Jedro

Krajevno pristojno je sodišče, na območju katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, če pa je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območju raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, pa je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Obtožencema se očita kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, storjenim na škodo družbe B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.) iz Ljubljane. Glede na zagroženo kazen za obravnavano kaznivo dejanje je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, upoštevaje kraj storitve kaznivega dejanja (Ljubljana) pa je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je v tej kazenski zadevi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče. Obtoženčeva zagovornica je pri sodišču prve stopnje sicer predlagala združitev tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je zoper obtoženega A. A. tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 68322/2010, vendar je sodišče njen predlog s sklepom zavrnilo. Po določbi petega odstavka 32. člena ZKP se sicer res v primeru subjektivne koneksitete, torej ko zoper enega obtoženca pri istem sodišču teče več kazenskih postopkov, praviloma izvede enoten postopek in izda ena sodba. Vendar pa združitev postopkov ni obvezna, saj iz zakonskega teksta izhaja, da sodišče tako ravna praviloma.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremeni

tako, da se kaznivo dejanje, opisano v točki II izreka pravno opredeli kot kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ in se na podlagi drugega odstavka 217. člena KZ obtožencema izrečeta kazni: obtoženemu A. A. 2 (dve) leti zapora in

obtoženemu B. B. 1 (eno) leto zapora.

V preostalem se pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožbe obtoženega A. A., njegove zagovornice in zagovornika obtoženega B. B. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Oba obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenima sodbo in sklepom v točki I izreka zavrnilo obtožbo zoper obtožena A. A. in B. B. zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in drugih ter oškodovance S. d.o.o., J. d.o.o., M. d.o.o., T. d.o.o. in H. d.o.o. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. V točki II izreka sodbe pa je obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in jima na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 izreklo kazni in sicer obtoženemu A. A. dve leti zapora in obtoženemu B. B. eno leto zapora. Odločilo je, da sta obtoženca dolžna oškodovani družbi C. d.o.o. plačati 111.792,50 EUR v enem letu po pravnomočnosti te sodbe, v presežku pa je oškodovanca v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da morata obtoženca na podlagi tretjega odstavka 95. člena ZKP nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter vsak sodno takso.

2. Zoper sodbo so pritožbe vložili: - obtoženi A. A. zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih“ s predlogom, „da ga pritožbeno sodišče oprosti obtožbe oziroma, da se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zadeva vrne v ponovno odločanje pred za to pristojno Okrožno sodišče v Mariboru oziroma, da se mu izreče milejša kazenska sankcija delo v splošno korist ali pogojna obsodba;“ - zagovornica obtoženega A. A. zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka s predlogom, „da Višje sodišče v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojno za odločanje o predmetni pritožbi izda sklep: razveljavi se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču z napotki;“ - zagovornik obtoženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji, zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka ter zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku s smiselnim predlogom Višjemu sodišču v Ljubljani, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo izrek sodbe obsegal pravilne osebne podatke o obtožencu ter da se zavrne obtožba še v preostalem delu oziroma, da se obtoženca oprosti, podredno pa, da se obtožencu za kaznivo dejanje izreče opozorilna sankcija, zavrne premoženjskopravni zahtevek oškodovanca in obtoženca oprosti plačila stroškov postopka, še podredno pa, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; - državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, „da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da kaznivo dejanje pod točko II sodbe opredeli kot kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in obtoženemu A. A. za predmetno kaznivo dejanje določi kazen treh let zapora, nato pa mu na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ izreče enotno kazen še ob upoštevanju naslednjih kazni kot določenih: kazen devet let zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 20852/2010, ki je postala pravnomočna 27. 6. 2011 in kazen enega leta zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 63542/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 63542/2010, pravnomočne dne 7. 8. 2017; obtoženemu B. B. pa za predmetno kaznivo dejanje določi kazen dveh let zapora, nato pa mu na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ izreče enotno kazen še ob upoštevanju naslednjih kazni kot določenih: kazen štiri leta in enajst mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I Ks 2403/2015, pravnomočni dne 20. 5. 2015, kazen osmih mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Celju I K 606/2015, pravnomočni 3. 7. 2015.“

3. Zagovornica obtoženega A. A. je v mnenju na pritožbo državne tožilke predlagala, da višje sodišče odloči o pravilnosti ravnanja prvostopenjskega sodišča in odloči v okviru pričujočega mnenja in že vložene pritožbe s strani zagovornice obtoženega A. A. Zagovornik obtoženega B. B. pa je v odgovoru na pritožbo obtoženega A. A. predlagal, da pritožbeno sodišče pisne izjave B. B. z dne 1. 8. 2017, ki je priložena obtoženčevi pritožbi, ne upošteva.

4. Obtoženi A. A. je v vloženi pritožbi zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega sodišča, v odgovoru na pritožbo obtoženega A. A. pa je enako zahtevo podal tudi zagovornik obtoženega B. B. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP o seji obvestilo vse stranke. Kljub izkazanim obvestilom sta se pritožbene seje udeležila le zagovornika obeh obtožencev. Seja pritožbenega senata je bila opravljena v nenavzočnosti obeh obtožencev in državnega tožilca, ker glede na to, da so bili vsi navedeni o seji pravilno obveščeni, njihova nenavzočnost ni bila ovira, da senat ne bi imel seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Pritožba državne tožilke je delno utemeljena glede kršitve kazenskega zakona, v preostanku pa njena pritožba ni utemeljena. Pritožbe obtoženega A. A., njegove zagovornice in zagovornika obtoženega B. B. niso utemeljene.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka:

6. Pritožbena trditev zagovornika obtoženega B. B., da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo osebnih podatkov obtoženega B. B. in da je zaradi tega izrek sodbe nerazumljiv ter v nasprotju z vsebino listin v spisu in z zapisnikom o zaslišanju obtoženega B. B., ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pisni odpravek sodbe, ki se izpodbija s to pritožbo, s popravnim sklepom glede osebnih podatkov B. B. popravilo na način, da je v popravni sklep I K 41558/2010 z dne 30. 9. 2019 povzelo pravilne osebne podatke obtoženega B. B., s čimer je skladno s 365. členom ZKP odpravilo pisno pomoto, ki je bila storjena pri pisno izdelani sodbi.

7. Obtoženi A. A. v svoji pritožbi kršitev 5. točke 371. člena ZKP uveljavlja s trditvijo, da je zaradi krajevne nepristojnosti v tej zadevi sodilo sodišče, ki ne bi smelo odločati in da je bilo krajevno pristojno samo sodišče v Mariboru, ki je prvo začelo predkazenski postopek in prvo izdalo pravnomočno odločbo ter prvo pričelo in zaključilo glavno obravnavo, medtem ko je za istovrstna kazniva dejanja potekalo sojenje na petih različnih sodiščih in sicer na Okrajnem sodišču v Celju, Okrajnem sodišču v Sežani, Okrajnem sodišču v Ljubljani, Okrožnem sodišču v Mariboru in Okrožnem sodišču v Ljubljani, zaradi česar naj bi bila podana kršitev krajevne pristojnosti in kršena 1. in 3. točka (prav: prvi in tretji odstavek) 26. člena ZKP. Pritožnik si po presoji višjega sodišča navedeno procesno določbo zmotno tolmači. Krajevno pristojno je namreč sodišče, na območju katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, če pa je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območju raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, pa je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Na podlagi zbranih listin v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obtožencema v obravnavani zadevi očita kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, storjenim na škodo družbe B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.) iz Ljubljane. Glede na to, da je zagrožena kazen za obravnavano kaznivo dejanje od enega do osem let zapora, je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, upoštevaje kraj storitve kaznivega dejanja (Ljubljana) pa je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je v tej kazenski zadevi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče. Obtoženčeva zagovornica je pri sodišču prve stopnje dne 11. 5. 2017 na predobravnavnem naroku predlagala združitev tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je zoper obtoženega A. A. tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 68322/2010. Sodišče prve stopnje je o tem predlogu odločalo in predlog s sklepom II Ks 41558/2010 dne 30. 5. 2017 zavrnilo. Po določbi petega odstavka 32. člena ZKP se sicer res v primeru subjektivne koneksitete, torej ko zoper enega obtoženca pri istem sodišču teče več kazenskih postopkov, praviloma izvede enoten postopek in izda ena sodba. Vendar pa združitev postopkov ni obvezna, saj iz zakonskega teksta izhaja, da sodišče tako ravna praviloma. Če torej sodišče prve stopnje postopkov zoper obtoženega A. A., ki sta tekla pri dveh sodiščih okrožne pristojnosti ni združilo in zoper obtoženca ni bil izveden enoten postopek, posledično ni mogoče trditi, da je pravnomočna odločba nezakonita, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.1

8. Obtoženi A. A. v svoji pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev 7. točke 371. člena ZKP s trditvijo, da sodišče prve stopnje s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ker ni bilo ugotovljeno, kakšen prispevek naj bi kdo od obtoženih sploh dodal k storitvi kaznivega dejanja, čemur ni mogoče pritrditi. Iz opisa kaznivega dejanja v II. točki izreka izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, kakšen konkretno je bil prispevek obtoženega A. A., prav tako pa tudi, kakšen je bil prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja s strani B. B. Iz opisa izhaja, da je obtoženi A. A. skupaj z obtoženim B. B. in še dvema neznanima storilcema s sodelovanjem pri izvršitvi in z namenom, da bi si pridobila veliko protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto predstavnike družbe B. Po klicu neznanca, ki se je komercialistki G. G. dne 25. 7. 2007 predstavil kot Č. Č., predstavnik družbe E. ter se zanimal za nakup TV sprejemnikov in bele tehnike, v zvezi s čimer je G. G. na elektronski naslov poslala dve ponudbi, ji je isti neznanec telefonsko sporočil, da sprejema ponudbo. Po zahtevi G. G. glede dostave dodatnih podatkov o družbi in dveh menic in zatem, ko je dne 1. 8. 2007 G. G. poklical neznani storilec, ki se je predstavil kot direktor družbe E. D. D. in ji potrdil naročilo, se je dne 20. 8. 2007 v prostorih družbe B. zglasil obtoženi A. A., ki se je lažno predstavil kot E. E. iz družbe E. ter G. G. izročil ponarejeno menično izjavo in nalog za plačilo menic družbe E., dve ponarejeni bianco menici družbe E. in dve naročilnici družbe E. Komercialistki družbe B. G. G. in F. F. (sedaj F.) sta nato zaradi dobre bonitetne ocene družbe in predloženih zavarovanj odobrili nakup blaga družbe z odloženim rokom plačila in družba B. je v avgustu in septembru 2007 v svojih trgovinah in skladiščih izdala blago v skupni vrednosti 111.792,50 EUR. Obtoženi B. B. pa je v času od 24. 8. 2007 do 14. 9. 2007 z lažnivim predstavljanjem, da je pooblaščena oseba družbe E., prevzel in odpeljal blago v skupni vrednosti 109.783,21 EUR, ki ga ne obtoženca ne družba E. nista nikoli plačala. Glede slednjega je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi izvedlo številne dokaze, v celoti ugotovilo vse relevantne okoliščine, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa navedlo tudi obširne, prepričljive in tehtne razloge, zato kršitev, ki jo uveljavlja obtoženec, ni nastala. Pri tem se obtoženi A. A. v pritožbi sklicuje tudi na pisno izjavo B. B., dano pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki je notarsko overjena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženec vloženi pritožbi priložil kopijo izjave B. B., ki je bila vložena v kazenski zadevi IV K 63542/2010 z dne 1. 8. 2017, ki se v ničemer ne nanaša na obravnavano zadevo, zato je pritožbeno sodišče pri obravnavi obtoženčeve pritožbe tudi ni upoštevalo.

9. Zagovornik obtoženega B. B. v vloženi pritožbi meni, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza v zvezi s podatki Upravne enote ... z dne 8. 10. 2015, iz katerega naj bi izhajalo, da obtoženi B. B. tedaj, ko se je predstavljal za C. C., ni imel vozniškega dovoljenja, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršilo obtoženčevo pravico do obrambe. Iz meril, izoblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo dokaznih predlogov izhaja, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče je presodilo, da očitana kršitev ni podana. Gre za kršitev pravice do obrambe, ki je relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in je torej potrebno v pritožbi obrazložiti, na kakšen način bi opustitev izvedbe predlaganega dokaza vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, česar pa pritožnik v pritožbi ni storil. 10. Obtoženi A. A. in njegova zagovornica v pritožbah uveljavljata kršitev 8. točke 371. člena ZKP. Obtoženi A. A. trdi, da iz izpovedi priče H. H. jasno izhaja, da je že v predkazenskem postopku deloval kot tajni policijski delavec PU X., ki pa za to delovanje ni imel posebne odredbe pristojnih organov, pri čemer njegovega ravnanja ni zanikal niti zaslišani I. I. ter da so dokazi, pridobljeni s strani PU X. nezakoniti in bi jih bilo potrebno izločiti. Obtoženčeva zagovornica pa meni, da so bili dokazi, ki so bili uporabljeni za razsojo o predmetnem postopku, pridobljeni na nezakonit način brez predhodne odredbe, ki bi morala biti. Glede izpovedi priče H. H. se je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, ko njegovi izpovedi glede na oceno o njeni neverodostojnosti ni sledilo, pri čemer njegove trditve, da naj bi deloval kot tajni policijski delavec PU X. v predkazenskem postopku zoper obtoženega A. A. tudi priča I. I., zaslišan na glavni obravnavi dne 23. 11. 2017 ni potrdil, saj je glede slednjega navedel le, da je H. H. „s policijo sodeloval v zvezi s A. A. v smislu kje se nahaja, da bi ga policija lahko prijela“ - torej v zvezi z iskanjem slednjega, kar je imelo za posledico razpis mednarodne tiralice v drugi kazenski zadevi in predajo obtoženca slovenskim pravosodnim organom. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da naj bi H. H. v tej kazenski zadevi deloval kot tajni policijski delavec, s tem pa se izkaže, da takšne navedbe pritožnikov nimajo nikakršnega vpliva na oceno zakonitosti dokazov, izvedenih v tej kazenski zadevi. Kršitev 8. točke 371. člena ZKP tako ni podana.

11. Pritožbene trditve obtoženega A. A. in njegove zagovornice, da je potrebno izločiti dokaze, pridobljene s strani PU X., ker da so nezakoniti, pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Nihče od njiju namreč svoje pritožbene teze z ničemer ni obrazložil, iz njunih pritožb ne izhaja, kateri dokazi so po oceni obeh pritožnikov nezakoniti in v čem je njihova nezakonitost, zato se sodišče druge stopnje do navedenih pritožb glede slednjega ni moglo izjaviti, saj sta v teh delih obe pritožbi neobrazloženi, s čimer je onemogočen njun preizkus.

12. Obtoženi A. A. v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je kršilo drugi odstavek 11. točke 371. člena ZKP (prav: drugi odstavek 371. člena ZKP), ker med obravnavo in pri izdaji sodbe ni upoštevalo in ne uporabilo določbe 1. točke 10. člena ZKP, te kršitve (gre za relativno kršitev) določb kazenskega postopka pa pritožnik ne obrazloži. Sklicuje se sicer na odločitev „Okrajnega sodišča v Celju in sodišča v Mariboru“, vendar konkretnih zadev ne navaja in iz takšnih pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, za kakšno kršitev naj bi šlo, s kakšnim ravnanjem sodišča naj bi prišlo do takšne kršitve in kako ter v kakšnem obsegu naj bi tako zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi navedenega višje sodišče te pritožbene navedbe ni moglo preizkusiti.

13. Neutemeljeno zagovornica obtoženega A. A. zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje po modifikaciji obtožbe po (neimenovani) odločbi Ustavnega sodišča ponovno prositi za dovoljenje po spremenjeni obtožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po vloženi obtožnici dne 5. 11. 2013 hrvaške pravosodne organe zaprosilo za soglasje za kazenski pregon v tej kazenski zadevi v Republiki Sloveniji, saj je bil obtoženec v drugi kazenski zadevi po mednarodni tiralici prijet v Republiki Hrvaški in izročen Republiki Sloveniji. Soglasje za kazenski pregon za obtoženega A. A. je sodišče prve stopnje pridobilo dne 6. 2. 2017. Napačna pa je trditev pritožnice, da bi moralo prvostopenjsko sodišče po modifikaciji obtožbe hrvaške pravosodne organe ponovno prositi za soglasje. Obtožba državnega tožilca je bila namreč spremenjena dne 12. 2. 2018, sprememba le-te pa se ni nanašala na obtoženega A. A., predvsem pa ni bila spremenjena v škodo slednjega in se mu ni očitalo drugo ali novo kaznivo dejanje, zaradi česar tudi ni bilo nikakršnih razlogov za tovrstno zaprosilo. V zvezi z navedenim zagovornica obtoženega A. A. uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, pri čemer uveljavljene kršitve ne konkretizira, zaradi česar je njena pritožba v tem delu neobrazložena, zato je drugostopenjsko sodišče ni moglo preizkusiti.

K zatrjevanim kršitvam kazenskega zakona:

14. Obtoženi A. A. v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker tajno delovanje H. H. brez potrebnih odredb sodišča in tožilstva, zastaranje kazenskega pregona in krajevna nepristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani izključujejo kazenski pregon. Pritožbeno sodišče se je glede pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani v tej odločbi že opredelilo in ugotovilo, da je v tej kazenski zadevi sodilo stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato se na že povedano v celoti sklicuje. Z ničemer pritožnik ne obrazloži svoje trditve, da tajno delovanje H. H. brez potrebnih odredb sodišča in tožilstva izključuje kazenski pregon zoper obtoženega A. A., zato te pritožbene navedbe ni moč preizkusiti, hkrati pa tudi ni mogoče prezreti, da pritožbeno zatrjevano tajno delovanje H. H. v tem postopku z nobenim dokazom – razen z neprepričljivo izpovedjo H. H. samega, ni bilo izkazano, kot je to obrazloženo v točki 10 te obrazložitve.

15. Obtoženi A. A. v svoji pritožbi zastopa tezo, da je kazenski pregon zastaral, ker nobena dobava ne presega zneska, ki bi bil ovrednoten kot velika premoženjska korist. Zagovornica obtoženega A. A. v vloženi pritožbi protispisno navaja, „da je bila modificirana obtožba tista, ki je združila posamezna kazniva dejanja v določenem časovnem obdobju, če pa bi jih opredelila kot posamezna kazniva dejanja, bi bila škoda manjša in bi tudi to kaznivo dejanje, ki je še ostalo odprto v umiku obtožb, zastaralo“, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Tako zatrjevano kršitev pritožbeno sodišče obravnava po njeni vsebini, saj se uveljavljanje zastaranja kazenskega pregona nanaša na kršitev kazenskega zakona (3. točka 372. člena ZKP). Bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zmotno uporabo materialnega prava pa izpodbijani sodbi očita tudi zagovornik obtoženega B. B., ko v točki 4 svoje pritožbe meni, da bi glede na opis dejanja moralo tožilstvo obtožencu očitati storitev več posamičnih kaznivih dejanj in sicer za vsak prevoz glede na različne dneve in glede na različna naročila svoje kaznivo dejanje oziroma samostojno kaznivo dejanje, pri čemer torej tudi ne bi šlo za veliko premoženjsko škodo oziroma veliko premoženjsko korist in zaradi česar bi bilo potrebno obtožbo zavrniti. Iz previdnosti pa zagovornik obtoženega B. B. navaja, da so bili prevzemi in prevozi blaga, opravljeni po naročilu z dne 20. 8. 2007 (prevozi z dne 24. 8. 2007, 28. 8. 2007 in 30. 7. 2007), medtem ko je bilo dne 13. 9. 2007 opravljeno novo naročilo pri drugi komercialistki F. F., dne 17. 9. 2007 pa zopet novo naročilo in da opis tega ravnanja dokazuje, da gre za samostojna kazniva dejanja.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v opisanem delu vse tri navedene pritožbe neutemeljene. Uvodoma pojasnjuje, da je že obtožba z dne 13. 5. 2010 obtožencema pod točko 1 (sedaj II. točka izreka izpodbijane sodbe) očitala storitev kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Dne 12. 2. 2018 je državna tožilka obtožbo modificirala glede na potek dokaznega postopka in dodatno opisala delovanje še dveh neznanih sostorilcev obeh obtožencev ter glede očitka obtoženemu B. B. podrobneje konkretizirala njegovo vlogo, ni pa z modifikacijo združila posameznih kaznivih dejanj v določenem časovnem obdobju v eno kaznivo dejanje goljufije v kvalificirani obliki, kot zmotno zatrjuje zagovornica obtoženega A. A. Očitke vseh treh pritožnikov, da iz izreka sodbe izhaja, da je šlo za več kaznivih dejanj goljufije, ki so že zastarala, pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljena. Kaznivo dejanje goljufije, kot je opisano v točki II izreka sodbe, je namreč eno samo kaznivo dejanje, pravno opredeljeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Delovanje obeh obtožencev in njunih neznanih sostorilcev sicer res zajema časovno obdobje med 25. 7. 2007 in 17. 9. 2007, vendar je bilo tehnično blago pri oškodovani družbi B. po lažnih prestavitvah, da gre za predstavnike družbe E., naročeno pri komercialistki G. G., v času njene odsotnosti pa pri njeni sodelavki F. F. oziroma F. Tako naročeno blago pa se je po več dobavnicah prevzemalo v strnjenem časovnem obdobju od 24. 8. 2007 pa do 17. 9. 2007 pod pretvezo, da se prevzema za družbo E., prevzemi pa so na praktično enak način potekali v skladiščih oziroma prodajalnah oškodovane družbe, ne da bi obtoženca izstavljene računa plačala. Zato ne gre za več posamičnih kaznivih dejanj goljufije, temveč za eno samo kaznivo dejanje goljufije v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, saj sta obtoženca skupaj z neznanima sostorilcema pri prej opisanem ravnanju zasledovala pridobitev velike premoženjske koristi (znesek 111.792,50 EUR po 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ predstavlja veliko premoženjsko korist). Glede na zagroženo kazen za to kaznivo dejanje pa kazenski pregon še ni zastaral, saj je v drugem odstavku 217. člena KZ zagrožena kazen od enega do osem let zapora, kazenski pregon pa po določbi 111. in 112. člena KZ zastara v desetih (relativno zastaranje) oziroma v dvajsetih letih (absolutno zastaranje kazenskega pregona), zato očitane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

17. Državna tožilka v svoji pritožbi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, saj izpostavlja, da se po obtožnem aktu tožilstva z dne 13. 5. 2010 in modificiranem dne 12. 2. 2018 obtožencema pod točko 1 očita storitev kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, sodišče pa je predmetno kaznivo dejanje v sodbi pravno opredelilo po Kazenskem zakoniku (KZ-1), objavljenem v Uradnem listu 55/2008 z dne 4. 6. 2008, ki je začel veljati 1. 11. 2008. Izpostavlja, da je dejanje, ki se očita obtoženima, izvršeno v avgustu in septembru 2007, torej v času veljavnosti KZ ter da je sodišče zaradi navedenega napačno uporabilo zakon, ki je začel veljati šele po storitvi očitanega kaznivega dejanja namesto zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, za tako postopanje pa ni imelo podlage v 7. členu KZ-1, saj niso podani pogoji iz navedenega člena.

18. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče odreči utemeljenosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo razlogov, zaradi katerih je obtožencema očitano kaznivo dejanje goljufije v kvalificirani obliki pravno opredelilo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Kaznivo dejanje je bilo namreč storjeno v času veljavnosti KZ. V 3. členu KZ in v 7. členu KZ-1 je določeno, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek), če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek). Zaradi navedene določbe obeh zakonov je potrebno ugotoviti, ali je za obtoženca milejši zakon, ki je veljal v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje (KZ) ali zakon, ki velja v času sojenja (KZ-1). V kazenskopravni teoriji in praksi je splošno sprejeto stališče, da je najustreznejši način izbire zakona, ki naj se uporabi oziroma je milejši, ne le primerjava zakonskih besedil starega in novega zakona, to je abstraktna primerjava, temveč konkretna. To pomeni, da je pri ugotavljanju, kateri zakon je milejši, potrebno upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava in nato primerjati rezultat uporabe starega in novega zakona.2 Sodišče druge stopnje je zato, upoštevaje vse določbe zakona, ki pridejo v poštev v zvezi z izrekom kazenske sankcije ugotovilo, da sedaj veljavni KZ-1 v konkretni zadevi ni milejši za obtoženca. Oba zakona za kaznivo dejanje goljufije v kvalificirani obliki, katerih zakonski znaki se niso spreminjali, predpisujeta zagroženo kazen v enakem razponu, določbe glede zastaranja kazenskega pregona so smiselno enake upoštevaje tek absolutnega zastaralnega roka po določbah KZ, glede na višino premoženjske škode oziroma pridobljene koristi, pa tudi ni moč zatrjevati, da je sedaj veljavni KZ-1 milejši za obtoženca. Po 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ je meja, ki razmejuje temeljno obliko tega kaznivega dejanja od kvalificirane 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo, medtem ko je po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1 velika premoženjska korist oziroma škoda tista, ki presega 50.000,00 EUR. Uporaba te določbe KZ-1 pa glede to, da iz izreka sodbe izhaja, da sta si obtoženca pridobila premoženjsko korist v znesku 111.792,50 EUR, torej v znesku, ki bistveno presega spodnjo mejo velike premoženjske koristi, ne bi privedla do drugačne pravne opredelitve in posledično do milejšega kaznovanja. Zato KZ-1 ni milejši zakon za obtoženca in bi torej moralo sodišče prve stopnje v točki II izreka sodbe kaznivo dejanje pravno opredeliti po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, torej kot kvalificirano obliko kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

19. Navedene ugotovitve so zato višjemu sodišču narekovale delno ugoditev pritožbi državne tožilke in spremembo tako odločbe o krivdi kot tudi odločbe o kazenskih sankcijah. Sodišče druge stopnje je kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ in je na podlagi drugega odstavka 217. člena KZ obtožencema izreklo tudi kazni, saj je v skladu z načelom alternativnosti potrebno uporabiti stari ali kasnejši zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh.

K zatrjevani zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja:

20. S 3.a točko vložene pritožbe obtoženi A. A. uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer se sklicuje na izjavo B. B. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki je notarsko overjena, ter izpostavlja, da so odločilna dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo, zmotna, da je D. D. prokurist podjetja E. d.o.o., da je sam podal spisek nabave materiala in da je za vsa dogajanja vedel, vključno s prodajo samega podjetja, da neznanih storilcev ni in da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Zagovornica obtoženega A. A. v pritožbi navaja, da obtoženec ni imel namena storiti kaznivega dejanja, da brez namena tudi ni kaznivega dejanja ter da je blago naročal po nalogu J. J. (prav: J.) za podjetje E. in ne zase. Ponovno izpostavlja obtoženčev zagovor in zatrjuje, da je D. D., direktor oziroma prokurist podjetja E., vedel za kompleten scenarij dviga materiala pri oškodovancih in da je slednji skupaj z J. J. „sproduciral“ vsa ta dejanja po obtožbi. Zagovornica izpostavlja tudi izpoved K. K., da o zadevi ni vedel nič in je v vseh kontaktih večinoma omenjal D. D., zaradi česar naj bi bil izključen kakršenkoli naklep obtoženega A. A., saj je ta opravljal le delo komercialista, ni pa imel kakršnihkoli pooblastil za podpis ali sklepanje posla. Da je D. D. prodajal družbo E., kar je izpovedal H. H. in potrdil priča L. L., v svoji pritožbi izpostavlja tudi zagovornik obtoženega B. B. S ponavljanjem, da sta se J. J. in D. D. dogovorila o prodaji družbe E. in načinu plačila skuša zagovornik obtoženega B. B. v pritožbi dati izpovedi priče H. H. drugačen pomen kot je slednje storilo sodišče prve stopnje, pri čemer tudi sodišče druge stopnje pritrjuje pravilni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Pritožba izpoved H. H. ocenjuje kot verodostojno in izpostavlja, da je H. H. sicer v preiskavi izpovedoval drugače, da pa je obrazložil razloge, zakaj je različno izpovedoval, pri čemer pritožnik spregleda, da H. H. v tem kazenskem postopku v fazi preiskave sploh ni bil zaslišan. Zatrjevanje priče H. H., da je bil tajni policijski sodelavec, v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja prvostopenjske sodbe, saj slednje za samo ugotovitev dejanskega stanja ni relevantno, poleg tega pa se je pritožbeno sodišče do H. H. opravljanja nalog tajnega policijskega delavca v tej odločbi že jasno opredelilo. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved kritično ocenilo, glede slednjega navedlo prepričljive razloge in le-tem pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v celoti pritrjuje.

21. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo izpoved D. D., da za naročanje blaga pri B. ni vedel, da blaga pri B. ni naročil, da menice ni izdal in da menične izjave ni podpisal. Sledilo pa mu je tudi, ko je navajal, da je za družbo E. v tistem obdobju želel pridobiti kredit, se po izročitvi poslovne dokumentacije moškemu iz Maribora seznanil in srečal s H. H., ki mu je zagotovil pridobitev kredita v višini 1.500.000,00 EUR, ki pa ga nikoli ni dobil, nato pa se mu je H. H. skupaj z moškim iz Maribora pričel izmikati in tudi dokumentacija mu ni bila vrnjena. Sodišče druge stopnje se pridružuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča o prepričljivosti D. D., saj so se tako uporaba žiga družbe E. kot tudi menice in menične izjave družbe E. v dokaznem postopku izkazale za ponarejene, medtem ko D. D. navajanje glede tega, da je želel pridobiti kredit, potrjujejo tako elektronska pisanja med D. D. in H. H. kot tudi izjava M. M. Da je D. D. nameraval pridobiti kredit za družbo E. je potrdil tudi zaslišani K. K., prav tako pa tudi L. L., ki ni izpovedoval o prodaji E., kot to zmotno zatrjuje zagovornik obtoženega B. B., temveč o kreditu in izposoji denarja.

22. Pritožbeni tezi zagovornika obtoženega B. B., da je izpoved D. D. ovržena z izpovedjo priče K. K., ni pritrditi. Slednji je res izpovedal, da je zaposlen v drugi družbi, da ni seznanjen s poslovanjem podjetja in da je direktor družbe E., ker je bil D. D. obsojen in ne more biti njen direktor, vendar pa s takšno izpovedbo izpoved D. D. še ni ovržena. Zgolj navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča ne kaže na to, da bi D. D. zlorabljal svojo družbo in prikazoval njeno finančno in poslovno stanje drugačno kot je v resnici, saj ta trditev ne le, da ni z ničemer izkazana, temveč je ovržena z izvedenimi dokazi, kot je to obrazloženo zgoraj.

23. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe, da je obtoženemu A. A. v celoti dokazano, da je storil očitano mu kaznivo dejanje in da torej ni šlo za opravljanje komercialne funkcije za D. D. in družbo E. Sodišče prve stopnje je izdelalo pravilno dokazno oceno tako personalnih kot tudi listinskih dokazov in po sintezi vseh izvedenih dokazov napravilo pravilen sklep glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja. V izpodbijani sodbi je pravilno povzelo izpovedi zaslišanih prič ter vsebino listinskih dokazov in sledilo izpovedi priče G. G., vodje veleprodaje v B., da jo je po telefonu 25. 7. 2007 poklical moški, ki se je predstavil kot Č. Č., ki da je predstavnik družbe E. d.o.o., da je nato poklicala oseba, ki se je predstavila kot D. D., direktor družbe E. in da se je 20. 8. 2007 pri njej oglasil moški, ki se je predstavil kot E. E., se izkazal z vizitko družbe E., ji izročil dve menici, menično izjavo in njihovo naročilo, kasneje pa je ta ista priča kot E. E. na glavni obravnavi prepoznala obtoženega A. A. Pri tem ni nepomembno, da je obtoženega A. A. kot osebo, ki se je predstavljala za E. E., prepoznala tudi F. F. iz B. ter N. N., direktor družbe T. Da družba E. pri B. ni naročila blaga, za katerega je B. E. izdal račune, je izpovedal zaslišani D. D. Ker je bila njegova izpoved potrjena z izvedenimi dokazi, ji je sodišče prve stopnje verjelo in o tem navedlo prepričljive razloge, slednjemu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, zaradi česar ne more slediti drugačni dokazni oceni obtoženega A. A., njegove zagovornice in zagovornika obtoženega B. B., ko v pritožbah zastopajo neutemeljeno tezo, da je bil prokurist družbe E. D. D. z vsem seznanjen, da je prodajal družbo E. in da so navedeni posli potekali z namenom, da E. pride do denarja.

24. Zagovornica obtoženega A. A. v pritožbi povzema vsebino izpovedi prič G. G., O. O., F. F., N. N., P. P., K. K., D. D., H. H. in R. R. ter S. S. Iz pritožbe ne izhaja, kaj s takšnim povzemanjem uveljavlja, navaja le, da je sodišče na podlagi zgoraj citiranih izpovedi zaključilo, da je prav A. A. tisti, ki odgovarja za nastalo dejanje in da opisanega zagovora sploh ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče se je že izjavilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dejansko stanje pravilno ugotovilo. Zato zgolj pavšalno povzemanje izpovedi, ki jim pritožnica niti ne pripiše drugačne dokazne ocene, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov prvostopenjske sodbe, ki zagovoru obtoženega A. A. ni sledila. Zaradi neobrazloženosti pa takšnih pritožbenih navedb višje sodišče niti ne more preizkusiti in ker tako pavšalno navedene tudi ne morejo vplivati na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, jih sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene.

25. Zagovornik obtoženega B. B. v pritožbi zatrjuje, da obtoženemu B. B. ni dokazan očitek, da je dne 24. 8. 2007, 28. 8. 2007, 30. 8. 2007, 13. 9. 2007 in 14. 9. 2007 lažnivo prikazoval, da je pooblaščena oseba družbe E. d.o.o., in da je bil obtoženec zgolj voznik, ki mu je J. J. naročil prevoz, ki ga je zanj opravil. Okoliščina, da se sodišče prve stopnje do izpovedi priče Š. Š. ni opredelilo, nima nikakršnega vpliva na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Š. Š. je bil oseba, ki je prevzel blago v trgovini B. v skladišču v Mariboru. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku in obrazložitvi sodbe primarno posvetilo tistim prevzemom blaga, ki jih je opravil obtoženi B. B., medtem ko prevzem Š. Š. ni predmet obtožbe. Ob navedenem tudi višje sodišče ni spregledalo, da je priča Š. Š. svojo izpoved iz preiskave do zaslišanja na glavni obravnavi bistveno spremenil, zato tej izpovedi prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo.

26. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjski sodbi, ko ta pravilno ugotavlja, da je bil obtoženi B. B. tisti, ki je v navedenih dneh z različnimi prevoznimi sredstvi prihajal v skladišče podjetja B. d.o.o. ter prevzemal blago, povezano z naročili, ki jih je opravil obtoženi A. A. S tem, ko je obtoženi B. B. v točno navedenih dneh z izposojenimi vozili prihajal v skladišče B. v Ljubljani in podpisoval dobavnice, izdane na družbo E., pri tem pa uporabljal tudi lažni priimek C. C., oziroma C, je tudi po oceni pritožbenega sodišča tam zaposlenim ob vseh prevzemih blaga lažnivo prikazoval, da prihaja iz družbe E. 27. Navajanje obtoženega B. B., da se je s priimkom C. C. podpisal, ker ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, medtem ko je oseba C. C. oseba, za katero je obtoženi vedel, da je tedaj imela vozniško dovoljenje, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Da so podpisi na dobavnicah B. dejansko tisti, ki jih je napisal obtoženi B. B., prepričljivo izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke Z. Z., ki ga sodišče prve stopnje sprejema. Da je uporaba lažnega priimka, ki ga je ob podpisovanju dobavnic uporabljal obtoženi B. B. namenjena temu, da obtoženec ne bo identificiran in je bila uporabljena zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi, ki sta jo z neznanimi sostorilci pridobila z obtoženim A. A., pa se dodatno potrjuje tudi v okoliščini, da je obtoženi B. B. blago B. prevažal z izposojenimi kombiji, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

28. Zatrjevanje zagovornika obtoženega B. B., da je obtoženi B. B. opravil le naročeni prevoz in da noben dokaz ne izkazuje, da bi bila oba obtoženca v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem v kakršnemkoli kontaktu ali kakorkoli povezana, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo, da je bilo pri preiskavi osebnega računalnika, ki je bil sicer res zasežen pri hišni preiskavi pri obtoženem B. B. v drugem kazenskem postopku, najdenih več wordovih dokumentov in sicer menica in menična izjava družbe E. za družbo J., naročilnica in menična izjava družbe E. za družbo H., skeniran redni izpisek iz sodnega registra za družbo E. z dne 3. 10. 2007, skenirana zadnja stran neugotovljenega dokumenta z žigom notarja U. U. in podpisom notarskega pomočnika V. V., skenirano potrdilo Davčnega urada Ljubljana o vpisu družbe E. v davčni register in skeniran obrazec s podatki iz izkaza poslovnega izida za družbo E. za leto 2006. Našteti dokumenti, ki so se vsi nahajali v računalniku obtoženega B. B., pa slednjega še toliko bolj povezujejo z obtoženim A. A. Obtoženi A. A. je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča tisti, ki je v obravnavanem času ob uporabi lažne identitete po izvedenem naročilu velike količine tehničnega blaga pri družbi B., komercialistki oškodovane družbe prinesel zahtevano dokumentacijo družbe E., ki je bila ponarejena in na podlagi katere je bilo kasneje blago izročeno in je poskrbel, da je bil prvi sklop računov izročen njemu osebno in ni bil poslan po pošti, kot je sicer praksa oškodovane družbe. Medtem pa je obtoženi B. B. pri isti oškodovani družbi v avgustu in septembru 2007 prevzemal dobavljeno blago, ga z izposojenimi vozili odvažal ter ob prevzemu blaga v skladiščih B. z lažnim imenom podpisoval dobavnice za družbo E., kot je to po zaključenem dokaznem postopku ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zaradi navedenega tudi po presoji višjega sodišča pri ravnanju obtoženega B. B. ni mogoče slediti tezi o opravljanju prevoza po naročilu J. J., saj slednje ni z ničemer izkazano, nasprotno pa je ob izvedenih dokazih na glavni obravnavi izkazana povezanost obeh obtožencev in ugotovljeno njuno skupno in vnaprej dogovorjeno ravnanje pri zasledovanju istega cilja: pridobiti si veliko premoženjsko korist. 29. Trditev zagovornika obtoženega B. B., da ni dokazana povezava med B. B. in neznanimi osebami ali pa s soobtoženim A. A., nima podlage v izvedenih dokazih, prav tako tudi ne trditev pritožbe, da ni dokazan goljufivi oziroma preslepitveni namen obtoženega B. B., da bi sebi ali komu drugemu v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist ali da bi kogarkoli spravil v zmoto, da bi ta storil kaj v škodo svojega premoženja. Obtoženi B. B. res ni naročal blaga, ni se dogovarjal o pogojih nakupa, o datumu nakupa ter o datumu prevzema, vendar pa je opravil prevzeme tako naročenega blaga, zavedajoč se pri tem, da družba E. ni bila naročnik tega blaga in da tudi sam ni predstavnik družbe E. ter da si bosta s A. A. na tak način, ko računov za prevzeto blago nista plačala, pridobila veliko premoženjsko korist. Kot že izpostavljeno, ga z ravnanjem obtoženega A. A. povezujejo podpisane dobavnice za družbo E., njuno delovanje v sostorilstvu pa je prepoznano tudi v vsebini najdenih dokumentov na zaseženem računalniku obtoženega B. B., v uporabi lažnega priimka C. C. pri podpisovanju dobavnic, kar izhaja iz dobavnic družbe B. in iz izvedenskega mnenja Z. Z. prav tako pa ni prezreti izpovedi prič o znanstvu oziroma prijateljstvu in druženju obeh obtožencev (Ž. Ž., X. X., Y. Y.). Preslepitveni namen pri obtoženem B. B. je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur se pridružuje tudi sodišče druge stopnje zato, da se ne bi po nepotrebnem ponavljalo.

K pritožbenim razlogom, ki se nanašajo na odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka:

30. Državna tožilka je pritožbo vložila tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo okoliščine za odločitev o kazni in izbiro kazenske sankcije, premajhen pomen pa je dalo sicer pravilno ugotovljenim obteževalnim okoliščinam ob izostanku olajševalnih okoliščin in obtožencema izreklo zaporno kazen v prenizki višini, pri čemer je izpostavila tako njuno večkratno predhodno kaznovanost, težo kaznivega dejanja in višino pridobljene premoženjske korist na škodo družbe B. d.o.o.. Meni, da bi sodišče moralo obtoženemu A. A. izreči tri leta zapora in obtoženemu B. B. dve leti zapora.

31. Nasprotno obtoženi A. A. v svoji pritožbi izpostavlja, da mu je sodišče izreklo previsoko kazen in da bi mu zaradi zdravstvenih težav, zaradi katerih v zavodu ne more delati, moralo izreči alternativno kazen delo v splošno korist, ki bi jo lahko opravljal ob službi. Tudi njegova zagovornica se sicer zgolj pavšalno zavzema za izrek nižje kazenske sankcije, zagovornik obtoženega B. B. pa navaja, da bi bila za obtoženca primerna zgolj opozorilna sankcija, saj gre za časovno zelo oddaljen dogodek, prispevek obtoženega B. B. pa je minoren in je obtoženec kazen za kaznivo dejanje, za katerega je bil predhodno obsojen, tudi prestal. Izpostavlja, da je oče treh mladoletnih in šoloobveznih otrok, za katere skrbi.

32. Sodišče prve stopnje je obema obtožencema izreklo zaporne kazni v okviru predpisane, pri tem pa po oceni pritožbenega sodišča primerno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, izraženo v višini pridobljene premoženjske koristi, način izvršitve, ustrezno težo pa je dalo tako obteževalnim okoliščinam, ki jih v pritožbi izpostavlja državna tožilka, kot tudi olajševalnim okoliščinam, na katere opozarjajo pritožbe obtoženega A. A. in obeh zagovornikov. Tudi po presoji višjega sodišča bosta takšni zaporni kazni (eno leto zapora izrečena obtoženemu B. B. in dve leti zapora izrečena obtoženemu A. A.), pri obeh obtožencih ne glede na časovni odmik od same storitve kaznivega dejanja dosegli namen kaznovanja in sta glede na vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo kazen višja ali nižja, tudi ustrezni in pravični. Glede na sam način izvršitve kaznivega dejanja, vztrajnost in organiziranost pa tudi alternativna oblika izvršitve zaporne kazni pri obtoženem A. A. ni primerna, še toliko bolj, ker zatrjuje, da zaradi bolezni dela že v zavodu ne more opravljati, zato je toliko manj možno, da bi delo v splošno korist opravljal ob redni službi, ki pa je glede na to, da je na prestajanju zaporne kazni, tudi nima. Upoštevaje okoliščino, da sta bila tako obtoženi A. A. kot tudi obtoženi B. B. že večkrat kaznovana, pa pri njima ob tem, na kakšen način sta izvrševala obravnavano kaznivo dejanje, tudi ne obstoji pozitivna prognoza, da bi bil namen kaznovanja dosežen že s sankcijo opominjevalne narave, to je s pogojno obsodbo.

33. Zato je pritožbeno sodišče vse pritožbe v delih, ki se nanašajo na odločbe o kazenskih sankcijah, zavrnilo kot neutemeljene, v spremenjenih odločbah o kazenskih sankcijah pa na drugi pravni podlagi zaradi spremenjene pravne opredelitve kaznivega dejanja obtožencema izreklo zaporne kazni v enaki višini, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, pri tem pa ustrezno upoštevalo vse zgoraj navedene okoliščine.

34. Državna tožilka je v pritožbi na podlagi 48. člena KZ predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da sledi predlogu tožilstva za združitev kazni in sicer pri obtoženemu A. A. združi kazen, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 20852/2010 z dne 27. 6. 2011 (devet let zapora) in čakajočo kazen po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 63542/2010 z dne 27. 7. 2011 (eno leto zapora), saj so podani pogoji po 48. členu KZ, ker je obtoženi dejanja, za katero mu je sodišče sodilo v zadevi I K 41558/2010, storil preden je začel prestajati ti kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog državne tožilke sicer utemeljen, vendar pa je v času do odločanja drugostopenjskega sodišča Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo III K 20852/2010 z dne 13. 6. 2019 združilo kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 20852/2010 z dne 21. 6. 2010 in Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 63542/2010 z dne 2. 6. 2017 in obtoženemu A. A. izreklo enotno kazen devet let in enajst mesecev zapora, nato pa je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sodbo II K 33792/2012 z dne 5. 9. 2019 s to sodbo določeno kazen eno leto zapora združilo z zaporno kaznijo po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 20852/2010 z dne 13. 6. 2019 ter obtožencu izreklo enotno kazen deset let in deset mesecev zapora. Ker torej pritožnica ni podala predloga tudi za združitev kazni po sodbi II K 33792/2012 z dne 5. 9. 2019 Okrožnega sodišča v Murski Soboti, njenemu predlogu ni bilo mogoče slediti.

35. Državna tožilka je v pritožbi podala predlog za združitev kazni za obtoženega B. B. po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I Ks 2403/2015 z dne 9. 4. 2015 (štiri leta in enajst mesecev zapora) in sodbi Okrajnega sodišča v Celju I K 606/2015 z dne 1. 6. 2015 (osem mesecev zapora). Višje sodišče je pribavilo vse kazenske spise, na katere se nanašajo predlogi državne tožilke in ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Celju s sodbo I Ks 2403/2015 dne 16. 5. 2018 združilo kazni, izrečeni z obema navedenima sodbama, ki jih izpostavlja pritožnica in obtožencu izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora, kar pomeni, da sta kazni, katerih združitev je predlagala, že združeni, zato predlog ni utemeljen.

36. Zagovornik obtoženega B. B. pritožbo vlaga tudi zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Meni, da je nepravilna in v nasprotju z izrekom sodbe odločitev o premoženjskopravnem zahtevku družbe C. d.o.o. in da ni nobene povezave med priznanim premoženjskopravnim zahtevkom 111.793,50 EUR in zneskom 109.783,21 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba zagovornika obtoženega B. B. tudi v tem delu neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom oškodovane družbe tehtno obrazložitev glede višine nastale škode podalo v 24. točki obrazložitve sodbe. Iz opisa obtoženemu B. B. očitanega kaznivega dejanja sicer res izhaja, da je prevzel blago družbe B. v znesku 109.783,21 EUR, vendar pa slednje na odločitev glede plačila premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo, da je premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v znesku 111.793,50 EUR utemeljen, saj le-ta predstavlja seštevek vseh neplačanih računov za prevzeto blago družbe B. Zato je glede na to, da je oba obtoženca spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu, obema v plačilo naložilo tudi navedeni znesek. Gre namreč za civilnopravno obveznost obeh obtožencev, ki jo morata po izpodbijani sodbi poravnati oškodovani družbi B.d.o.o., pri tem pa sama okoliščina, da je obtoženi B. B. blago odpeljal iz skladišč B. v nekoliko manjši višini, na slednje ne vpliva, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti.

37. Zagovornica obtoženega A. A. in zagovornik obtoženega B. B. pritožbi usmerjata tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka in menita, da so ti neutemeljeno odmerjeni v plačilo obema obtožencema. Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata obtoženca glede na to, da sta spoznana za kriva očitanega jima kaznivega dejanja, plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Zagovornik obtoženega B. B. izpostavlja, da obtoženec preživlja tri mladoletne otroke in bi plačilo stroškov postopka lahko ogrozilo preživljanje obtoženca in družinskih članov, medtem ko zagovornica obtoženega A. A. navaja zgolj, da so stroški odmerjeni v nasprotju s premoženjskim stanjem obtoženca. Sodišču prve stopnje je bilo premoženjsko stanje obtoženega B. B. in obtoženega A. A. znano, prav tako tudi okoliščina, da morata preživljati svoje otroke, podalo pa je oceno, da sta obtoženca stroške postopka sposobna plačati. Pritožbeno sodišče ni našlo nobenih tehtnih argumentov, ki bi jih izpostavili pritožbi, da bi lahko uspešno omajali pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča o sposobnosti plačila le-teh, zato je pritožbi obeh zagovornikov tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeni.

38. Upoštevaje vse obrazloženo je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka in te obrazložitve, medtem ko je v preostalem pritožbo državne tožilke ter v celoti pritožbe obtoženega A. A., njegove zagovornice ter zagovornika obtoženega B. B. zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišče prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

39. Obtoženi A. A. je na prestajanju zaporne kazni, obtoženi B. B. pa nima zaposlitve in preživlja tri otroke, zaradi česar je drugostopenjsko sodišče oba obtoženca na podlagi 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Smiselno tako mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 76 in sodba VS RS I Ips 201/2005 z dne 15. 9. 2005. 2 Smiselno tako tudi sodbi VS RS I Ips 200/2010 z dne 23. 9. 2010, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019 in druge.