Jedro

Tožeča stranka je po 30.6.1996 na podlagi kogentne določbe 17. člena ZSKZ lahko izkoriščala les v gozdovih v lasti Sklada le kot koncesionar. Ker je kot koncesionar prodajala les in gozdne asortimente, pridobljene iz gozdov v lasti RS, je dolžna plačati prometni davek od prometa proizvodov.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 2.9.1999, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v točki I.2. izreka odločbe Davčnega urada K. z dne 22.2.1999. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 2.9.1999 (drugostopenjska upravna odločba), s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 22.2.1999 (prvostopenjska upravna odločba). S prvostopenjsko upravno odločbo je bilo tožeči stranki v postopku inšpekcijskega pregleda obračunavanja in plačevanja prometnega davka za leti 1996 in 1997 naloženo, da mora plačati prometni davek po tarifni št. 2 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 10 % v znesku 12.240.505,40 SIT z obrestmi. Odločitev upravnega organa prve stopnje, ki jo je potrdila tožena stranka, temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka v času od 1.7.1996 do 31.12.1997 kot koncesionar prodajala les in gozdne asortimente, pridobljene iz gozdov v lasti Republike Slovenije, pri tem pa ni obračunavala davka, ker je te proizvode prodajala na podlagi izjave kot material za reprodukcijo. Sodišče prve stopnje je pritrdilo takšnemu stališču tožene stranke, zavrnilo pa je tudi predlog tožeče stranke, naj odloči na glavni obravnavi. Navedlo je, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, tožeča stranka pa da odločilnih dejanskih ugotovitev ni prerekala.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. To naj bi bilo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je sodbo izdalo brez glavne obravnave. Tožeča stranka predlaga, naj vrhovno sodišče samo opravi obravnavo in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbi ugodilo oziroma podrejeno, naj tožbi ugodi brez obravnave, ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in zato narobe uporabilo materialno pravo. Vztraja pri povračilu stroškov postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba je delno utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004, odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP) v neskladju z ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe; v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ustavno sodišče je presodilo, da davčni zavezanec svojega položaja za primer, če mu je z davčno odločbo naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki bi že morala biti izpolnjena, prav zaradi neomejenega teka zamudnih obresti, ki tečejo tudi za čas, ko davčna obveznost še ni bila ugotovljena, ne more vnaprej ugotoviti oziroma predvideti. Zato je v pravno negotovem položaju.

V obravnavani zadevi je podana situacija, ko bi tožečo stranko zaradi obračunanih zamudnih obresti bremenile posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njena davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, pa bi jo morale šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15.a člena ZDavP). Ker je odločba ustavnega sodišča začela učinkovati, ko o pritožbi še ni bilo odločeno, protiustavne določbe ZDavP glede na določbo 44. člena ZUstS ni mogoče uporabiti pri odločanju o zamudnih obrestih. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero zamudnih obresti, ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka pa bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati navedeno odločbo ustavnega sodišča. V preostalem delu pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

Glede kršitve materialnega prava tožeča stranka ponavlja svoje tožbene navedbe, da s Skladom kmetijskih gozdov in zemljišč ni bila v koncesijskem razmerju, temveč je od njega les kupovala. Prvi promet z lesom naj bi tako opravil Sklad, ne pa tožeča stranka. Pri tem se (ponovno) sklicuje na pogodbo o izvajanju del v gozdovih in o ugotavljanju in odvajanju prihodkov iz gozdov ter na dodatke k tej pogodbi, na podlagi katerih naj bi med njo in Skladom obstajalo razmerje kupca in prodajalca, ne pa koncedenta in koncesionarja. Na takšne navedbe je prvostopenjsko sodišče obširno odgovorilo in utemeljitve, da je tožeča stranka po 30.6.1996 na podlagi kogentne določbe 17. člena ZSKZ lahko izkoriščala les v gozdovih v lasti Sklada le kot koncesionar, vrhovno sodišče tu ne ponavlja. Pojasnjuje le, da je takšno razlago navedene zakonske določbe vrhovno sodišče sprejelo že v vrsti svojih odločb (npr. U 940/00). Glede na tožničine navedbe, da je določbo 6. odstavka ZSKZ treba razlagati v luči razlogov, ki jih je navedlo ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-78/93 z dne 18.10.1995, ki je objavljena v Uradnem listu št. 68/95, in iz katere naj bi izhajalo, da se prehodno obdobje lahko konča bodisi s sklenitvijo (kakšne druge) pogodbe, bodisi z nastankom koncesijskega razmerja po zakonu, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je takšna (ustaljena) razlaga kogentnosti 17.člena ZSKZ tudi prestala ustavnosodni preizkus (sklep ustavnega sodišča Up 522/01 z dne 16.12.2003). Iz 9. točke obrazložitve navedenega sklepa ustavnega sodišča pa med drugim izhaja, da (tako razumljena oziroma uporabljena) določba tudi ni ustavno sporna. S tem pritožbeno sodišče odgovarja tudi na nadaljnje navedbe tožeče stranke, da ji je s takšno razlago zakona kršena ustavna pravica do zasebne lastnine in tudi pravica svobodne gospodarske pobude po 74. členu ter enakost po 14. členu Ustave.

Neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave.

Določbo 2. odstavka 50. člena ZUS je res mogoče razumeti tudi tako, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo vedno, kadar so jo stranke zahtevale. Vendar pa je zaradi morebitne kršitve, ki jo stori sodišče s tem, da v takšnem primeru glavne obravnave ni opravilo, mogoče sodbo izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v nekaj odločbah zelo zožujoče razlagalo to določbo (npr. odločbe Up 395/03, Up 551/03 in Up 197/02), vendar je ni razveljavilo. Navedene odločbe ustavnega sodišča je zato mogoče razumeti le kot zahtevo, naj sodišča to zakonsko določbo uporabljajo ustavi prijazno, predvsem tudi s stališča, naj postopek v vsakem posameznem primeru zagotavlja uresničevanje pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, znotraj tega zlasti uresničevanje načela kontradiktornosti v sodnem postopku.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na nejavni seji kljub zahtevi tožeče stranke, naj se opravi glavna obravnava, tudi ob upoštevanju ustavne zahteve za enako varstvo pravic, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v tožbi ni navajala nobenih dejstev in tudi ni predlagala nobenih dokazov, ki bi jih ne bil ugotavljal oziroma izvedel že upravni organ prve oziroma druge stopnje. Tudi iz pritožbe - predvsem iz pritožbenega predloga - je razvidno, da se sama tožeča stranka zaveda, da gre v bistvu le za vprašanje pravne presoje vsebine listin, ki so ves čas v spisu in katerih vsebina (ne pa tudi pravni pomen) nikoli ni bila sporna. Tožeča stranka torej s tem, ko ni bilo glavne obravnave, ni bila prikrajšana za kontradiktorni postopek, kjer bi lahko ponujala dokaze in spodbijala nasprotne navedbe (glej obrazložitve v odločbi ustavnega sodišča Up 197/02). Vrhovno sodišče glede na to soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka odločilnih dejanskih ugotovitev ni prerekala, temveč je v okviru tožbenih ugovorov prerekala le pravno presojo po postopku ugotovljenih dejstev, še tudi v pritožbi pa ni navedla takšnih morebitnih novih dejstev, ki bi jih navajala na glavni obravnavi - ko bi ji to ne bilo onemogočeno - pa bi jih ne bila mogla navajati že v postopku pred izdajo sodbe (3. odstavek 14. člena ZUS).

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče v tem delu neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo.

K 2. točki izreka: Ker je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče presojalo le zakonitost izpodbijanega akta, tožeča stranka glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS sama trpi svoje stroške postopka.