Jedro

Pritožnica navaja, da je bila tožeča stranka na podlagi 10. člena medsebojne pogodbe dolžna storitev tožene stranke plačati šele, ko je les z njene strani odpeljan; ker pa je bilo lesa dovolj, prodaja pa otežena, tožeča stranka ni imela interesa les sproti odvažati. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se glede teh navedb v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Navedeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje ta njen argument prepričljivo zavrnilo v točki 16 obrazložitve. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za indic, ki ga tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, ob odsotnosti trditvene podlage pa se sodišču o tem niti ni treba opredeljevati. Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 17.463,59 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.350,22 EUR od 14. 8. 2020, od zneska 3.591,50 EUR od 7. 10. 2020 in od zneska 6.521,87 EUR od dne 15. 10. 2020 dalje, vse do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 636,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga zoper sodbo pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 16. 12. 2016 sklenili Pogodbo SEC 2017 o izvajanju sečnje in spravila lesa v gozdovih, ki so last Republike Slovenije (Pogodba SEC 2017, priloga A1). Po izvedenih postopkih oddaje posameznega javnega naročila je nato tožeča stranka izvedla dela po več odločbah Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Na podlagi 13. člena Pogodbe SEC 2017 tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi navedenih obveznosti. Med pravdnima strankama ni sporno, da so bila dela opravljena z zamudo, sporno pa je bilo, katera od pogodbenih strank je odgovorna za zamudo, in posledično, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni na podlagi 13. člena Pogodbe SEC 2017. Tožeča stranka je trdila, da ni odgovorna za nastalo zamudo, saj del po Pogodbi SEC 2017 ni mogla dokončati, ker je na kamionski cesti zmanjkalo prostora za odlaganje gozdno lesnih sortimentov, ker jih tožeča stranka ni redno odvažala. Nasprotno pa je tožeča stranka trdila, da je bilo prostora za odlaganje sortimentov vedno dovolj in tožeča stranka bi jih tudi odpeljala, vendar tega ni mogla storiti, ker tožena stranka lesa ni pravilno kleščila, krojila in sortirala. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku in presoji izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da je vzrok za zamudo na strani tožene stranke.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna in skrbna, življenjsko logična in prepričljiva, upoštevani so metodični napotki iz 8. člena ZPP, zato jo v celoti sprejema. Drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožnica, ne more omajati zaključkov prvostopenjskega sodišča. Razlogi sodbe so jasni, zato je preizkus sodbe mogoč. Pritožbeni očitki v tej smeri pa so neutemeljeni.

7. Pritožnica navaja, da je bila tožeča stranka na podlagi 10. člena medsebojne pogodbe dolžna storitev tožene stranke plačati šele, ko je les z njene strani odpeljan; ker pa je bilo lesa dovolj, prodaja pa otežena, tožeča stranka ni imela interesa les sproti odvažati. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se glede teh navedb v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Navedeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje ta njen argument prepričljivo zavrnilo v točki 16 obrazložitve. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za indic, ki ga tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, ob odsotnosti trditvene podlage pa se sodišču o tem niti ni treba opredeljevati. Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

8. Pritožnica navaja, da je tožena stranka v spis vložila elektronska sporočila, ki jih je pošiljala tožeči stranki in v katerih je slednjo pozivala, naj izprazni deponijo za les. Sodišče prve stopnje pa naj se v izpodbijani sodbi do navedenih pozivov ne bi vsebinsko opredelilo, ampak jih je v točki 13 obrazložitve zgolj povzelo. Tožeča stranka naj na pozive tožene stranke z dne 2. 3. 2019 in 28. 3. 2019 sploh ne bi odgovorila. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni nujno, da sodišče na prav vsako navedbo stranke odgovori izrecno, pač pa zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Sodišče prve stopnje je kot bistveno pojasnilo, da je zaključke glede vzroka za zamudo napravilo predvsem na podlagi elektronskega sporočila tožeče stranke z dne 18. 2. 2019 in priloženih fotografij ter na podlagi izpovedb zaslišanih prič A. A. in B. B., s čimer se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla. Zakaj je temu tako, se je natančno opredelilo v točkah 15 in 16 obrazložitve. Sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo do pozivov tožene stranke z dne 2. 3. 2019 in 28. 3. 2019, vendar pritožnica spregleda kasnejše elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 3. 4. 2019 (priloga A28), kjer tožeča stranka ponovno opozarja toženo stranko na pravilno krojenje in sortiranje lesa, kar vsebinsko predstavlja odgovor na cit. sporočila nasprotne stranke.

9. Pritožnica vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko pozvati, da v spis vloži dokumentacijo o tem, kdaj je odpeljala posekan les, tj. vsak posamezen hlod, ki ima svojo oznako zaradi zagotovitve njegove sledljivosti. Vendar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je navedeni dokazni predlog zavrnilo, ker z vpogledom v navedene podatke ne bi moglo ugotoviti vzroka za zamudo. Če je bil namreč les nepravilno skleščen, skrojen in sortiran, ga tožeča stranka tudi ni mogla odpeljati. To velja tudi, če je toženka les obdelovala na kamionski cesti, namesto v gozdu.

10. Pritožbeni očitek, da naj sodišče prve stopnje neutemeljeno ne bi upoštevalo fotografij, ki jih je posnela tožena stranka, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da fotografij tožene stranke ni mogoče natančno umestiti v časovni okvir (v nasprotju s fotografijami tožnice). Zato ni jasno, ali niso toženkine fotografije nastale šele, ko je tožena stranka dela že v celoti končala z zamudo.

11. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič. Očitki glede izpovedbe priče A. A. so iztrgani iz konteksta in ne odražajo celostno njegove izpovedbe, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovna in notranje skladna. Prav tako ne drži, da sodišče ni poklonilo vere pričam tožene stranke (C. C., D. D. in E. E.) zaradi razmerja do tožene stranke, medtem ko razmerja A. A. in B. B. s tožečo stranki ni problematiziralo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta bili izpovedbi prič A. A. in B. B. usklajeni, zlasti izpovedba A. A. pa tudi življenjsko logična, prepričljiva in strokovna, zaradi česar jima je poklonilo vero. Nenazadnje pa je tudi direktor tožene stranke sam priznal, da je tožena stranka les na rampo sortirala na tak način, da je bil njegov odvoz otežen, da lesa ne bi kdo ukradel. Da je tožena stranka les krojila na kamionski cesti, namesto v gozdu, pa je izpovedala tudi priča D. D., ki je toženi stranki pomagal pri krojenju lesa. Iz navedenega logično sledi, da so bili rampni prostori prepolni, pa ne zato, ker tožeča stranka ni pravočasno odpeljala pravilno sortiranega lesa, pač pa iz razlogov na toženkini strani.

12. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato glede na načelo uspeha sama nosi svoje pritožbene stroške.