Jedro

Delodajalec ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi dvakrat in to še v času trajanja sodnega postopka. Nova redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času, dokler traja spor o zakonitosti prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni zakonita.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi tako, da se tožbeni zahtevek v točki I./1. glasi : „Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisana dne 1. 10. 2010 in dne 28. 9. 2010, sklenjena med tožnico in toženo stranko, iz poslovnih razlogov z dne 27. 5. 2011, nezakonita in se razveljavi.“ V preostalem se izpodbijana sodba (točka I./2., 3., 4., 5. in II. točka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisane dne 1. 10. 2010 in dne 28. 9. 2010, iz poslovnega razloga z dne 27. 5. 2011 nezakonita in se razveljavi (I./1. točka). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še vedno neprekinjeno traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi prišlo (I./2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto poslovodje PE L. ali drugo ustrezno delo, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je za čas od dne 29. 6. 2011 pa do vrnitve tožnice na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ-u, tako da se tožnici prizna delovna doba pri toženi stranki nepretrgoma od dne 1. 10. 2011 dalje (I./3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 29. 6. 2011 do ponovnega nastopa na delo, obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska ... EUR bruto, od bruto zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu po odvodu davkov in prispevkov teh zneskov iz naslova plače izplačati neto zneske, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za posamezni mesec pa do dne plačila (I./4. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prve stopnje do plačila (I./5. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 27. 5. 2011, ter da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožnici dne 3. 6. 2011. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala že prej pogodbo o zaposlitvi dne 28. 2. 2011 in je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 15. 4. 2011. Prvič je tožnica zoper odpovedano pogodbo o zaposlitvi vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti in se je zadeva vodila pred naslovnim sodiščem pod opr. št. Pd 100/2011, pri čemer je navedena zadeva postala pravnomočna dne 16. 6. 2011. Tožena stranka je tako odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sicer že odpovedana dne 28. 3. 2011 in je tožnici že prenehalo delovno razmerje dne 15. 4. 2011. Tako pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče odpovedati prej, preden (oziroma če) bi bila s strani sodišča pravnomočno ugotovljena nezakonitost te odpovedi. Odpove se lahko namreč le pogodbo, ki je v veljavi. Šele s pravnomočnostjo sodbe Pd 100/2011 (dne 16. 6. 2011) je bila prvotna odpoved pogodbe razveljavljena in bi po tej pravnomočni sodbi tožena stranka morala pozvati tožnico nazaj na delo, česar pa ni storila. Ob tem se je že izoblikovala praksa sodišča, da v kolikor je odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu že vročena, potem je za kasnejši preklic te odpovedi in vzpostavitev prejšnjega stanja, potrebna privolitev delavca, kot je že odločalo pritožbeno sodišče. Pravilna bi bila ugotovitev sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5 2011 nezakonita, saj se ne more odpovedati pogodba, katera v času odpovedi ni bila v veljavi oziroma je že prenehala. Sodišče je ugotovilo, da je do zaprtja trgovine tožene stranke nedvomno prišlo zaradi poslovnih razlogov in sicer ekonomskih. Sodišče je ugotavljalo to dejstvo na podlagi izjave priče A.A.. Direktor tožene stranke je izpovedal, da se je odločil zapreti trgovino zaradi upada prometa, ta je upadel v primerjavi s prometom, preden se je odprla nova ... prodajalna za več kot 60 %. Direktor tožene stranke je v zaslišanju celo povedal, da mu sploh niso znani rezultati poslovanja ali prometa prodajaln, kar pomeni, da njegova prvotna izjava o padcu prometa ni resnična. Sodišče je tudi kršilo pravila postopka, saj je svojo odločitev oprlo na podnajemno in poroštveno pogodbo, katero je tožena stranka vložila v spis potem, ko je bil že opravljen prvi narok za glavno obravnavo, pri čemer pa tudi na samem naroku za glavno obravnavo, niti pred njim ni navedenega predlagala v dokaz. Tako je tožena stranka prekludirana in sodišče navedenega ne bi smelo upoštevati. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in navaja, da se je promet v trgovini zmanjšal in ne povečal, ter da so bili primorani zapreti trgovine. Prav tako niso povečali število prodajalk iz dveh na štiri, saj so že od samega začetka delali poleg tožnice še dve študentki, kasneje so dodali še eno, saj omenjene študentke zaradi študijskih obveznosti niso mogle delati redno, oziroma so delale le po par dni tedensko. Ne drži navedba, da priča A.A. ni bila seznanjena s prometom prodajalne, saj je ona vedno delala v popoldanskem terminu in ob sobotah in je ob koncu delavnika prodajalne morala narediti zaključek dnevnega prometa in promet sporočati direktorju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita ter da se razveljavi in posledično zavrnilo tudi njene zahtevke za reintegracijo in reparacijo, pri čemer je štelo, da je tožena stranka izkazala razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, datirano z dne 27. 5. 2011, ki je bila tožnici vročena dne 3. 6. 2011, kar sicer med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in sicer za delovno mesto poslovodja PE Ljubljana, tožena stranka pa je sicer v postopku dokazala, da je bila z dnem 18. 3. 2011 prisiljena zapreti trgovino na M. v L., pri čemer je tožnico pozvala, da pride na delo v prodajalno A. v L.. Tožnica se ni odzvala na delo v prodajalno v L. v smislu vrnitve nazaj na delo, je pa toženo stranko seznanila, da je mati otroka, mlajšega od 3 let in da vožnja z javno razpoložljivim sredstvom traja več kot tri ure v obe smeri.

Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je tožena stranka tožnici predhodno že podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 28. 2. 2011, tožnica pa je zoper navedeno odpoved uveljavljala sodno varstvo pred Delovnim in socialnim sodiščem – Oddelek v Kranju, sodišče pa je zadevo obravnavalo pod opr. št. Pd 100/2011. Sodišče je v predmetni zadevi zaradi prepoznega odgovora tožene stranke izdalo zamudno sodbo, datirano z dnem 25. 5. 2010 (pravilno: 25. 10. 2011, pri čemer gre za očitno pisno pomoto sodišča), kjer je tožnica v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi sklenjena med tožnico in toženo stranko z dne 1. 10. 2010 oziroma 28. 9. 2010, iz poslovnih razlogov z dne 28. 2. 2011 nezakonita in jo je razveljavilo ter posledično ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo, ter da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati na delo, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas nezakonitega delovnega razmerja ter ji plačati mesečne plače v bruto znesku ... EUR bruto, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter izplačati mesečno neto plačo 15. dne v mesecu za posamezni mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Iz predloženega spisa opr. št. Pd 100/2011 tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi vročilo zamudno sodbo toženi stranki dne 27. 5. 2011, tožnica oziroma njen pooblaščenec pa sta prejela navedeno sodbo dne 31. 5. 2011, kot to izhaja iz priloženih povratnic. Navedena sodba je postala pravnomočna dne 16. 6. 2011, kot to izhaja iz klavzule pravnomočnosti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani zadevi opr. št. Pd 132/2011 štelo, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 5. 2011, s katero je tožena stranka tožnici ponovno podala redno odpoved iz poslovnega razloga zakonita, saj je tožena stranka zaprla prodajalno v L., na M. cesti... Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da delodajalec ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi dvakrat in to še v času trajanja sodnega postopka, saj je tožena stranka tožnici podala ponovno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še preden je tožnici bila sploh vročena zamudna sodba v zadevi Pd 100/2011, saj je le-ta sodbo prejela dne 31. 5. 2011, tožena stranka pa je podala odpoved iste pogodbe o zaposlitvi že dne 27. 5. 2011, to je še pred vročitvijo zamudne sodbe in seveda tudi pred pravnomočnostjo zadeve Pd 100/2011. Nova redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času, dokler traja spor o zakonitosti prve redne odpovedi iz poslovnega razloga, ni zakonita. Takšno stališče je sprejelo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 151/2006. Pa tudi sicer iz obeh odpovedi tožena stranka navaja, da „zaradi zmanjšane prodaje naših izdelkov, smo bili primorani prodajalno na M. cesti v L. zapreti“, kar bi sicer kazalo na to, da je tožena stranka tožnici podala obe odpovedi iz istega razloga, kar pa sicer ni dopustno. Delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi le enkrat, takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 427/2008. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice glede nezakonitosti odpovedi z dne 27. 5. 2011 ugodilo in ugodilo tožbenemu zahtevku v I/1. točke izreka sodbe, v preostalem pa je zadevo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnica kasneje zaposlila in je to še danes, kot to sicer pavšalno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Prav tako pa med strankama tudi ni sporno, da je tožena stranka poslovalnico na M. ... v L. zaprla, tako da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku stranke opozoriti tudi na možnost sodne raveze ob uporabi 118. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.