala po posameznih skupinah. Ugotovljen kalo ni presegel dovoljenega kala. Tako je pravilen zaključek, da tožnica škode ni dokazala. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodninski odgovornosti delavca, kot pravno podlago je pravilno upoštevalo prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju. Za odškodninsko obveznost delavca morajo biti podane sledeče predpostavke: protipravno ravnanje delavca, škoda, ki nastane delodajalcu, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odškodninska odgovornost delavca najmanj v obliki hude malomarnosti. Predpostavke morajo biti podane kumulativno, zatrjevati in dokazati jih je dolžan delodajalec.

7. Tožnica je v dopolnitvi tožbe škodo opredelila kot manko v višini 3.568,90 EUR, presežek v višini 1.871,29 EUR in neupravičen odpis blaga v decembru 2012 v višini 1.006,81 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem nastanka škode upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke za poslovne finance, računovodstvo in davke A.A., ki ga je povzelo v točkah 10 in 11 obrazložitve. V izvedenskem mnenju v zadevi Pd 63/2013 je sodna izvedenka A.A. navedla, da je končni saldo poslovanja manko v višini 3.568,90 EUR in da vsak manko predstavlja za družbo izgubljeni dohodek, v izvedenskem mnenju v zadevi I K 22340/2014 pa je navedla, da dopušča možnost, da je manko gotovine v višini 810,00 EUR knjižni manko, da je bil v letu 2012 skupni obračunan kalo (odpis) v višini 3.952,91 EUR, kar predstavlja manj kot 2 %. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica nastanka škode ni dokazala. Takšen zaključek je zmoten.

8. Tožnica je kot škodo poleg ugotovljenega presežka, ki seveda ne predstavlja škode, opredelila manko in odpis blaga. Pri tem ni mogoče šteti, kot je sodišče prve stopnje, da v primeru, če višina manka oziroma odpisa ne presega kala 2 %, tožnici škoda ni nastala. Za obračun kala se uporablja Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) (Ur. l. RS, št. 119/2008), ki, kot je razvidno iz prvega odstavka prvega člena, določa običajni primanjkljaj in uničenje blaga iz naslova kala, razsipa, razbitja in okvare blaga, ta se po drugem odstavku prvega člena pravilnika ne šteje za jemanje blaga za neposlovne namene po predpisih o davku na dodano vrednost. Odstotek po pravilniku (2 % za ostale živilske izdelke) pomeni najvišjo dovoljeno vrednost odpisa blaga, od katerega se ne obračuna in ne plačuje davek na dodano vrednost. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) torej določa, katero blago se lahko odpiše, da ni podvrženo plačilu davka na dodano vrednost, ne pomeni pa, da če so odpisi nižji od odstotka, ki ga določa pravilnik, z odpisi družbi škoda ne nastane. In enako velja za manko.

9. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne materialno pravne presoje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede nastanka škode. Ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo. Ni ugotavljalo, ali je toženec ravnal protipravno, pa je takšno ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo, ter ali je podana odgovornost najmanj v obliki hude malomarnosti. Za presojo teh predpostavk bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, po potrebi bo ponovilo že izvedene dokaze in pa izvedlo dokaz z vpogledom v spis Pd 63/2013. Ta dokazni predlog je podala tožnica, pa ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo z navedbo, da je na podlagi (ocene) izvedenih dokazov ugotovilo vsa bistvena dejstva za odločitev.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnice, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča dopolni dokazni postopek in ponovno presodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine (oziroma odloči o sklepu o izvršbi VL 17154/2016 v nerazveljavljenem delu). Ocenilo je, da samo ne more dopolniti postopka glede na okoliščine zadeve. Sodišče prve stopnje ob zmotnem zaključku, da tožnica škode ni dokazala, ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti toženca sploh ni ugotavljalo. Dopolnitev dokaznega postopka po sodišču prve stopnje je skladna z načelom ekonomičnosti, predvsem ob upoštevanju bivališča oz. sedeža strank (Prekmurje) in predlaganega vpogleda v spis Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti. Razveljavitev zadeve in vrnitev v novo sojenje ne posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.