Jedro

Kontekst sporne zadeve se v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z dednim dogovorom, ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse.

Obstoj navedenih sumljivih okoliščin pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodnih praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. V teku je zapuščinski postopek po pokojnem A. A., roj. ... 1952. Ker ni napravil oporoke, je nastopilo zakonito dedovanje.

2. Zapuščinsko sodišče je s sklepom D 29/2022 z dne 30. 8. 2022 ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem zapustniku in razglasilo zakonita dediča - zapustnikovega sina B. B. in zapustnikovo zunajzakonsko partnerko C. C. - vsakega do polovice zapuščine. Po uradni dolžnosti je odredilo vpise, ki naj se izvedejo v zemljiški knjigi. Zakonita dediča sta 6. 9. 2022 zoper navedeni sklep o dedovanju vložila pritožbo in predlagala, naj ga sodišče spremeni, saj z njegovo spremembo soglašata oba dediča. Priložila sta pisno dedno izjavo zapustnikovega sina o odpovedi dedovanju. Zapuščinsko sodišče je 17. 10. 2022 izdalo nov sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo obseg zapuščine in kot zakonito dedinjo razglasilo zapustnikovo zunajzakonsko partnerko C. C. do celote zapuščine. Po uradni dolžnosti je odredilo vpise, ki naj se izvedejo v zemljiški knjigi.

**Razlogi sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je vsebinsko spremembo sklepa o dedovanju utemeljilo s soglasno voljo zapustnikove zunajzakonske partnerke in zapustnikovega sina, naj se sklep o dedovanju spremeni, ter se pri tem oprlo na izrecno in nedvoumno dedno izjavo zapustnikovega sina o odpovedi dedovanju. Izhajajoč iz prvega odstavka 173. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je poudarilo, da s spremembo sklepa o dedovanju niso prizadete pravice oseb, ki se opirajo na izdani sklep.

**Bistvene navedbe v postopku pred Vrhovnim sodiščem**

4. Zoper odločitev sodišča prve stopnje Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi tretjega in četrtega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 3. členom ZPP, ker je sodišče izpodbijani sklep o dedovanju oprlo na nedovoljena razpolaganja dedičev, pri tem pa tudi samovoljno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede uveljavljanja in nepreklicnosti dedne izjave. Navaja, da je iz zapuščinskega spisa razvidno, da sta se dediča pred zaključkom zapuščinske obravnave pogajala o sklenitvi dednega dogovora, zaradi česar je sodišče dva naroka preložilo, enega pa preklicalo. Zapuščinske obravnave 30. 8. 2022 sta se udeležili zapustnikova zunajzakonska partnerka in pooblaščenka zapustnikovega sina. Pojasnili sta, da dedni dogovor med dedičema ni bil dosežen, in predlagali, naj sodišče v zadevi odloči na podlagi zakonitega dedovanja. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju, izdanim na podlagi prvega odstavka 173. člena ZD, je zapuščinsko sodišče spremenilo prvotni sklep o dedovanju. Ker sta dediča ob vložitvi pritožbe preklicala pooblastilo svojima odvetnikoma, je bil izpodbijani sklep vročen osebno dedičema, ki sta se s skupno izjavo, poslano sodišču 27. 10. 2022, odpovedala pravici do pritožbe. Izpodbijani sklep je tako postal pravnomočen 28. 10. 2022. 5. Vložitev oziroma podaja dedne izjave je časovno zamejena s koncem zapuščinske obravnave, ko sodišče izda sklep o dedovanju. V pritožbi praviloma ni več dopustna. Dedno izjavo lahko poda dedič neposredno na naroku pred zapuščinskim ali katerimkoli drugim, stvarno pristojnim sodiščem, ali pa jo pošlje sodišču v pisni obliki. Dedič, ki je že podal izjavo o sprejemu dediščine, se ji ne more več odpovedati. Dedna izjava je namreč nepreklicna in razveljaviti jo je mogoče le v pravdnem postopku, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti. Dedna izjava, naj sodišče zaključi narok in odloči na podlagi zakonitega dedovanja, ki sta jo podala dediča na zapisnik o zapuščinski obravnavi, nedvoumno izraža voljo obeh dedičev, da uveljavljata svojo pravico do dedovanja in sprejemata vsak svoj zakoniti dedni delež. Zapisana je v pravilni obliki. Njun položaj zato ni primerljiv s položajem, ki ga je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 2053/2022, na katero sta se sklicevala v pritožbi.

6. Tudi če bi Vrhovno sodišče presodilo, da dedna izjava zapustnikovega sina po njegovi odvetnici ni nedvoumna, pa je treba upoštevati, da sta imela dediča z vložitvijo pritožbe zoper prvotni izdani sklep o dedovanju namen razpolagati v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Izpodbijani sklep je zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po podatkih zapuščinskega spisa je bil odvetnik zapustnikovega sina, ki je imel ob zaključku zapuščinske obravnave še veljavno pooblastilo za zastopanje, z dopisom sodišča z dne 16. 11. 2022 obveščen, da je bil sklep o dedovanju vročen stranki osebno, saj je ta v pritožbi preklicala pooblastilo, in da je zapuščinska zadeva pravnomočno zaključena. Ob zaprosilu za pregled obravnavanega zapuščinskega spisa 25. 11. 2022 je v spis vložil Pogodbo o opravljanju odvetniških storitev (v nadaljevanju Pogodba), ki jo je 28. 7. 2022 sklenil z zapustnikovim sinom za zastopanje v spornem zapuščinskem postopku, in odločbo Centra za socialno delo ..., št. ... z dne 29. 11. 2021 (v nadaljevanju Odločba CSD). Namen in vodilo predložene Pogodbe je bil, da se zapuščinski postopek zaključi s sklenitvijo dednega dogovora, po možnosti tako, da prejme zunajzakonska partnerka zapustnika v last celotno zapuščino, vrednost dednega deleža zapustnikovega sina pa naj bi se mu izplačala v denarju, pri čemer naj bi se oba pogodbenika prizadevala za čim višje denarno izplačilo, ali pa naj se stvari iz zapuščine razdelijo med sodediča tako, da postane vsak od njiju izključen lastnik prejetega premoženja. S Pogodbo je bilo dogovorjeno obračunavanje storitev in plačilo po uspehu, ki ga predstavlja premoženjska vrednost, ki jo pridobi stranka (zapustnikov sin) iz naslova dedovanja. Pogodbenika sta se pod grožnjo plačila pogodbene kazni zavezala tudi, da ne bosta enostransko ali brez upravičenega razloga odstopila od sklenjene pogodbe. Iz odločbe centra za socialno delo je razvidno, da je bil zapustnikov sin v času od 1. 12. 2021 do 31. 5. 2022 prejemnik denarne socialne pomoči in upravičen do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Te pravice iz javnih sredstev so mu bile podeljene na podlagi uradno ugotovljenega šibkega materialnega položaja. Obe predloženi listini izkazujeta sum, da sta dediča v zapuščinskem postopku s svojimi ravnanji zasledovala nedopusten cilj, to je pridobitev oziroma ohranitev pravic zapustnikovega sina iz javnih sredstev, do katerih po prisilnih predpisih s področja socialnega varstva v primeru dedovanja ne bi bil upravičen. Poleg tega je zapustnikov sin s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov. Izigravanje upnika je samo po sebi nemoralno dejanje.

7. Zapustnikova zunajzakonska partnerka in sin sta vložila vsak svoj odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagata, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Navajata, da v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, če ta nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Pravna teorija je zavzela stališče, da je namen te določbe v tem, da se strankam prepreči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči, oziroma da bi s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi ali prepovedi materialnega prava. Odpoved dedovanju je pravica, ki jo ZD dediču izrecno priznava. Kasnejša odpoved dediščini se ne more šteti za nedovoljeno razpolaganje dediča. Poleg tega pooblaščenka, ki je 30. 8. 2020 zastopala zapustnikovega sina na zapuščinski obravnavi, s svojimi ravnanji ni izražala volje, ki bi bila skladna z voljo dediča. Dedič je namreč takratnemu pooblaščencu odvetniku D. D. približno en mesec pred zapuščinsko obravnavo večkrat povedal, da sprejema kakršnokoli ponudbo s strani dedinje C. C., saj je želel s postopkom zaključiti in si ni želel solastnine niti nikakršnih sodnih postopkov, povezanih z zapuščinskim postopkom ali nadaljnjo delitvijo solastnine. Dedičev takratni pooblaščenec njegove volje v nadaljevanju ni spoštoval. B. B. ni imel nikakršnega namena ogoljufati svojega pooblaščenca. Njegove storitve želi poravnati, a skladno z Odvetniško tarifo. Zapuščinsko sodišče je izpodbijani sklep izdalo na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila. Pravice morebitnega dedičevega upnika, ki naj bi bile po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva z odpovedjo dediščini izigrane, niso pravice dednega prava, o katerih bi se odločalo v zapuščinskem postopku, zato ne gre za pravice, ki bi se opirale na izpodbijani sklep o dedovanju.

**O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

8. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo, (drugi odstavek 385. člena ZPP), in sicer če so izpolnjeni pogoji iz 367. a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ti pogoji za (vsebinsko) presojo (utemeljenosti) zahteve so podani, ker vlagatelj (poleg drugih razlogov) obrazloženo zatrjuje samovoljen in neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse glede uveljavljanja in nepreklicnosti dedne izjave.

10. Ne glede na navedeno se lahko zahteva vloži zoper sodno poravnavo, zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi oziroma pripoznave in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank tudi, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (četrti odstavek 385. člena ZPP). Kršitev prisilnih predpisov ali morale je torej samostojen dodatni razlog za dovoljenost zahteve v primerih, ko je postopek pravnomočno končan z odločbo, ki je posledica tako imenovanih materialnih procesnih dispozicij strank. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je izpodbijani sklep o dedovanju v konkretnem primeru rezultat prav takih dispozicij (tč. 24 in 26).

**O učinku zahteve za varstvo zakonitosti v zapuščinskem postopku**

11. ZD ne vsebuje posebnih določb o zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahtevo za varstvo zakonitosti pa ureja ZPP. Od uveljavitve ZPP-E dalje ima to izredno pravno sredstvo praviloma le ugotovitveni učinek, saj tretji odstavek 391. člena ZPP določa, da če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena tega zakona in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, razen če je bila v tej zadevi vložena revizija ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti.

12. Čeprav 163. člen ZD določa, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom (ZD) drugače določeno, uporaba ZPP v zapuščinskem postopku, kar zadeva ugotovitveni učinek zahteve za varstvo zakonitosti, ne pride v poštev. Pravila ZPP se v zapuščinskem postopku uporabljajo smiselno, v skladu z duhom, cilji in naravo zapuščinskega postopka. Zapuščinski postopek je po svoji naravi eden od najznačilnejših postopkov nepravdnega prava.1 Procesna pravila v zapuščinskem postopku, kadar ZD ne vsebuje izrecne določbe, morajo biti prilagojena drugačnemu razmerju med nasprotujočima načeloma oficialnosti in dispozitivnosti. Drugače od pravdnega postopka je vodilno načelo v zapuščinskem postopku načelo oficialnosti – postopek se uvede in vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD).2 Pravilo o ugotovitvenem učinku zahteve za varstvo zakonitosti, ki temelji na premisi, da je izredno pravno sredstvo v rokah državnega tožilca v pravdnem postopku, v katerem se obravnavajo 'zadeve strank', sprejemljivo le, če se ne posega v pravnomočno rešena razmerja med strankama, ne ustreza pretežno oficiozni naravi zapuščinskega postopka.

13. Nasprotno pa je naravi zapuščinskega postopka prilagojeno pravilo 38. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), po katerem se tretji odstavek 394. člena ZPP ne uporablja, če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v postopku, ki se lahko začne po uradni dolžnosti.3 To pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo.

**Vsebinska presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

14. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP).

15. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

**O samovoljnem odstopu od ustaljene sodne prakse glede uveljavljanja in nepreklicnosti dedne izjave**

16. Dedna izjava po 208. členu ZD je izjava (zakonitega, oporočnega ali nujnega) dediča, da sprejema dediščino ali da se ji odpove. Izražati mora pravo in resnično voljo dediča, dana pa mora biti v predpisani obliki. Stroga obličnost ni predpisana, saj zakon zahteva le dedičev podpis ali podpis njegovega zastopnika (prvi odstavek 208. člena ZD), kar pomeni, da dedič ali njegov zastopnik na zapuščinski obravnavi ustno podano izjavo potrdi s podpisom zapisnika.

17. Dedna izjava se ne more preklicati, lahko pa se izpodbija, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (138. člen ZD).

18. Zapuščinske obravnave 30. 8. 2022 sta se udeležili zapustnikova zunajzakonska partnerka in pooblaščenka zapustnikovega sina. Potem ko sta pojasnili, da dedni dogovor med dedičema ni bil dosežen, sta predlagali, ''naj sodišče v zadevi odloči na podlagi zakonitega dedovanja.'' Na podlagi te izjave pooblaščenke zapustnikovega dediča, ki jo je opravila v mejah svojega pooblastila in ki ima enak učinek, kot če bi ga opravil sam pooblastitelj, je bilo mogoče s stopnjo zanesljivosti sklepati, da hoče zapustnikov sin ostati dedič. Pomenila je namreč lahko le eno - sprejem dediščine s konkludentnim dejanjem4 in s tem odpravo negotovosti, ki vlada do konca postopka na prvi stopnji.

19. Po ZD lahko osebe, ki so poklicane k dedovanju, domnevo, da dediščino sprejemajo, izpodbijejo z izjavo o odpovedi dediščini, ki jo je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD). V obravnavanem primeru je predmet preizkusa na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti položaj, v katerem se je dedič zapuščini, potem ko jo je sprejel s konkludentnim dejanjem, odpovedal s pisno izjavo, priloženo pritožbi dedičev zoper sklep o dedovanju z dne 30. 8. 2022, druga dedinja pa se je s tem strinjala. Predlagala sta spremembo navedenega sklepa.

20. Zakon o dedovanju v prvem odstavku 173. člena ZD vsebuje pooblastilo sodišču prve stopnje, da lahko samo z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep ali ga prekliče, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb. Sestavni del navedenega pooblastila je zamejena diskrecijska pravica sodišča prve stopnje. Zamejena zato, ker sodišče prve stopnje ne sme spremeniti svoje odločbe, če bi bile s tem prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep. Diskrecijska pa zato, ker zakonsko besedilo z besedo 'lahko' v pravno pravilo, ob dejstvu, da ni mogoče vnaprej predvideti vseh dejanskih okoliščin primera, ki so pomembne za odločitev, vnaša veliko elastičnost.5

21. Elastičnost procesnopravne norme 173. člena ZD ne pomeni, da lahko sodišče odloča samovoljno. Diskrecijska pravica ustvarja polje prostega preudarka. Prosto preudariti pomeni upoštevati konkretne okoliščine primera v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je sodišču zaupano pooblastilo. Sodišče med drugim prekorači meje pooblastila, če pooblastilo uporabi v nasprotju z upoštevnimi pravnimi načeli (tj. ustavnimi načeli in temeljnimi procesnimi načeli, prilagojenimi posebnostim ter notranji logiki in celovitosti zapuščinskega postopka), pa tudi prisilnimi pravnimi normami.

22. Jedro zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvah, 1) da se je dediščini skladno z ustaljeno sodno prakso mogoče odpovedati do konca zapuščinske obravnave oziroma do trenutka, ko sodišče izda sklep o dedovanju, zato odpoved v pritožbenem postopku ni več dopustna; in 2) da je zapuščinsko sodišče od te prakse samovoljno odstopilo.

23. Pritrditi je treba Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki s sklicevanjem na odločbe višjih sodišč utemeljuje tezo, da je sodna praksa glede vprašanja časovne zamejenosti odpovedi dedovanju enotna in ustaljena: odpoved v pritožbenem postopku ni dopustna.6 Zapuščinsko sodišče v obravnavani zadevi temu stališču ni sledilo, kar je utemeljilo s soglasno voljo dedičev, naj sodišče upošteva negativno dedno izjavo zapustnikovega sina. Da bi se Vrhovno sodišče lahko opredelilo, ali je sodišče prve stopnje samovoljno odstopilo od enotne sodne prakse, je moralo najprej odgovoriti na vprašanje, ali soglasje dedičev, kako naj se uredi dednopravno razmerje, pomeni takšno specifično okoliščino, zaradi katere se dejstvena podstat v sporni zadevi bistveno razlikuje od citiranih zadev. Če je odgovor pritrdilen, odstopa od sodne prakse ne more biti, ker se primer razlikuje od drugih primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku (_distinguishing_).

24. Določbi o trenutku, do katerega se je mogoče odpovedati dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD), in o nepreklicnosti dedne izjave (prvi odstavek 138. člena ZD) se zdita kogentni, utemeljeni s postulatom stabilnosti pravnih razmerij, a le na prvi pogled. Ni mogoče spregledati, da sta dediča s procesnimi dejanji v pritožbenem postopku celovito rešila vsa vprašanja, povezana s prenehanjem dediščinske skupnosti. Izjava volje zapustnikovega sina se je srečala z voljo zapustnikove zunajzakonske partnerke, kar ne more pomeniti nič drugega, kot da je treba njuno razpolaganje, upoštevaje njegovo vsebino, opredeliti kot dvostranski pravni posel oziroma dispozicijo iz tretjega odstavka 214. člena ZD, ki daje strankam pravico, da v okviru zapuščinskega postopka uredijo tudi vprašanje delitve dediščine z dednim dogovorom. Dedni dogovor ima po utrjenem stališču sodne prakse naravo sodne poravnave.7 Stranke lahko dedni dogovor, enako kot sodno poravnavo, sklenejo kadarkoli do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, tudi v pritožbenem postopku (prvi odstavek 306. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

25. Skleniti je mogoče, da se kontekst sporne zadeve v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z medsebojnim dogovorom, torej ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse.

**O nedovoljenem razpolaganju dedičev**

26. Kot omenjeno, je kršitev prepovedi nedovoljenih razpolaganj samostojen dodatni razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, a le v primerih, ko je postopek pravnomočno končan z odločbo, ki je rezultat tako imenovanih materialnih procesnih dispozicij strank. Opredelitev pravne narave procesnih dejanj strank v pritožbenem postopku kot dedni dogovor s procesnim učinkom sodne poravnave vsebuje tudi pritrdilen odgovor na vprašanje, ali se je postopek v konkretnem primeru pravnomočno končal z odločbo, ki je rezultat tovrstnih dispozicij. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče tako presoditi, ali je izpolnjen standard suma, da je imel dedič – zapustnikov sin namen razpolagati v nasprotju z prisilnimi predpisi ali moralo.

27. Ključna očitka v zahtevi za varstvo zakonitosti sta, da sta dediča v zapuščinskem postopku s svojimi ravnanji zasledovala nedopusten cilj, to je pridobitev oziroma ohranitev pravic zapustnikovega sina iz javnih sredstev, do katerih po prisilnih predpisih s področja socialnega varstva v primeru dedovanja ne bi bil upravičen, in da je zapustnikov sin s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov.

28. Ali je podan sum, da stranke postopek zlorabljajo z namenom oškodovanja upnikov, je odvisno od okoliščin vsakega primera posebej. Pri iskanju odgovora na vprašanje o standardu (stopnji) suma, ki naj bo dosežen, da je potreben tako imenovani poizvedovalni postopek (drugi odstavek 7. člena ZPP), je po stališču Vrhovnega sodišča8 lahko v pomoč tudi primerjava v teži posledic med (1) primerom, ko je bil poizvedovalni postopek opuščen in je bilo upoštevano kogentnim predpisom ali morali nasprotno procesno razpolaganje – kar povzroči absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) – ter (2) primerom, ko je bil poizvedovalni postopek opravljen in sumi o zlorabi, ki niso bili nerazumni in hipotetični, niso bili potrjeni – odločba ne bo procesno napačna (le izdana bo nekoliko pozneje, toliko, kolikor traja poizvedovalni postopek).

29. Po presoji Vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru utemeljeno opozarja na splet posebnih dejanskih okoliščin, ki v medsebojni povezavi vzbujajo sum o zlorabi dednega dogovora z namenom oškodovanja (preprečitve poplačila) dedičevih upnikov. Po podatkih zapuščinskega spisa je bil izpodbijani sklep o dedovanju zapustnikovemu sinu vročen osebno, saj je v pritožbi zoper prvotni sklep o dedovanju preklical pooblastilo odvetniku, o čemer je bil ta obveščen šele z dopisom sodišča z dne 16. 11. 2022. Ob zaprosilu za pregled obravnavanega zapuščinskega spisa 25. 11. 2022 je v spis vložil Pogodbo, ki jo je 28. 7. 2022 sklenil z zapustnikovim sinom za zastopanje v spornem zapuščinskem postopku, in odločbo CSD. Iz Pogodbe izhaja, da je njen namen in vodilo, da se zapuščinski postopek zaključi s sklenitvijo dednega dogovora, po možnosti tako, da prejme zunajzakonska partnerka zapustnika v last celotno zapuščino, vrednost dednega deleža zapustnikovega sina pa naj bi se mu izplačala v denarju, pri čemer naj bi se oba pogodbenika prizadevala za čim višje denarno izplačilo, ali pa naj se stvari iz zapuščine razdelijo med sodediča tako, da postane vsak od njiju izključen lastnik prejetega premoženja. S Pogodbo je bilo dogovorjeno obračunavanje storitev in plačilo po uspehu, ki ga predstavlja premoženjska vrednost, ki jo pridobi stranka (zapustnikov sin) iz naslova dedovanja. Pogodbenika sta se pod grožnjo plačila pogodbene kazni zavezala tudi, da ne bosta enostransko ali brez upravičenega razloga odstopila od sklenjene pogodbe.

30. Obstoj navedenih sumljivih okoliščin – kljub temu da se je zapuščinsko sodišče, to je treba poudariti, z njimi lahko seznanilo šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o dedovanju – pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, zaradi česar sodišče takega razpolaganja ne sme upoštevati. Pri tem ni pomembno, ali bi oškodovani upniki poplačilo svojih terjatev sicer lahko zavarovali sami, s pravnimi sredstvi po splošnih pravilih.9

31. Vrhovno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani sklep o dedovanju z dne 17. 10. 2022 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Zapuščinsko sodišče bo novi sklep o dedovanju na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 173. člena ZD smelo izdati šele, če bo ovrglo sum o zlorabi postopka z namenom oškodovanja upnikov. V nasprotnem primeru bo moralo pritožbi dedičev zoper sklep o dedovanju z dne 30. 8. 2022 predložiti v reševanje pristojnemu sodišču druge stopnje.

1 Glej na primer sklepa II Ips 280/94 z dne 11. 5. 1994 in II Ips 102/95 z dne 18. 5. 1995. Tako tudi pravna teorija: glej Rijavec, V.: Dedovanje: procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, str. 23. 2 Izjeme je predvidena v 203. členu ZD. 3 Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v postopku, ki se lahko začne po uradni dolžnosti, in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, se ne uporablja določba zakona o pravdnem postopku, ki določa, da vrhovno sodišče ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo. 4 Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 210. 5 Primerjaj sklep II Ips 26/2020 z dne 2. 10. 2020, tč. 12, v katerem je sicer Vrhovno sodišče zavzelo stališče v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena ZD. 6 Sklep VSL II Cp 2082/2000, I Cp 1555/2015, I Cp 1528/2021, II Cp 1868/2021, I Cp 499/2022, II Cp 914/2022, II Cp 965/2022 in II Cp 997/2022 ter VSM I Cp 707/2018 in I Cp 513/2022. Osamljeno je stališče, da je odpoved zapuščini dopustna do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, glej I Cp 1281/2016, tč. 5. Zadeva I Cp 2053/2022, na katero se sklicujeta dediča v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ni primerljiva, saj je sodišče v tej zadevi odločalo o pritožbi zoper sklep o ločitvi zapuščine v prekinjenem zapuščinskem postopku. 7 Stališče sodne prakse, da ima sporazum o delitvi zapuščine, ki je vnesen v izrek sklepa o dedovanju, učinek sodne poravnave, je enotno (vsaj) od sprejema načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča v letu 1983; Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča, št. II/83, stran 29. 8 Sklep II Ips 87/2019, tč. 16, 9 Primerjaj na primer sklep II Ips 87/2019, tč. 18.