Jedro

Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo. Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition"). V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza.

Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njegove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči. Upoštevaje četrti odstavek 148. člena ZKP mora policist pouk podati, preden začne od osebe zbirati obvestila. Ker obtoženčeva prostovoljna izročitev predmetov in njihov zaseg na podlagi 52. člena ZNPPol nista bila testimonialne narave, takšne izročitve oziroma zasega tudi ni mogoče obravnavati kot zbiranje obvestil in zato privilegij zoper samoobtožbo tudi ni veljal. Policista pred pozivom na izročitev oziroma pred opravo pregleda po tem členu zato pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP nista bila dolžna podati. Ker privilegij zoper samoobtožbo obtoženca tedaj ni varoval, do njegove kršitve pojmovno ni moglo priti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog zagovornice za izločitev dokazov kot neutemeljen.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica obtoženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3. Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka s predlogom, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni senat uvodoma pojasnjuje, da praksa višjih sodišč glede vprašanja zakonitosti zasega predmetov s strani policistov brez predhodne podaje pouka ni enotna. Tako je mogoče zaznati stališča, da mora biti pouk po četrtem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oziroma po drugi alineji drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) podan od trenutka naprej, ko je sum osredotočen na obdolženca, bodisi glede kaznivega dejanja ali prekrška, ter da zato ne pride v poštev postopanje policije po 51. členu oziroma 52. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).1

6. V novejši praksi se je tudi na podlagi pravnih naziranj Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) razvil argument, da privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo.2 Prav slednje je po oceni pritožbenega senata tisti ključni kvalitativni vidik, ki ga sodišča v svoji pretekli presoji niso upoštevala.

7. Izhodiščno gre poudariti, da se privilegij zoper samoobtožbo razteza tudi na obdolženčevo izročitev predmetov organom pregona, če obdolženi v postopku postane vir dokazov zoper sebe, oziroma kadar se izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja, tako približa njegovi izjavi, s katero bi se obremenil, da ni najti prepričljivega razloga, da obdolženca privilegij zoper samoobtožbo v takih primerih ne bi ščitil.3 Če je torej izročitev predmeta mogoče enačiti s samo-obremenjujočo izjavo, bo takšna izročitev imela testimonialno (pričevalno) naravo, kar pomeni, da bo privilegij zoper samoobtožbo veljal in bo tako pred samim pozivom na izročitev osebi treba dati pouk bodisi po četrtem odstavku 148. člena ZKP bodisi po drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1. 8. Kriterij, kdaj izročitev predmeta nima testimonialne narave, je mogoče izpeljati iz razlogovanja sodb ESČP.4 Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "_iščejo na slepo_" (tako imenovan "_fishing expedition_").5 V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza.

9. Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njihove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči. 10. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 5., 11. in 12. točki, sta policista B. B. in C. C. neposredno zaznala izmenjavo predmetov med dvema osebama. Pri tem so bile izkazane sledeče okoliščine: šlo je za policiji znanega odvisnika D. D., osebi sta si izmenjali manjše predmete, se kmalu za tem razšli, obtoženi A. A. pa je ob pristopu policistov v svoj hlačni žep živčno skril več predmetov, za katere sta policista na podlagi njunega predhodnega opažanja z visoko stopnjo verjetnosti sklepala, da gre za prepovedano drogo. Skladno z vsem navedenim je bil torej policistoma obstoj predmetov, za katere je obstaja velika verjetnost, da jih je treba zaseči, znan vnaprej.

11. Tako se obtoženi zgolj z izročitvijo predmetov ni mogel dodatno obremeniti in zato tudi ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 11. - 12. točki. Posledično tudi ni nastala dolžnost policistov obtoženemu dati pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

12. Upoštevaje navedeno določbo mora namreč policist pouk podati, preden začne od osebe zbirati obvestila. Ker obtoženčeva prostovoljna izročitev predmetov in njihov zaseg na podlagi 52. člena ZNPPol nista bila testimonialne narave kot pojasnjeno zgoraj, takšne izročitve oziroma zasega tudi ni mogoče obravnavati kot zbiranje obvestil in zato privilegij zoper samoobtožbo tudi ni veljal. Skladno s tem je na dlani sklep, da policista pred pozivom na izročitev oziroma pred opravo pregleda po tem členu, pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP nista bila dolžna podati. Ker privilegij zoper samoobtožbo obtoženca tedaj ni varoval, do njegove kršitve pojmovno ni moglo priti.

13. Skladno z vsem navedenim ni videti razlogov, da teh predmetov ne bi bilo mogoče veljavno uporabiti kot dokazov v kazenskem postopku. Ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornice obtoženega zavrnil kot neutemeljeno.

1 Na primer odločbe VSL II Kp 17143/2015 z dne 8. 3. 2021, V Kp 8271/2021 z dne 15. 10. 2021 in V Kp 25369/2020 z dne 17. 5. 2022. 2 Na primer sklepa VSL V Kp 29337/2021 z dne 5. 10. 2023 in V Kp V Kp 6764/2019 z dne 5. 3. 2024. 3 Sodba VSRS I Ips 41786/2016, z dne 26. 11. 2020. 4 Sodbe ESČP Funke proti Franciji 10828/84 z dne 25. 2. 1993, J.B. proti Švici 31827/96 z dne 3. 5. 2001 in De Legé proti Nizozemski 58342/15 z dne 30. 1. 2023. 5 Sodbi ESČP J.B. proti Švici 31827/96 z dne 3. 5. 2001 in De Legé proti Nizozemski 58342/15 z dne 30. 1. 2023.