Jedro

Interes pravičnosti, ki je bil podlaga za postavitev zagovornika na podlagi četrtega odstavka 4. člena, tretjega odstavka 12. člena, drugega odstavka 65. člena in 71. člena ZKP, je tako nalagal postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, kadar pogojev za obvezno obrambo ni bilo, obdolženec pa si glede na njegove gmotne razmere zagovornika ni mogel plačati sam. Načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa odobritev brezplačne pravne pomoči odreka. Po navedenem torej obeh, čeprav jezikovno podobnih določb (obe vsebujeta pojem pravičnosti), ni mogoče enačiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 900/2014 z dne 14. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 276,57 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenski zadevi opr. št. I K 32571/2014, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju.

Iz obrazložitve izhaja, da zoper prosilca kot obdolženca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena ter po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika. Organ za BPP je izpodbijano odločitev sprejel na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovil, da je zadeva očitno nerazumna, ker so pričakovanja prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in načelom pravičnosti in ker se prosilec lahko glede na njegove osebne lastnosti in komunikacijske sposobnosti zagovarja sam, brez zagovornika. Pojasnjuje, da prosilcu pošten postopek zagotavljajo že načela kazenskega postopka, ker zadeva ni pravno zahtevna pa naj bi bila pomoč zagovornika še manj pravična.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in se v tožbi sklicuje na pravico do svobodne izbire zagovornika. Meni, da Ustava (22. in 29. člen) in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) zagotavljata pravico do strokovne pomoči zagovornika v kazenskem postopku. V zvezi s tem se sklicuje tudi na ameriško procesno judikaturo. Izpodbijana odločitev naj bi bila v tem pogledu prazna in nejasna, razlogi, ki jih toženka navaja, pa po njegovem mnenju niso v zvezi s 24. členom ZBPP. Organu za BPP očita, da ni pojasnil, katera okoliščina naj bi utemeljevala, da je predmetna kazenska zadeva „očitno nerazumna“. Meni, da je strokovna pomoč zagovornika potrebna, saj v drugih kazenskih postopkih, v katerih se je zagovarjal sam, ni bil uspešen. Organu za BPP očita tudi kršitev domneve nedolžnosti, saj naj bi že vnaprej presojal možnost razpleta obravnave. Prosi za oprostitev sodnih taks, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka patricijskega roka dalje do plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in stališča, na katerih temelji izpodbijana odločitev, utemeljuje s sklicevanjem na več sodb Upravnega sodišča. Meni, da je pričakovanje prosilca, da bi mu bil dodeljen zagovornik plačan iz javnih sredstev, glede na njegovo dosedanje ravnanje, predvsem glede na pogostost storitve kaznivih dejanj, pravnomočno dokazanih v sodnih postopkih, v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. V zadevi tudi ni bila ugotovljena siceršnja zdravstvena nezmožnost za obrambo, kar po mnenju toženke kaže, da se je tožnik sposoben braniti sam. Zavrača tudi tožbeno sklicevanje na ameriško sodno prakso in neupravičeno grajo o neobrazloženosti očitne nerazumnosti zadeve.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji (...). Iz navedenega izhaja, da ZBPP v okvir uveljavljanja pravice do sodnega varstva, za katera se dodeljuje BPP, šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku za kazenski postopek, ki teče zoper njega, ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Tako stališče pa je po presoji sodišča napačno, kljub temu da se opira na upravnosodno prakso. Sodišče ugotavlja, da glede uporabe tretjega odstavka 24. člena ZBPP sodna praksa ni enotna, tudi sicer pa iz enakosti položajev strank v različnih postopkih (drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave) ne izhaja prepoved vsakega odstopa od (enotne in ustaljene) sodne prakse, temveč zahteva, da sodišče odstop od enotne in ustaljene sodne prakse posebej obrazloži (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-440/04 z dne 23. 3. 2006).

Zato sodišče tudi v tem primeru (enako kot že v sodbah I U 1643/2011, I U 1807/2012, I U 1850/2012 in I U 1935/2012) pojasnjuje, da pravičnost in morala, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZBPP, ne moreta biti pogoj za ocenjevanje pravičnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči za obrambo obdolženega v kazenskem postopku na način, na kakršnega je to v obravnavani zadevi storila toženka.

Po presoji sodišča namreč tožnikove vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče ocenjevati z vidika pravičnosti, na katero se nanaša pravičnost iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Prosilec, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno.

V prvi alineji 8. člena je ZBPP določil, v katerih zadevah se brezplačna pravna pomoč ne dodeli (med njimi pa dejanja, ki jih je obdolžen dolžnik, niso našteta), vendar se v teh primerih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP niti ne ugotavlja. Ne ZBPP ne Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne kakšen drug zakon pa ne določajo pogojev, ki bi pravico do brezplačne pravne pomoči za osumljene, obdolžene ali obsojene v kazenskem postopku, omejevali drugače od pravice do brezplačne pravne pomoči, ki jo imajo tožene stranke npr. v pravdi. V 3. členu ZBPP je sicer predvidena možnost drugačne ureditve brezplačne pravne pomoči prav zaradi morebitnih potreb glede na vrsto postopka, vendar zakonodajalec brezplačne pravne pomoči za kazenske postopke ni uredil drugače. Nasprotno, z uveljavitvijo sprememb ZBPP (Uradni list RS, št. 23/08, v nadaljevanju ZBPP-B) je zakonodajalec namenoma izenačil pogoje za pridobitev brezplačne pravne pomoči tudi za kazenski postopek (glej obrazložitev k 38. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP, Poročevalec Državnega zbora št. 131/07). Do razveljavitve 71. člena ZKP torej ni prišlo zato, ker bi bila ta oblika BPP in pogoji zanjo vključeni že v ZBPP, ampak iz razloga smotrnosti in izenačitve vseh prosilcev za BPP ne glede na vrsto postopka. S tem je tudi za obdolženca v kazenskem postopku predvidena le možnost pridobitve BPP po ZBPP in pod enakimi pogoji, kot veljajo za prosilce v drugih sodnih postopkih.

Ker poleg tega ZBPP-B kljub prenehanju uporabe 71. člena ZKP ni posegel v določbe ZBPP in ni predpisal posebnih pogojev, s katerimi bi bile upoštevane posebnosti kazenskega postopka oziroma položaja obdolženca v primerjavi s strankami npr. v pravdnih postopkih, ni mogoče govoriti niti o tem, da je bila vsebina 71. člena ZKP prenesena v ZBPP. Zato po mnenju sodišča navedenih določb 24. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, na kakršnega jih razlaga toženka. Pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP torej ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oz. zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za dodelitev BPP.

Stališča, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in ki vplivajo na zagotavljanje poštenega postopka, je sodna praksa izoblikovala glede na to, tj. prej veljavno zakonsko ureditev, ki BPP za kazenske postopke ni predvidevala, je pa v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko postavitev zagovornika ni obvezna, če je bilo to v interesu pravičnosti. Interes pravičnosti, ki je bil podlaga za postavitev zagovornika na podlagi četrtega odstavka 4. člena, tretjega odstavka 12. člena, drugega odstavka 65. člena in 71. člena ZKP, je tako nalagal postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, kadar pogojev za obvezno obrambo ni bilo, obdolženec pa si glede na njegove gmotne razmere zagovornika ni mogel plačati sam. Načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa odobritev brezplačne pravne pomoči odreka.

Po navedenem torej obeh, čeprav jezikovno podobnih določb (obe vsebujeta pojem pravičnosti), ni mogoče enačiti. To pomeni, da pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči za obdolženca v kazenskem postopku ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP. Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP.

Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovno odločanje.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bil tožnik v obravnavnem primeru upravičen do povračila 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek in 22 % DDV v skupni višini 276,57 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v navedenem znesku, saj bi v nasprotnem odločilo preko zahtevka. Rok 15 dni za pačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

O predlogu za oprostitev sodnih taks sodišče ni odločalo, ker se sodna taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).