Jedro

Če med lastnikom nepremičnine brez poti in lastnikom sosednje nepremičnine ni možen dogovor o služnostni poti, lahko ob izpolnjenih zakonskih pogojih služnost (kot nujno pot) določi sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se za potrebe nepremičnine, parc. št. 1252/2, k. o. X, ki je v lasti predlagateljice, dovoli nujna pot za hojo in vožnjo z osebnimi vozili v dolžini cca 49 m in širini cca 3 m, s skupno površino 147 m2, ki poteka po že obstoječi makedamski poti, kot je razvidno iz skice sodnega izvedenca V.Z. z dne 9. 11. 2009, in sicer od javne ceste, parc. št. 1195/3, k. o. X, preko nepremičnin, parc. št. 1252/1, k. o. X, ki je v lasti prvega nasprotnega udeleženca, parc. št. 1253/0, k. o. X, ki je v lasti drugega in tretje nasprotne udeleženke ter parc. št. 1228/0, k. o. X, ki je v lasti ostalih nasprotnih udeležencev (1. tč. izreka). V delu, v katerem je predlagateljica zahtevala ustanovitev nujne pot za vožnjo s traktorji in tovornimi vozili do 7,5 ton, je predlog zavrnilo (2. tč. izreka). Sodišče je odločilo tudi o denarnem nadomestilu, ki ga je predlagateljica dolžna plačati nasprotnim udeležencem za ustanovljeno nujno pot (3. tč. izreka) ter o stroških postopka (4. tč. izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožujejo prvi nasprotni udeleženec ter s skupno pritožbo drugi in tretja nasprotna udeleženka.

Prvi nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je služnost nepotrebna, saj predlagateljica in njena mati že več let uporabljata sporno pot za hojo in vožnjo z osebnimi vozili, čemur nihče ne nasprotuje. Problem v zvezi s potjo izhaja že mnogo let nazaj, ko je mati predlagateljice grobo posegla v njegovo posest ter pričela širiti in utrjevati obstoječo gozdno pot brez njegovega soglasja. Postajala je vse bolj agresivna, fizično je obračunavala z ljudmi in je bila za prekršek pravnomočno obsojena. Kljub sklepom sodišča s svojim početjem nadaljuje še danes. Protipravno si je zgradila dovolj široko pot, ki jo s pridom uporablja. S svojim ravnanjem je povzročila tudi erozijo na sosednjih zemljiščih. Poudarja, da širitvi poti in izsiljevanju služnosti odločno nasprotuje.

Drugi in tretja nasprotna udeleženka v pritožbi navajata, da se ne strinjata s širitvijo nujne poti na njuno nepremičnino. Zaradi naravne konfiguracije terena je že sedaj prisotna erozija brežine, s širitvijo nujne poti v njuno nepremičnino pa se bo stanje le še poslabšalo. Zaradi širitve nujne poti bo potrebno prestaviti električni drog, ki stoji na delu predvidene širitve, kar je nesprejemljivo. Njuna parcela bo manjša za 38 m2, kar bo znižalo njeno vrednost in jima ob eventuelnih načrtih za intenzivnejšo pozidavo povzročilo nepopravljivo škodo. Predlagateljica lahko z osebnimi vozili neovirano dostopa do svoje nepremičnine, zato je dodelitev služnosti brezpredmetna. Navajata, da je višina denarnega nadomestila, ki jo je predlagal sodni izvedenec, prenizka. Poudarjata še, da ju sodišče ni vabilo na narok, zato sta morala pisno zahtevati vključitev v postopek.

Predlagateljica je odgovorila na pritožbi nasprotnih udeležencev. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto oziroma bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški, pod pogojem, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira nepremičnina, po kateri naj bi pot potekala (88. čl. in 1. odst. 89. čl. SPZ (1)). Nujna po se določi tako, da se se čim manj obremeni tuja nepremičnina (2. odst. 89. čl. SPZ).

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za določitev nujne poti v obsegu in na način, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nepremičnina v lasti predlagateljice nima neposredne povezave z javno cesto in da je edina možna povezava po nepremičninah nasprotnih udeležencev. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je za redno rabo nepremičnine v lasti predlagateljice (gozdno zemljišče, ki ga predlagateljica uporablja za pridelavo kmetijskih pridelkov) potreben dostop do nje s hojo in vožnjo z osebnimi vozili. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin (ki jih pritožbi ne izpodbijata) je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je nujna pot za predlagateljico potrebna (88. čl. SPZ). Pritožbene navedbe, da hoji in vožnjam predlagateljice po sporni poti nihče ni nasprotoval, ne predstavljajo argumenta, s katerim bi se nasprotni udeleženci lahko uprli določitvi nujne poti, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji (2). Če med lastnikom nepremičnine brez poti in lastnikom sosednje nepremičnine ni možen dogovor o služnostni poti, lahko ob izpolnjenih zakonskih pogojih služnost (kot nujno pot) določi sodišče. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da bo korist, ki bo z ustanovitvijo nujne poti nastala predlagateljici, večja od škode, ki jo bodo zaradi nujne poti utrpeli nasprotni udeleženci (89. čl. SPZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da z ustanovitvijo nujne poti raba nepremičnin nasprotnih udeležencev ne bo onemogočena ali znatno ovirana. Takšen zaključek sodišča ima podlago v izvedenskih mnenjih sodnih izvedencev gradbene in geodetske stroke, v zvezi s katerima nobeden od udeležencev postopka ni podal pripomb. Po ugotovitvah sodnega izvedenca gradbene stroke bo nujna pot potekala po že obstoječem kolovozu, ki služi dostopu do gozdnih zemljišč v okolici, zato ne bo povzročila bistveno nove obremenitve zemljišča in posledično degradacije zemljišč, po katerih bo potekala. Po ugotovitvah izvedenca tudi ne bo prišlo do obremenjevanja poti s težjimi vozili kot do sedaj. Pritožbene navedbe, da bi se z ustanovitvijo nujne poti poslabšalo stanje služečih nepremičnin zaradi erozije zemljišča, nimajo opore v izvedenskem mnenju niti v drugih izvedenih dokazih. Dokazno nepodprte so tudi pritožbene navedbe drugega in tretje nasprotne udeleženke, da jima bo zaradi nujne poti nastala nepopravljiva škoda in da se bo vrednost njune nepremičnine zmanjšala. Pritožbeno sodišče navedenih trditev niti ne sme upoštevati, saj jih pritožnika prvič podajata šele v pritožbi (1. odst. 337. čl. ZPP (3) v zvezi s 37. čl. ZNP (4)). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da z ureditvijo nujne poti po že obstoječi makadamski poti ne bodo nastali nobeni stroški. Pritožbene navedbe, da bo zaradi nujne poti potrebno prestaviti električni drog, so prav tako nedovoljena pritožbena novota in so tudi brez opore v izvedenih dokazih. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da določena nujna pot ne bo znatneje (nesorazmerno) posegla v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev.

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do trditev prvega nasprotnega udeleženca, ki jih ponavlja v pritožbi, da je predlagateljica oziroma njena mati nasilno in samovoljno razširila gozdno pešpot v vozno pot. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so te trditve za obravnavani postopek nerelevantne, poleg tega pa tudi niso z ničemer izkazane.

Neutemeljena je tudi pritožba drugega in tretje nasprotne udeleženke glede odmere denarnega nadomestila. Po 3. odst. 89. čl. SPZ je dolžan upravičenec za dovoljeno nujno pot zavezancu plačati primerno nadomestilo. Sodišče prve stopnje je denarno nadomestilo, ki ga je predlagateljica dolžna plačati nasprotnim udeležencem, določilo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke, v zvezi s katerim nasprotni udeleženci niso imeli nobenih pripomb. Pritožnika šele v pritožbi navajata, da je denarno nadomestilo s strani sodnega izvedenca določeno prenizko, pri čemer pa svojih trditev ne konkretizirata. Takšnih pavšalnih navedb, ki so tudi pritožbene novote, pa pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče tudi sicer ne vidi razlogov za dvom v pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja.

Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsem udeležencem omogočilo, da sodelujejo v postopku. Predlagateljica je v prvotnem predlogu predlagala, da se nujna pot določi po parc. št. 1252/1, k. o. X., ki je v lasti prvega nasprotnega udeleženca. Predlog za določitev nujne poti je razširila na drugega in tretjo nasprotno udeleženko po tem, ko je bilo na ogledu in s strani sodnega izvedenca ugotovljeno, da bi predlagana nujna pot potekala tudi po njuni parceli. Sodišče je pritožnika takoj zatem obvestilo o poteku postopka, jima vročilo predlog in izvedenska mnenja s pozivom na odgovor ter ju vabilo na narok. Sodišče je torej ravnalo procesno pravilno v skladu z določbami ZNP.

Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

Predlagateljica sama krije stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbi nasprotnih udeležencev (146. čl. ZNP).

(1) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).

(2) Trditvam, da nasprotni udeleženci predlagateljici niso oporekali uporabe sporne poti, tudi sicer ni mogoče (v celoti) slediti. Prvi nasprotni udeleženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje (enako v pritožbi) trdil, da se ne strinja z vožnjo predlagateljice po sporni poti. Tudi predlagateljica je zatrjevala, da ji nasprotni udeleženci oporekajo uporabo sporne poti.

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(4) Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl.)