Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka odpovednega razloga, kot ga je navedla v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazala, čeprav je bilo v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njej. Tožena stranka je predložila računovodske bilance in sicer bilanco poslovnega izida in bilanco stanja za leti 2013 in 2014 in za januar 2016, iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ti podatki za odločitev niso relevantni oziroma so deloma nepopolni, saj kažejo le trend padanja prihodkov iz poslovanja, pri čemer podatkov za leto 2015, v katerem je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka sploh ni predložila, zato ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 15. 12. 2015 ter razsodilo, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo 24. 1. 2016, temveč je trajalo do vključno 22. 4. 2016 (točka I izreka). Ugotovilo je obstoj tožnikove terjatve nasproti toženi stranki, da mu je tožena stranka dolžna od bruto zneska 6.000,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2016 dalje (točka II izreka). Nadalje je tudi ugotovilo obstoj tožnikove terjatve nasproti toženi stranki kot sledi: - od bruto zneska plače za december 2015 v višini 59,59 EUR obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje; - od bruto zneska plače za januar 2016 v višini 119,71 EUR obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje, ter terjatev iz naslova prevoza na delo in z dela v posameznih zneskih z zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz 3. alineje točke III izreka (vse točka III izreka) in terjatev iz naslova nadurnega dela in sicer za obdobje od aprila 2013 do decembra 2015 v bruto višini, kot je za posamezne zneske razvidno iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka IV izreka).

Ugotovilo je, da ne obstoji toženkina terjatev nasproti tožniku iz naslova plačila blaga v višini 514,14 EUR, odškodnine v višini 566,36 EUR in odškodnine v višini 1.200,00 EUR (točka V izreka). V točki VI izreka sodbe je z dajatvenim izrekom naložilo toženi stranki plačilo oziroma obračun ter odvod davkov in prispevkov od vseh tistih terjatev, ki so bile ugotovljene v točkah II, III in IV izreka sodbe (točka VI izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vrnitev tožnika nazaj na delo k toženi stranki in za priznanje vseh pravic, vključno z obračunom plače v mesečnem bruto znesku 1.160,41 EUR, za plačilo prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter plačilo neto zneskov plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno 23. 4. 2016 dalje, višji zahtevek iz naslova prevoza na delo in z dela, zahtevek po povračilu stroškov prehrane med delom in višje tožnikove zahtevke po plačilu nadurnega dela za november 2013, februar 2014 in oktober 2015 (točka VII izreka). V točki VIII izreka je pobotni ugovor zavrnilo, v nadaljevanju pa sklenilo, da se umik tožbe za odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.604,41 EUR, plače za december 2015 nad 59,59 EUR in plače za januar 2016 nad 119,71 EUR vzame na znanje v postopek v tem delu ustavi (točka I izreka sklepa). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.571,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo (točka II izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper zavrnilni del sodbe (točka VII izreka) ter sklep o umiku v točki I izreka sklepa, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in tožniku v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova razlike v plači, povračila stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane in nadurnega dela naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke na prvi stopnji, kakor tudi pritožbene stroške tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskih in organizacijskih razlogov ter razlog za odpoved obrazložila. Zaradi upada prihodkov (kljub temu, da je število naročil nihalo) je bila tožena stranka prisiljena sprejeti določene organizacijske spremembe v proizvodnji, kar je pomenilo zmanjšanje izvajalcev na delovnem mestu izdelovalca stavbno gradbenih elementov, na katerem je bil zaposlen tožnik. To potrjujejo podatki iz bilance stanja za leti 2013 in 2014. Kazalniki uspešnosti poslovanja in pokritosti kratkoročnih obveznosti za 2014, ki prikazujejo kratkoročno plačilno sposobnost tožene stranke, kažejo na preveliko stopnjo kratkoročne likvidnosti, saj znaša manj kot 1,00. V primerjavi z letom 2013 se vrednost kazalnika ni bistveno spremenila, saj je ta kazalnik na dan 31. 12. 2013 znašal 0,7168, stopnja kratkoročne plačilne sposobnosti tožene stranke pa je znašala 71,68 %. Kazalnik za obe leti prikazuje kratkoročno nestabilno likvidnostno situacijo tožene stranke. Tudi pospešeni koeficient, ki prikazuje kratkoročno plačilno sposobnost tožene stranke, se je v letu 2014 v primerjavi z letom 2013 nekoliko znižal. Tožena stranka je od leta 2014 kratkoročno poravnavala le 18,55 % svojih kratkoročnih obveznosti, ker je za 5,47 % manj kot v letu 2013. Bistveno se v letu 2014 proti letu 2013 tudi ni spremenil kazalnik gospodarstvenosti poslovanja, saj izračunani kazalnik kaže, da so bili poslovni prihodki tožene stranke v letu 2014 za 98,55 % manjši od poslovnih odhodkov. Čisti prihodek tožene stranke se je v letu 2015 izboljšal glede na leto 2014, vendar je še vedno zaostajal za letom 2013 in sicer za približno 22 %. Zato je tožena stranka zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov dne 15. 9. 2014 sprejela odločitev o izvedbi reorganizacije, racionalizacije in optimizacije poslovanja, zmanjšanju stroškov poslovanja in posledično zmanjšanju števila zaposlenih. Le s takšno organizacijo dela je bila na slovenskem trgu konkurenčna v svojem segmentu. Direktor tožene stranke je v svojem zaslišanju pojasnil, da je imela tožena stranka v letih 2012, 2013 in 2014 slab poslovni rezultat in izgubo ter da je bil zato prisiljen zapreti salon v A. in poslovanje podjetja reorganizirati. Med leti 2013 in 2015 je zmanjšal število zaposlenih delavcev s 56 na 44. Prihodki so bili januarja 2016 za 100.000,00 EUR nižji kot januarja 2015. Pritožba se ne strinja, da tožena stranka ni predložila nobenega podatka za leto 2015, saj je direktor na glavni obravnavi dne 22. 4. 2016 pojasnil poslovanje tožene stranke v letu 2015, prav tako pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo priložila podatke iz izkaza poslovnega izida za 1/2016, ki potrjujejo realizacijo tožene stranke za januar 2016 v primerjavi z letom 2015, ki je bila občutno nižja. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 povsem sledilo tožnikovemu predlogu in tožniku prisodilo 6.000,00 EUR, pri čemer ni pravilno uporabilo določbe ZDR-1. Takšno denarno nadomestilo je odmerjeno brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka, brez ustreznih trditev in brez jasno in nesporno ugotovljenih dejstev o bodoči pravno priznani škodi. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da se tožnik izobražuje in si bo po končanem izobraževanju pridobil V. stopnjo strokovne izobrazbe, kar bo pripomoglo k temu, da bo lahko dobil delo za višje plačilo in da mu ne bo treba pristati na delo z nižjim plačilom, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede ugoditve zahtevku za plačilo in obračun nadurnega dela. S strani direktorja tožene stranke to delo ni bilo odrejeno, zato tožnik posledično ni upravičen do plačila. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo tožnikovo in direktorjevo izpoved o trajanju delovnega časa med 6.25 in 11.20 uro in nato med 12.00 in 15.00 uro, vendar pa je napačno upoštevalo tožnikove navedbe, da se čas med 11.20 in 12.00 ni všteval v delovni čas, oziroma da odmor ni bil plačan. Od dejanske evidentirane prisotnosti je zato potrebno odšteti 30 minut odmora za malico in kosilo in tako iz tega naslova sploh ni prišlo do presežka ur. Direktor pa je pojasnil, da se v primeru, če je kdaj treba delovni čas podaljšati, te podaljške ur beleži. Viške ur nekateri delavci izrabijo kot proste ure, ali pa so ure plačane. Delavci, ki izrazijo željo po nabavi kakšnega artikla, ki ga proizvaja tožena stranka, se z direktorjem tožene stranke dogovorijo za kompenzacijo ur. Tožnik je enako kot vsi ostali zaposleni višek ur izrabil, ko je seveda za izrabo ur ustno zaprosil direktorja. Če bi delovni proces to omogočal, je direktor izrabo ur delavcem, med njimi tudi tožniku, ustno odobril tisti dan, ko so ga delavci želeli koristiti. Če pa delovni proces tega ni dopuščal, pa sta se direktor in delavec ustno dogovorila o izrabi presežka ur. Tožniku, kot tudi drugim delavcem, je tožena stranka omogočila izrabo presežka ur, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku na podlagi četrtega odstavka 35. člena Pravilnika tožena stranka dolžna plačati ure, ki jih ni mogel izrabiti kot proste ure, povečane z dodatkom za nadurno delo. Proizvodni proces je bil pri toženi stranki organiziran tako, da je direktor v začetku tedna delavcem predstavil vsebino delovnih nalogov, ki jih morajo v tekočem tednu opraviti. Delo so lahko s povprečno uspešnostjo opravili v rednem delovnem času. Zato ni bilo nobene potrebe, da bi morali delavci opravljati delo preko polnega delovnega časa. Direktor tožene stranke je pojasnil, da so nekateri delavci presežke ur kompenzirali tudi s proizvodi, ki jih proizvaja tožena stranka, kar je bilo v konkretnem primeru omogočeno tudi tožniku s tem, da je odpeljal vrata. Pri odločitvi o plačilu stroškov prevoza na delo in z dela je sodišče prve stopnje brez pravne podlage zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku, na podlagi 69. člena Pravilnika tožene stranke, obračunati prevoz na delo in z dela v višini 0,15 EUR za kilometer v vsakokratni višini po Uredbi, ki je v 3. členu določala kilometrino v višini 0,18 EUR po kilometru. Tožnik je zato po stališču sodišča prve stopnje upravičen do dodatnega 3,68 EUR na dan, čeprav mu je tožena stranka za prevoz na delo in z dela dnevno priznavala 8,20 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe 69. člena Pravilnika, ki ureja povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, saj je tožena stranka za vse dneve prisotnosti na delu povrnila stroške na delo v višini 80 % vozovnice najcenejšega javnega prevoza. Sodišče prve stopnje je stroške prevoza odmerilo brez ustreznega dokaznega postopka, brez ustreznih trditev in jasno in nesporno ugotovljenih dejstev. Zgolj navedba, da je po javno dostopnih podatkih o razdaljah med kraji med tožnikovim bivališčem in naslovom tožene stranke 33 kilometrov, je preveč splošna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas na delovnem mestu „izdelovalec stavbno - gradbenih elementov“. Tožena stranka je tožniku dne 15. 12. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obrazložitvi je navedla, da se ji je zaradi upada naročil v gradbeništvu in posledično zmanjšanja proizvodnje stavbnega pohištva, kakor tudi zaradi zmanjšanja naročil fizičnih oseb za zamenjavo stavbnega pohištva in zaprtja vseh kreditnih linij, finančna realizacija zmanjšala za več kot 25 % glede na leto 2014. Trendi so kazali še na poslabšanje položaja, saj je bilo število novih naročil za več kot 30 % manjše glede na leto 2014. Zato se je tožena stranka odločila zmanjšati obseg proizvodnje, posledično pa v odpovedi ugotovila obstoj poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

6. V tem individualnem delovnem sporu se torej presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je po določbi prvega odstavka 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njegovi strani. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazati predvsem, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka odpovednega razloga, kot ga je navedla v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazala, čeprav je bilo v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njej. Tožena stranka je predložila računovodske bilance in sicer bilanco poslovnega izida in bilanco stanja za leti 2013 in 2014 in za januar 2016, iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ti podatki za odločitev niso relevantni oziroma so deloma nepopolni, saj kažejo le trend padanja prihodkov iz poslovanja, pri čemer podatkov za leto 2015, v katerem je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka sploh ni predložila. Tožena stranka je predložila samo podatke za januar 2016, ko gre za t.i. „mrtvo sezono“, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne more dokazovati uspešnosti poslovanja v letu 2015. Upoštevalo je tudi izpoved tožnika, da kot delavec ni občutil manjšega obsega dela, oziroma da so bili delavci bolj obremenjeni, ker je tožena stranka zmanjševala število zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo direktorju tožene stranke, da se je tožena stranka leta 2011 in 2012 znašla v slabšem poslovanju, da so bili pritiski konkurence, ter da je zaradi upada gradbene dejavnosti in žledoloma v letu 2013 upadel promet. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bilo več predvidenih subvencij za PVC okna in da je imela tožena stranka težave na avstrijskem trgu. Ugotovilo je tudi, da poslovni izid za 2012, 2013 in 2014 kaže dobiček in ne izgubo, ter poudarilo, da bi morala tožena stranka, glede na odpovedni razlog iz odpovedi, dokazati upad naročil. Sprejelo je pravilen dokazni zaključek, da tožena stranka odpovednega razloga, to je upada naročil, ni dokazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklicevanje pritožbe na predložene listine ter predstavljene računovodske kazalnike v ničemer ne dokazuje tistega, kar je bilo opredeljeno kot odpovedni razlog. Tožena stranka ni predložila podatkov o obsegu naročil, za leto 2015 tudi ni predložila računovodskih bilanc, zato ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. S tem v zvezi pritožbeno sodišče dodaja, da tudi izpoved direktorja v ničemer ni dokazovala utemeljenosti odpovednega razloga, saj je na njeni podlagi sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so naročila v letu 2015 narasla, v istem letu pa se je povečala tudi proizvodnja. Prav tako obširno pritožbeno navajanje vrednosti posameznih računovodskih količnikov oziroma koeficientov ne dokazuje upada naročil. 8. Sodišče prve stopnje je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR-1. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila sodišče v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodna razveza je postala pravnomočna, zato je predmet sodne presoje pritožbenega sodišča le odločitev o višini denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik v delovnem razmerju 9 let, kar pomeni skoraj ¼ delovne dobe, upoštevalo pa je tudi njegovo starost 47 let, zaradi katere tudi po oceni direktorja tožene stranke ni primeren za opravljanje vsakega dela in so zato njegove zaposlitvene možnosti nekoliko manjše kot pri mlajših ljudeh z enako ali podobno izobrazbo. Upoštevalo je tudi dobo, ki mu manjka do upokojitve po sedanjih pogojih, to je 14 let, ter da bo moral pristati tudi na delo z nižjim plačilom. Vse to je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo ter ocenilo, da je primerno denarno povračilo v višini 6.000,00 EUR bruto, kar je nekaj manj kot šest njegovih plač. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s tem stališčem oziroma odločitvijo, pri čemer poudarja, da dejstvo, da se tožnik izobražuje za V. stopnjo, po splošno znanih dejstvih ne bo moglo tako bistveno vplivati na njegovo možnost zaposlovanja, da bi to lahko kakorkoli vplivalo na znižanje denarnega povračila. V zadevi opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1 (ZDR je govoril o ustrezni denarni odškodnini in ne o denarnem povračilu) treba prvenstveno izhajati iz tega, da se povezuje z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in z vzpostavitvijo delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre torej za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo, ki pa jo je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo. Prav zaradi njene posebne narave se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega prava, zato pritožba v tem delu neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi jasno in nesporno ugotovljenih dejstev o bodoči pravno priznani škodi, s čimer si dejansko prizadeva za to, da bi se ta škoda ugotovila po splošnih pravilih civilnega prava.

9. Z odločitvijo, da mora tožena stranka tožniku izplačati nadure, je sodišče prve stopnje pravilno delno ugodilo temu zahtevku, pri čemer je upoštevalo, da za toženo stranko veljata Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/05 in nasl) in Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/05 in nasl.), oziroma da se na podlagi 79. člena Pravilnika o urejanju pravic delavcev in delodajalca B. d.o.o., v zvezi z delovnimi razmerji (v nadaljevanju: Pravilnik), v primeru, da se ti dve kolektivni pogodbi razlikujeta, uporabi tista, ki je za delavca ugodnejša. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni plačala oziroma ni upoštevala odmora, ki ga je tožnik lahko izrabil med 11.20 in 12.00 uro ter da se mu to ni vštelo v delovni čas. Tožena stranka je bila na podlagi prvega odstavka 154. člena ZDR-1 dolžna tožniku zagotoviti pravico do plačanega odmora. Glede na navedeno je ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delovni čas pri toženi stranki trajal med 6.25 in 15.00 uro, ugotovilo, da so tožniku nastale nadure oziroma ure, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa. Na podlagi obračunskih listov plače je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni obračunala in izplačala dodatka za nadurno delo v višini 40 % oziroma 50 %. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožnik ni izrabil viška ur, razen 21. 2. 2014 in 15. 10. 2015, kar je upoštevalo pri svoji odločitvi. Glede na četrti odstavek 35. člena Pravilnika tožene stranke ima tožnik pravico ure, ki jih ne izrabi kot proste ure, uveljavljati kot plačilo po obračunski vrednosti ure z dodatkom za nadurno delo. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih evidenc prisotnosti na delu natančno ugotovilo število nadur za vsak posamezni mesec, za katerega je priznalo nadure, upoštevalo da tožnik teh ur ni izkoristil, prav tako je za izrabljen del viška ur tožnik sam znižal število ur prek polnega delovnega časa. Zato je tožniku pravilno prisodilo znesek nadur za vtoževano obdobje, pri čemer višina urne postavke niti ni bila sporna.

10. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede zavrnitve pobotnega ugovora, ki ga je tožena stranka uveljavljala (pritožba v tem delu nima razlogov), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi ji bil tožnik karkoli dolžan. V tem delu so pravilne ugotovitve in stališča sodišča prve stopnje, da je lahko tožnik v dogovoru s toženo stranko odpeljal panoramsko steno, sporno pa je bilo, ali je to panoramsko steno plačal. Na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila ta vrata plačana. V zvezi z zahtevkom za plačilo razbitih stekel v višini 566,36 EUR in v zvezi z odškodninskim zahtevkom za plačilo škode zaradi zloma čeljusti pri menjavi nastavka za vijačenje vijakov na montažni mizi v višini 1.200,00 EUR pa je tožena stranka zatrjevala samo krivdno obliko navadne malomarnosti, ne pa hude malomarnosti, zato je sodišče prve stopnje ta zahtevek utemeljeno zavrnilo na podlagi 177. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu le v primeru kvalificirane oblike krivde in sicer naklepa in hude malomarnosti.

11. V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov v zvezi z delom je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/06 in 76/08). Sodišče prve stopnje je glede stroškov prevoza na delo in z dela ugotovilo, da po javno dostopnih podatkih znaša razdalja med tožnikovim prebivališčem in naslovom tožene stranke 33 kilometrov. Svojo odločitev je pravilno oprlo na 69. člen Pravilnika in štelo, da bi morala tožena stranka tožniku te stroške obračunati v skladu z Uredbo, ki je določala znesek 0,18 EUR po kilometru, enako kot tudi Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije, in ne zgolj 0,15 EUR za kilometer. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožniku še za vsak dan plačati 3,68 EUR. Pritožba v tem delu neutemeljeno navaja, da je odločitev sprejeta brez izvedbe dokaznega postopka in brez upoštevanja relevantne pravne podlage. Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila izračunana oziroma ugotovljena razdalje nepravilna, pri čemer se po splošno znanih podatkih razdalje med posameznimi kraji lahko natančno ugotovitvijo z upoštevanjem spletnih aplikacij kot so maps.google, najdi.si in podobnih.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka v točki II izreka izpodbijanega sklepa je namreč pravilna, glede na tožnikov uspeh v pravdi.

13. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).