Jedro

Tožnik s svojim ravnanjem ni kršil dolžnosti varovanja osebnih podatkov.

Sporni listini (predloga za izplačilo nagrad/bonusov za oktober in november 2023) ne predstavljata poslovne skrivnosti toženke, saj ne izpolnjujeta zahtev, ki jih za opredelitev pojma poslovne skrivnosti določa prvi odstavek 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS).

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe se zavrže.

II.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 26. 5. 2023 odpovedana nezakonito (I. točka izreka); da tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 26. 5. 2023 za delovno mesto strokovni operater v proizvodnji ni prenehala na podlagi izredne odpovedi in velja do 14. 5. 2024, zato mu je dolžna toženka za obdobje od 19. 2. 2024 do vključno 14. 5. 2024 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za to obdobje obračunati mesečno nadomestilo plače v znesku 1.692,21 EUR, zmanjšano za prejeto nadomestilo med brezposelnostjo v višini 892,50 EUR na mesec, ter tožniku izplačati nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sorazmerni del regresa v višini 2/12 minimalne plače (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo denarnega povračila tožniku v višini 20.306,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 10.153,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.306,52 EUR od 5. 6. 2024 do poteka izpolnitvenega roka in višji zahtevek za plačilo regresa v višini 10/12 minimalne plače (IV. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 1.138,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2.Zoper tako odločitev se pritožujeta obe stranki. Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri prisoje celotnega uveljavljanega denarnega povračila skupaj s pripadki. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikov poklic (strojni tehnik), obdobje zaposlitve tožnika pri toženki (29 let), da je star 54 let in bo 6. 12. 2024 spadal med starejše delavce. Takoj po prenehanju delovnega razmerja se je za obdobje enega meseca zaposlil v gradbeništvu, nato se je prijavil na Zavod za zaposlovanje in prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost, od 15. 5. 2024 je zaposlen pri drugem delodajalcu in prejema minimalno plačo. Pri prisoji višine denarnega povračila namesto reintegracije sodišče prve stopnje v okviru zakonskih kriterijev za njegovo odmero po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ni pripisalo dovolj velike teže obdobju zaposlitve tožnika (skoraj tri desetletja) ter ni upoštevalo pravic, ki bi jih bil v takih okoliščinah deležen, če bi mu toženka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in ugodnejše davčne obravnave v takem primeru. Tožnik je zaradi visoke starosti in ker mu do upokojitve manjka še slabih pet let težje zaposljiv. Ves čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi je zelo aktivno iskal novo primerno zaposlitev, ki je ni dobil in je kot kaže ne bo, kar pomeni, da je objektivno nezaposljiv v svojem poklicu. Zgolj zaradi eksistenčne stiske se je kljub starosti in šibkemu zdravju za en mesec zaposlil v gradbeništvu, trenutno pa je zaposlen kot dostavljalec hrane v javnem zavodu za minimalno plačo. Tako zaposlitev je sprejel, da preživi, kar pa mu ne more iti v škodo pri določitvi višine denarnega povračila. Sodišče prve stopnje ni opravilo primerne presoje možnosti tožnika za novo zaposlitev oziroma je dalo preveliko težo dejstvu, da se je tožnik na novo zaposlil. Upoštevalo tudi ni pravic, ki jih je uveljavil do prenehanja delovnega razmerja niti okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik poskušal ubraniti svoje pravice iz delovnega razmerja (prepoved diskriminacije pri izplačilu bonusov in prejem ustreznega plačila za svoje delo). Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo brez kakršnekoli kršitve na strani tožnika, izpolnjen tudi ni bil pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka je tožnika brez utemeljenega razloga spravila v stisko, kar vse je pustilo hude posledice tudi na njegovem zdravju. Sodišče pri presoji primerne višine denarnega povračila ni upoštevalo relativno nizke plače, ki jo je tožnik prejemal. Če bi vse izpostavljene okoliščine pravilno upoštevalo, bi moralo tožniku priznati najvišje denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v I. do III. in V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka in naložitve tožniku, da toženki povrne vse pravdne stroške in priglašene stroške pritožbe. Odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je nepravilna in nezakonita. Prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili podatki (predlogi mesečnih nagrad/bonusov) posredovani ožjim sodelavcem, na katere so se nanašali, saj je bil omogočen vpogled širši skupini sodelavcev, tudi tistim, na katere se niso nanašali. S tiskanjem dokumentov in opustitvijo osnovne skrbnosti, ko je dokumenta pustil na vpogled vsem ostalim delavcem, je kršil dolžnost varovanja osebnih podatkov vseh ostalih delavcev na teh seznamih. Plača vsakega delavca tudi v skladu s smernicami informacijskega pooblaščenca predstavlja njegov osebni podatek, enako kot ime in priimek posameznika, za obdelavo katerih je potrebno ali soglasje ali zakonita podlaga, česar pa tožnik ni imel. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da podatek o mesečnem bonusu ni osebni podatek, podatek o plači pa to je. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnik imel zakonito podlago za vpogled v sporne dokumente, četudi jih ni potreboval za opravljanje svojega dela in jih je vpogledoval izključno za svoj lastni zasebni interes. Ravnanje tožnika, s katerim je objavil in javno predočil osebne podatke zaposlenih, predstavlja nedopusten poseg v osebne podatke tretjih oseb in nedvomno izpolnjuje vse razloge za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Z vpogledom, tiskanjem in nato omogočanjem vpogleda je tožnik kršil določbe ZDR-1, podjetniške kolektivne pogodbe ter določbe internih aktov toženke, kakor tudi določbe pogodbe o zaposlitvi. V slednji so kot hujše kršitve, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja in pomenijo razlog za izredno odpoved, navedene tudi izdaja poslovne skrivnosti in drugo ravnanje, ki škoduje ugledu delodajalca, kar nedvomno predstavlja očitano ravnanje tožnika, ki tudi zmanjšuje zaupanje ostalih zaposlenih v korektno in zakonito ravnanje z njihovimi osebnimi podatki. Javna objava podatkov o plačilih pa tudi razumljivo vnaša nemir in nezadovoljstvo med ostalimi sodelavci. Tako neskrbno ravnanje je porušilo zaupanje toženke v tožnika in njegova dejanja. Obrazložitev tožnika, da je v sporne predloge mesečnih nagrad/bonusov vpogledal, ker že dalj časa ni prejel bonusa, ne pojasni, zakaj je ta dokument v več izvodih tudi natisnil. Pri opredelitvi poslovne skrivnosti se toženka sklicuje na svoj Pravilnik o poslovni skrivnosti in Zakon o poslovni skrivnosti (ZPosS) ter izpostavlja, da so podatki o mesečni nagradi/bonusu navedene kriterije izpolnjevali. Tožnik je bil seznanjen z obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti ter posledicami, če te obveznosti ne izpolnjuje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni razlikovalo med vpogledom v podatke ter tiskanjem in dajanjem na vpogled tretji osebi, kakor tudi z napačno presojo, da ravnanje tožnika ne predstavlja tako hude kršitve, ki je razlog za izredno odpoved. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj naj podatki o mesečnih nagradah/bonusih ne bi spadali med osebne podatke po Splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov (EU) 2016/679 z dne 27. 4. 2016. Bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko je svojo odločitev oprlo na dokaz (poimenski seznam delavcev, ki so v bolniškem staležu ali na dopustu), v zvezi s katerim je bil tožnik prekludiran, čemur je toženka ugovarjala že v postopku na prvi stopnji. Toženka je v obravnavani zadevi dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka zaradi drastičnosti njegovega ravnanja in posledično povsem porušenega zaupanja med strankama. Ker je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zakonito, je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ugodilo zahtevku glede vzpostavitve delovnega razmerja do sodne razveze in reparacije (II. točka izreka). Posledično je bilo tožniku neutemeljeno priznano denarno povračilo, ki je bilo tudi sicer ob odsotnosti težav tožnika pri iskanju nove zaposlitve v nasprotju s sodno prakso odmerjeno v pretirani višini. Ker je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zakonito, so bili pravdni stroški tožnika neutemeljeno naloženi v plačilo toženki.

4.V odgovorih na pritožbi stranki prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev z njo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5.Pritožba tožnika je delno nedovoljena, v ostalem delu pa neutemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6.Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v odločitvi o denarnem povračilu, pri čemer je obseg pritožbe izrecno omejil tako na obsodilni del - prisojeno denarno povračilo (III. točka izreka) kakor tudi na zavrnilni del sodbe, s katerim je bil zahtevek za višje denarno povračilo zavrnjen (IV. točka izreka). Ker je tožnik v napadenem delu odločitve, v katerem mu je bilo denarno povračilo prisojeno (III. točka izreka) uspel, za pritožbo zoper ta del sodbe nima pravnega interesa, kar je v skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v tem delu narekovalo zavrženje tožnikove pritožbe.

7.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov dovoljenih pritožb in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Prvostopna sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bila pravilno in popolno ugotovljena. Zavzeta materialnopravna stališča so ustrezno argumentirana, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

8.Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana zaradi očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, ko je 6. 12. 2023 vpogledal in večkrat natisnil dokumenta, iz katerih so razvidni mesečni bonusi za meseca oktober in november 2023 za proizvodne delavce in omogočil vpogled drugim proizvodnim delavcem, pri čemer so ti dokumenti, ki jih ni potreboval pri opravljanju svojega dela, vsebovali osebne podatke zaposlenih ter so predstavljali poslovno skrivnost delodajalca.

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik v sporna dokumenta - predloga nagrad oziroma mesečnih bonusov za meseca oktober in november 2023 vpogledal in ju natisnil zato, da bi se seznanil s kriteriji za dodeljevanje nagrad/bonusov. Ti namreč pri toženki niso bili znani in dostopni vsem delavcem, tožnik pa take nagrade že pol leta ni prejel, zato se je o razlogih za to želel pogovoriti z nadrejeno. Tožnik je imel geslo za dostop do teh podatkov. Zaradi njegove nepazljivosti pri tiskanju navedenih dokumentov je natisnil več izvodov, s katerimi so se seznanili tožnikovi sodelavci, kar sicer ni bil tožnikov namen.

10.V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja toženka prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili podatki (predlogi mesečnih nagrad/bonusov) posredovani ožjim

sodelavcem, na katere so se nanašali. Toženka izpostavlja, da je bil z očitanim ravnanjem omogočen vpogled

širši

skupini sodelavcev, namreč tudi tistim, na katere se niso nanašali. Očitek je neutemeljen. Stvar interpretacije je namreč, katera skupina sodelavcev je z vidika spornih podatkov ožja oziroma širša. Toženka se namenoma smiselno zavzema za interpretacijo, v skladu s katero v širšo skupino sodelavcev spadajo vsi tisti, ki (enako kot tožnik) v predlogih nagrad/bonusov za navedena meseca niso bili predvideni za prejem nagrade. Zato se, strogo gledano, podatki o mesečnih nagradah na te delavce niso nanašali, čeprav so ti sicer spadali v isto skupino proizvodnih delavcev, iz katere je toženka (po ugotovitvi sodišča prve stopnje brez določenih oprijemljivih in vnaprej znanih kriterijev, torej arbitrarno - obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točki 10) izbirala delavce, ki jim bo v konkretnem mesecu nagrado podelila, kakor tudi višino le-te. Sodišče prve stopnje pa je nasprotno kot relevanten kriterij upoštevalo, da so sporni dokumenti ostali znotraj podjetja in niso bili nikomur posredovani, temveč so se z njimi lahko seznanili le sodelavci, ki so imeli znotraj podjetja dostop do tiskalnika, v katerem so odvečni izvodi ostali. Tako presojo sodišče druge stopnje sprejema in ji kot pravilni pritrjuje.

11.Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen dejanski stan tožniku očitane kršitve pravilno štelo, da tožnik s svojim ravnanjem ni kršil dolžnosti varovanja osebnih podatkov. Utemeljeno je izhajalo iz vsebine spornih podatkov - predloga mesečne nagrade/bonusa, ki sta vsebovala (zgolj) osebno ime in priimek delavca, razlog za dodelitev nagrade/bonusa in njegovo višino, ter pojasnilo, da je šlo za (varovane) osebne podatke zgolj v delu, ki se nanaša na ime in priimek delavca, pri čemer so ti osebni podatki med sodelavci logično poznani, sicer pa je toženka tudi sama v proizvodnji objavljala sezname delavcev z imeni in priimki v povezavi z njihovo odsotnostjo in razlogi zanjo (bolniški stalež, dopust - prilogi A6 in A8). V zvezi z zadnje navedeno listino toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je svojo odločitev oprlo na ta dokaz (poimenski seznam delavcev, ki so v bolniškem staležu ali na dopustu), ki ga je tožnik med postopkom predložil prepozno. Res je sicer, da je s predložitvijo navedene listine tožnik na poziv sodišča nadomeščal predhodno predloženo nečitljivo listino (priloga A6), s katero je dokazoval osebne podatke delavcev, ki jih toženka objavlja na oglasni deski. Tožniku je bilo s sklepom sodišča naloženo, da posreduje berljivo fotografijo oglasne deske, čemur je tožnik s predložitvijo fotografije v prilogi A8 tudi sledil. Čeprav se je vsebina oglasne deske medtem po naravi stvari spremenila (novo časovno obdobje, odsotnosti drugih delavcev), je šlo po vsebini in namenu za isti dokaz, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno dopustilo in upoštevalo. Sicer pa za strogo sankcijo prekluzije, za katero se zavzema toženka, ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj iz tretjega odstavka 286. člena ZPP (da bi dopustitev kasneje predložene listine zavlekla reševanje spora). Sodišče prve stopnje je namreč lahko v navedeno listino vpogledalo že na drugem naroku, na katerem je tudi sicer izvajalo celoten dokazni postopek.

12.Prvostopno sodišče je svojo odločitev, zakaj šteje, da podatki o mesečni nagradi/bonusih (razlogi za prejem bonusa in njegova višina) ne predstavljajo osebnih podatkov zaposlenih, dovolj natančno pojasnilo. Najprej je umestno opozorilo, da je šlo zgolj za predlog nagrade in ne njeno končno določitev. Razlogi za prejem bonusa in njegova višina pa po presoji sodišča prve stopnje ne predstavljajo osebnih podatkov, ki bi jih bilo treba varovati, pri čemer tudi toženka ni pojasnila, kakšne osebne podatke naj bi predstavljal opis dela, ki delavca upravičuje do prejema bonusa. Sodišče se pri tem ni opredeljevalo do tega, ali osebni podatek predstavlja plača delavca, zato je neutemeljena pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ko naj bi zmotno štelo, da podatek o mesečnem bonusu ni osebni podatek, podatek o plači pa to je. Ob tem toženka neutemeljeno enači mesečno plačo delavca s predlogi mesečnih bonusov. Pri slednjih gre za predlog pri toženki očitno spremenljive nagrade za delovno uspešnost delavcev. Ta je v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 v zvezi s 127. členom istega zakona del plače, ki se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se pri toženki povsem arbitrarno podajali predlogi za izplačilo nagrad/bonusov brez pisnih kriterijev za njihovo dodeljevanje. Glede na to, da je imela toženka s tem v zvezi sprejeta (le) dva sklepa (prilogi B19 in B20), v katerih je bila določena le maksimalna mesečna višina nagrade delavca in skupna mesečna masa za namen nagrajevanja osebne uspešnosti zaposlenih, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnik v navedene dokumente vpogledal zato, da bi se seznanil s kriteriji dodeljevanja, za kar je nedvomno imel upravičen interes. Tudi zato je neutemeljen očitek, da naj bi tožnik v navedene dokumente vpogledal brez zakonite podlage, tembolj upoštevaje, da tožnik v dokumente ni vpogledal nepooblaščeno, saj je imel do njih s strani toženke dodeljen z geslom zaščiten dostop. Zgolj okoliščina, da tožnik teh dokumentov ni potreboval za opravljanje svojega dela, temveč jih je vpogledoval z namenom zaščite svojih delovnopravnih pravic (pravice do plačila za opravljeno delo), po obrazloženem ne omogoča zaključka, da je tožnik v dokumente vpogledal neutemeljeno in brez zakonite podlage. Sodišče prve stopnje je zgoraj povzeto pravilno stališče, da pri predlogih nagrad/bonusov ne gre za osebne podatke zaposlenih, ki bi jih bilo treba varovati, dovolj izčrpno in prepričljivo pojasnilo (14. točka obrazložitve), zato je neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo zagrešilo, ker ni obrazložilo, zakaj naj podatki o mesečnih nagradah/bonusih ne bi spadali med osebne podatke po Splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov (EU) 2016/679 z dne 27. 4. 2016. Nanjo in na njene vsebinsko ohlapne določbe se toženka konkretizirano sklicuje šele v pritožbi, zato sodišču prve stopnje na taka (kasneje podana) materialnopravna stališča v sodbi ni bilo treba odgovarjati niti tega ni moglo storiti. Toženka s tem v zvezi zmotne uporabe materialnega prava niti ne graja.

13.Tudi glede očitka, da naj bi tožnik z očitanim ravnanjem kršil dolžnost varovanja poslovne skrivnosti (38. člen ZDR-1) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sporni listini (predloga za izplačilo nagrad/bonusov za oktober in november 2023) ne predstavljata poslovne skrivnosti toženke, saj ne izpolnjujeta zahtev, ki jih za opredelitev pojma poslovne skrivnosti določa prvi odstavek 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS). Pri tem je sklicujoč se na relevantno sodno prakso pravilno pojasnilo, da je za opredelitev določenega podatka oziroma vsebine listine kot poslovne skrivnosti relevantna prav kumulativna izpolnitev navedenih zahtev in ne že sama opredelitev tega podatka ali vsebine v internem aktu toženke. Glede slednjega (Pravilnika o varovanju poslovne skrivnosti) je tudi sicer prepričljivo pojasnilo, da vsebuje zgolj (pre)splošno opredelitev poslovne skrivnosti, ki bi lahko služila šele kot podlaga za opredelitev in označbo posameznih listin kot poslovne skrivnosti, toženka pa take označitve za konkretne sporne listine ni opravila. V tem delu obrazložitve svoje odločitve (točki 12 in 13) je sodišče prve stopnje tudi podrobno pojasnilo, zakaj sporni listini ne izpolnjujeta zahtev za opredelitev poslovne skrivnosti iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS v smislu tržne vrednosti in razumnega ukrepanja imetnika poslovne skrivnosti za njeno ohranitev, na kar se sodišče druge stopnje ob odsotnosti konkretne pritožbene graje v tej smeri v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in povzema v svojo obrazložitev.

14.Po vsem pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala tožniku očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) niti izpolnjenosti nadaljnjega pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 v smislu nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izreka odpovednega roka upoštevaje okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Toženka takemu prvostopnemu zaključku neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Ker je pravilno ugotovilo, da je do razkritja spornih podatkov sodelavcem prišlo zaradi tožnikove nepazljivosti pri tiskanju in ne namenoma, je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo razliko med vpogledom v podatke ter njihovim tiskanjem in dajanjem na vpogled tretjim osebam. Glede presoje teže očitane kršitve se toženka tudi neupravičeno zavzema za upoštevanje, da javna objava podatkov o plačilih razumljivo vnaša nemir in nezadovoljstvo med ostalimi sodelavci. K slednjemu je v večji meri kot tožnik pretežno prispevala toženka sama z netransparentnimi in arbitrarnimi predlogi za izplačilo nagrad/bonusov, ob odsotnosti pisnega akta, ki bi predvidljivo določal, kdaj je posamezen delavec upravičen do nagrade/bonusa in v kaki višini, zato tega ne more šteti v breme tožnika.

14.15. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je odpoved nezakonita, in utemeljeno sledilo predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na dan pred tožnikovo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu. Pri odmeri višine denarnega povračila je pravilno uporabilo materialno pravo - kriterije za njeno odmero po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 in s prisojo 12 mesečnih plač denarnega povračila za skoraj 30-letno obdobje zaposlitve tožnika pri toženki višino prisojenega denarnega povračila ustrezno umestilo znotraj okvirja, v katerem se v sodni praksi v primerljivih okoliščinah gibljejo višine priznanih denarnih povračil. Zato je neutemeljena pritožbena graja obeh strank s tem v zvezi. Tožnikovo zavzemanje za to, da bi sodišče pri odmeri denarnega povračila upoštevalo pravice, ki bi jih bil v takih okoliščinah deležen, če bi mu toženka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in ugodnejšo davčno obravnavo v takem primeru, ne more biti uspešno. Kljub prevladujočemu stališču v sodni praksi, da nabor kriterijev za odmero denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 ni hermetično zaprt in omogoča upoštevanje drugih okoliščin primera, ki bi se izkazale za relevantne1 , med te po presoji sodišča druge stopnje ne morejo spadati hipotetične ugodnosti, ki bi jih bil tožnik deležen, če bi mu toženka podala drugo vrsto odpovedi pogodbe o zaposlitvi na popolnoma drugačni dejanski podlagi.2 Tudi različna davčna obravnava prejemkov zaradi prenehanja zaposlitve (odpravnine, denarnega povračila) ne more biti upoštevna pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, enako ne višina tožnikove plače3 , saj se denarno povračilo odmerja v večkratnikih konkretne plače tožnika, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ne glede na njen nominalni znesek. V okviru kriterija možnosti zaposlitve je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo starost tožnika (skoraj 55 let) in posledično težjo zaposljivost, a tudi dejstvo, da se je hitro po prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlil drugje (zaradi česar je tudi predlagal sodno razvezo), tako da je bil skupno brezposeln le tri mesece, kar posledično pomeni tudi kratko obdobje pravic, ki jih je uveljavil do prenehanja delovnega razmerja. Po drugi strani pa že sodišče prve stopnje ni spregledalo, da nova zaposlitev ni ustrezna z vidika tožnikove dosežene izobrazbe (strojni tehnik) in da prejema nižjo - le minimalno plačo, kar tožnik ponavlja v pritožbi. Glede na te okoliščine, ki so bile na prvi stopnji že ustrezno upoštevane, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje toženke po odmeri nižjega denarnega povračila zaradi "odsotnosti tožnikovih težav pri iskanju nove zaposlitve". Niti sodna praksa, na katero se v utemeljitev svojih pritožbenih prizadevanj sklicuje toženka4 , ne daje podlage za znižanje tožniku priznanega denarnega povračila. Po drugi strani pa okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (toženkina napačna presoja teže kršitve in možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka) ne dajejo podlage za višje denarno povračilo, kot se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik.

16.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo tožnika v dovoljenem delu, pritožbo toženke pa v celoti, kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP krijeta sami svoje pritožbene stroške, enako tudi stroške odgovorov na pritožbi, s katerima nista v bistvenem prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako smiselno Pdp 680/2019 z dne 30. 10. 2019, tudi VSRS VIII Ips 204/2018 z dne 2. 4. 2019.

2Tako tudi VSRS VIII Ips 237/2017 z dne 10. 4. 2018.

3Tožnik v pritožbi izpostavlja njen relativno nizek znesek in smiselno predlaga višji večkratnik plače.

4V zadevi Pdp 680/2019 z dne 30. 10. 2019 je bilo prisojeno denarno povračilo v višini 10 mesečnih plač za bistveno krajše obdobje zaposlitve (18 let), v zadevi Pdp 227/2024 z dne 4. 9. 2024 pa za nekaj več kot 25 let zaposlitve tožnika 12 plač, kar je enako kot v obravnavani zadevi za celo daljše obdobje zaposlitve tožnika pri toženki.