Jedro

Obdolženca se do spremembe obtožbe nista opredelila, vendar je šlo v konkretnem primeru za takšno spremembo, ki ni pomenila očitka, da sta storila drugo kaznivo dejanje, temveč isti dejanji, glede katerih sta oba že podala zagovor. Predočena jima je bila izpovedba priče (na katero je državna tožilka utemeljila spremembo očitka), pri njenem zaslišanju sta bila navzoča, zato ni mogoče trditi, da se do v obtožbi spremenjenega načina povzročitve poškodb oškodovancu in na avtomobilih nista mogla opredeliti.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženca se oprostita plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obdolženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/I v zvezi s členom 25 KZ in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obema obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je vsakemu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po dva meseca zapora, ter obema določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca J.H. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev.

Zagovornik obdolženega M.R., odvetnik G.S. je vložil pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe. Zagovornik obdolženega U.R., odvetnik D.M. pa je uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napadel odločbo o kazenski sankciji ter predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J.S. je v pisnem predlogu, podanem dne

23.1.2006 po II. odstavku 377. člena ZKP predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Njegov predlog je bil posredovan obema obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki pa na predlog niso odgovorilli.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pristojni državni tožilec vložil obtožni predlog, v katerem je obema očital, da sta oškodovanca J.H. dne 9.8.2002 pretepla in mu povzročila lahko telesno poškodbo ter da sta mu poškodovala avto, s tem da sta mu skrivila vrata. Zagovornik obdolženega M.R. pa sodišču očita, da je obdolženca spoznalo za kriva obeh kaznivih dejanj po (večkrat) spremenjeni obtožbi s strani državne tožilke po zaključni besedi in da sta bila zaradi tega obdolženca spravljena v položaj presenečenja in nista imela možnosti, da na spremembo obtožbe odgovorita in predlagata izvajanje dokazov v svojo korist, zaradi česar naj bi jima bila kršena pravica do obrambe in kršeno tudi načelo enakosti strank pred sodiščem.

Podatki spisa potrjuje, da je državna tožilka obtožni predlog nazadnje spremenila na glavni obravnavi dne 25.10.2005. Obramba je spremembi ugovarjala z navedbo, da po zaključni besedi državne tožilke dne 18.10.2005 niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi dopuščali spremembo obtožbe. Državnemu tožilcu je dana možnost spremembe obtožbe po I. odstavku 344. člena ZKP. Državni tožilec lahko ustno spremeni obtožbo, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Vendar pa sodišče ni kršilo določb ZKP, ko je dopustilo, da je državna tožilka obtožni predlog modificirala po zaključni besedi, saj državni tožilec z obtožnim aktom razpolaga vse do trenutka, ko sodnik naznani, da je glavna obravnava zaključena. V primeru, da je obdolženec navzoč na glavni obravnavi, pa ima ob spremembi obtožbe možnost predlagati prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe (II. odstavek 344. člena ZKP). V takšnem primeru mora sodišče presoditi ali gre za takšno vsebinsko spremembo, da je potrebno predlogu ugoditi. Vsaka sprememba obtožbe še ne zahteva prekinitve obravnave in sodišče ugotavlja, da nihče od navzočih prekinitve zaradi priprave obrambe ni zahteval. Res je sicer, da se obdolženca do spremenjene obtožbe nista opredelila, vendar pa je šlo v konkretnem primeru po ugotovitvi pritožbenega sodišča za takšno spremembo, ki ni pomenila očitka obdolžencema, da sta storila drugo kaznivo dejanje, temveč isti kaznivi dejanji, glede katerih sta že oba podala zagovor, predočene so jima bile izpovedbe prič, predvsem priče Z. (na njeno izpoved pa je državna tožilka utemeljila spremembo), ob zaslišanju katere sta bila navzoča, ko je opisovala dogajanje, zato ni mogoče trditi, da se do očitkov, glede načina povzročitve poškodb oškodovancu in poškodb na avtomobilu nista mogla opredeliti. Dejansko stanje v obtožnem predlogu je namreč v bistvu ostalo nespremenjeno, obema obdolžencema je bila na glavni obravnavi omogočena pravica do obrambe, zato niso bile kršene njune pravice iz 29. člena Ustave.

Pritožnika v svojih pritožbah napadata odločitev sodišča, ki je svojo sodbo oprlo na izpovedbo priče M.Z.. Tako zagovornik M.R. zatrjuje, da ne gre za nevtralno pričo, temveč pristransko osebo, ki oba obdolženca označuje kot vaška pretepača, znana po nasilju v domači vasi. Zagovornik obdolženega U.R. pa navaja, da sodišče njene izpovedbe ni preverjalo in da podatki kazenske evidence in postopki o prekrških tega ne potrjujejo. Iz podatkov kazenskega lista res ne izhaja, da bi bila obdolženca kaznovana pred sodiščem, podatkov sodnika za prekrške pa sodišče sploh ni pribavljalo, vendar pa to še ne pomeni, da je lahko pretepač le tisti, ki je bil že spoznan za odgovornega za prekršek ali pa spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Zagovornik M.R. poskuša omajati verodostojnosti priče tudi z navedbo, da je priča G. ob soočenju izpovedovala, da te priče na kraju ni videl, vendar s takšnimi navedbami pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila priča vsaj delno navzoča, pri tem pa je tudi zelo prepričljivo pojasnila, kaj je govorila z G., ne more omajati. Oškodovanec ni poznal nikogar, ne obdolžencev ne priče G. in ne Z.. Na prepoznavi oseb na Policijski postaji M., list. št. 13 z dne 26.11.2000 je po fotografijah izločil le M.R.. Obdolžence pa je identificirala prav Z. (list. št. 7) neposredno po dogodku, pri čemer je pojasnila, da sta bila storilca domačina U. in M.R., tretji pa je bil prav tako domačin, vendar ne ve točno kdo, izkazalo pa se je, da sta bila obdolženca prav brata R., tretji pa P.G., ki tudi živi v M..

Pritožbi nadalje izpostavljata neskladnosti v izpovedbah M.Z. in oškodovanca J.H. tekom postopka in očitata sodišču, da se do teh skladnosti ni opredelilo in ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo zagovore obdolženca, ki so potrjene z izpovedbo priče P.G.. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo zagovora obdolženca, ki sta poskušala oškodovanca prikazati kot napadalca iz razlogov, ker se je oprlo na izpovedbo priče Z. in oškodovanca in zato, ker obdolženca nista izkazala, da bi bila tudi sama kaj poškodovana in ker sta takoj, ko je bilo govora o tem, da oškodovanec kliče policijo, skupaj z G. zbežala in zato ker ni verjelo izpovedbi priče G., saj je ocenilo, da se je prav pri soočenju z Z. pokazalo, da je naklonjen obdolžencema, torej prijateljema. Ocena izpovedbe P.G. je prepričljiva in prav soočenje s pričo Z. (list. št. 18) na glavni obravnavi in tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča pokazalo, da sodišče tej priči ni moglo verjeti.

Pritožnika navajata neskladja glede podrobnosti izpovedbe Z., pri tem pa spregledata, da tudi izpovedba G. ni v celoti skladna z zagovori obdolžencev, saj je G. zatrjeval, da je prvi udaril oškodovanec ter da mu je U.R. udarec vrnil in da se je šele nato v pretep vmešal M.R.. V nasprotju s tem pa sta v bistvenih delih skladne izpovedbe oškodovanca in Z. v delu, da je oškodovanec sedel v avto, ko sta pristopila oba brata in ga napadla. Iz izpovedbe Z. nedvomno izhaja, da je starejši, torej M.R., s pestjo udaril oškodovanca v obraz, da je zagrabil za voznikova vrata in jih lomil z rokami, da je pristopil mlajši, torej U.R., katerega je poskušal zadržati G., pa se mu je izmuznil in brcal vrata. Ker pa Z. celotnega dogodka ni videla in to tudi jasno pojasnila, da je odšla na parkirišče po tem, ko je slišala razbijanje zunaj, se je sodišče glede začetka pretepanja oziroma dogodka utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanca, da sta ga pretepla oba obdolženca, ker jima je rekel, naj nehata metati steklenice po parkirišču. Zato ni nobenega dvoma, da je oškodovanec zadobil izkazane poškodbe s strani obeh in da sta mu tudi oba poškodovala avto. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da ni bilo nobenega surovega pretepanja s strani obdolžencev. Vsa odločilna dejstva so po ugotovitvi pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena in glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo kazenski zakon. Očitki pritožnikov, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa so neutemeljeni.

Zagovornik obdolženega U.R. izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji in meni, da je "dolžina skupne zaprne kazni" previsoka in predolga preizkusna doba. Kot okoliščine, ki bi narekovale znižanje določene kazni, navaja obdolženčevo nekaznovanost in starost ob dogodku 21 let. Nekaznovanost obdolženca je sodišče štelo kot okoliščino, zaradi katere se je odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Posamični in enotna kazen pa sta po oceni pritožbenega sodišča primerni teži kaznivega dejanja, stopnji krivde in ugotovljenim okoliščinam, v katerih sta oba obdolženca storila kaznivo dejanje. Enaka ugotovitev namreč velja tudi glede določene kazni M.R., saj je pritožbeno sodišče kazensko sankcijo glede tega obdolženca preizkušalo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Glede na vse okoliščine je pritožbeno sodišče tudi ocenilo, da je dvoletna preizkusna doba primerna in ustrezna.

Obdolženca nimata sredstev za preživljanje, zaradi česar sta jima tudi bila postavljena zagovornika po zakonu o brezplačni pravni pomoči, zato je pritožbeno sodišče, ko je sicer ugotovilo, da pritožbi obeh zagovornikov nista utemeljeni in da izpodbijana sodba nima kršitev določb postopka in kazenskega zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, oba obdolženca oprostilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka, ker bi bilo s plačilom le-teh ogroženo njuno preživljanje.