Jedro

Blago se carini na podlagi vložene carinske deklaracije, zato v primeru uvoza blaga za izvoz naknadno ni možno spreminjati namena oziroma pravne in dejanske podlage za uvoz.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Celje št. 02-Up/I-2304 z dne 16.7.1993, s katero je ta obračunala tožeči stranki uvozne davščine zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza, prevzete ob uvozu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka po uvozni carinski deklaraciji št. 15657 z dne 13.7.1992 uvozila 22,96 ton svežih višenj z uveljavitvijo ugodnosti iz 5. člena tedaj veljavnega odloka o merilih,ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992, to je brez plačila carine in davščine za izravnavo davčne obremenitve in z obvezo izvoza v roku enega leta v vrednosti, ki najmanj za 30 % presega vrednost uvoženega blaga. Tožeča stranka je 30.6.1993 vložila zahtevek za obračun uvoznih dajatev, pri čemer naj bi se upošteval 7. člen uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993. Carinarnica je tožeči stranki obračunala dajatve v polnem znesku, brez ugodnosti iz 7. člena uredbe, kar je po mnenju tožene stranke pravilno, saj naknadno ni mogoče uveljaviti druge ugodnosti, različne od ugodnosti, uveljavljene pri uvozu.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sta prvo in drugostopni organ zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter zmotno uporabila materialno pravo. Navaja, da je v letu 1992 postopno uvozila 1152,661 ton svežih višenj za predelavo v koncentrat, ki ga je imela namen izvoziti, vendar so potem cene koncentratu padle, da se je kalkulacija v celoti porušila. Koncentrat pa je še vedno namenjen za izvoz, ker pa ji rok ni bil podaljšan, je 30.6.1993 vložila zahtevek za obračun uvoznih davščin, in uveljavljala ugodnosti iz 6. člena odloka. Meni, da je upravičena do podaljšanja roka za izvoz do 30.6.1994, nesporno pa je upravičena na 50 % znižanje dajatev glede na predloženo potrdilo gospodarske zbornice, da se uvoženo blago ne proizvaja v Republiki Sloveniji. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka je 6.6.1994 vložila odgovor na tožbo, v katerem povarja, da je enoletni rok za izvoz prekluziven, razen tega je tožeča stranka sama vložila zahtevo za obračun uvoznih davščin in da se ji 50 % nižje carinske stopnje ne more priznati, ker to velja za uvoz po drugi pravni podlagi, to je različni od prijavljene in uveljavljene ob carinjenju. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila materialne predpise na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zato je izpodbijana odločba zakonita. Ne glede na to, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o podaljšanju roka, sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami navaja, da pri tožeči stranki niso podani pogoji za podaljšanje roka za izvoz po 5. členu odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 (Uradni list RS, št. 27/92), saj ne gre za blago, ki bi se uporabljalo pri izdelavi opreme. Razen tega pa pravilno ugotavlja tožena stranka, da tožeča stranka niti ni zaprosila za podaljšanje roka za izvoz, saj iz upravnih spisov kaj takega ni razvidno.

Blago se carini na podlagi vložene deklaracije (1. odstavek 252. člena carinskega zakona). Kaj je treba vpisati v deklaracijo določa 255. člen carinskega zakona, natančneje pa pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 71/80). Med drugimi podatki se v carinsko deklaracijo vpiše tudi podatke, ki so podlaga za uveljavitev olajšav ali za plačilo davščin pri uvozu blaga. V obravnavani carinski deklaraciji je vpisano "uvoz za izvoz, uporaba 5. člena odloka". Uveljavljen je torej bil uvoz brez plačila carine, pod pogojem, da bo najpozneje v enem letu izvoženo blago v tujino v vrednosti najmanj za 30 % več od vrednosti uvoženega blaga. Tako določa uveljavljani 5. člen odloka glede uvoza blaga za izvoz. Ni sporno, da tožeča stranka blaga ni izvozila, zato je carinarnica postopala pravilno, da ji je naložila plačilo carine, ker tako določa 2. odstavek 50. člena carinskega zakona, ki se po določbi 2. odstavka 5. člena citiranega odloka uporablja v takem primeru. Kot že navedeno se blago carini na podlagi podatkov vložene deklaracije, zato naknadno ni možno spreminjati namena oziroma pravne in dejanske podlage za uvoz. Pravilnosti izračuna carinskih dajatev pa tožeča stranka ne osporava.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe predpisov bivše SFRJ je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).