Jedro

Če dolžnik obveznosti, naložene s pravnomočnimj sklepom o začasno odredbi - predložitev origala prodajne pogodbe - ne izpolni, za kar je v začasni odredbi zagrožena denarna kazen, skladno s 3. odstavkom 226. člena ZIZ sodišče po uradni dolžnosti opravi izvršbo denarne kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo (višjo) denarno kazen, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bi izpolnil obveznosti. Če sodišče dolžniku ne določi novega roka za izpolnitev obveznosti, ampak ga brez določitve tega roka kazuje z denarno kaznijo, ne postopa pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženca kaznovalo z denarno kaznijo v višini 550.000,00 SIT in odločilo, da je znesek te kazni dolžan položiti na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v 15 dneh.

Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uvodoma uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi se sklicuje na določbo 70. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) in v zvezi s to določbo na uporabo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, UPB-1, Ur.l. RS št. 40/2004). Opozarja, da ima delovno sodišče tudi določena preiskovalna pooblastila, ki jih pa v konkretni zadevi ni uporabilo, saj je že drugič brez težav odločilo, ne da bi ugotovilo dejstva o tem, ali je toženec lastnik stanovanja, ki je predmet začasne odredbe. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je tudi pomanjkljiva in se ne more preizkusiti. Očitno je namreč, da je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je toženec samo na podlagi navedb tožeče stranke lastnik stanovanja, kar je povsem neustrezno. Na drugi strani tožeča stranka ni ponudila verodostojnega dokaza o lastništvu spornega stanovanja, češ da zaradi varstva osebnih podatkov ne more predložiti prodajne pogodbe med tožencem kot kupcem in prodajalcem Ministrstvom za obrambo. V tej smeri je predlagal, da sodišče kopijo prodajne pogodbe pridobi iz arhiva Ministrstva za obrambo. Zaradi tega po mnenju pritožnika sodišče ni imelo pooblastila, da samo brez ustreznih dejanskih navedb tožeče stranke in predloženih dokazov sploh ugotavlja lastništvo stanovanja, ki je v konkretnem primeru predmet začasne odredbe. Breme dokazov je sodišče prevalilo na toženca, ki mora dokazovati, da ni lastnik stanovanja. Sodišče prve stopnje na drugi strani od tožeče stranke nikoli ni zahtevalo, da dokaže lastništvo stanovanja z verodostojno listino, samo pa tudi ni pridobilo ustreznih podatkov od Ministrstva. Izpodbijani sklep o denarni kazni še vedno temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, da je toženec lastnik spornega stanovanja. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V dopolnitvi k pritožbi je toženec dostavil tudi fotokopijo potrdila A., A. P., s.p., Ljubljana, s katerim je lastnici M. C. potrdil prejem zasebnih listin za stanovanje v Ljubljani. Prav zaradi tega toženec ni mogel ukrepati v skladu z zahtevo sodišča. Pritožba ni utemeljena.

V sedanji pritožbi zoper sklep o denarni kazni z dne 14.7.2005 pritožnik praktično ponavlja svoje pritožbene razloge v pritožbah zoper sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi z dne

15.12.2004 in zoper sklep o prvi denarni kazni z dne 24.1.2005. Pritožbene navedbe se namreč tudi v sedanji pritožbi nanašajo izključno na razloge za izdajo začasne odredbe, torej zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je postala že pravnomočna s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 473/2005 z dne

23.6.2005. Pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zoper sklep o denarni kazni v posledici tega, ker toženec ni postopal v skladu z že pravnomočno začasno odredbo, ne more in ne sme ponovno posegati in presojati razlogov za izdajo te začasne odredbe. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti sedanjega sklepa o drugi denarni kazni so torej nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče ob izdaji začasne odredbe kršilo pravila postopka v zvezi z dokazovanjem toženčevega lastništva spornega stanovanja, da naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. To velja tudi za pritožbeno navedbo o potrdilu A., A. P., s.p., Ljubljana, o sprejemu zasebnih listin, saj je potrdilo datirano z 25.11.2004, torej že pred datumom izdaje začasne odredbe v tej zadevi.

Toženec se torej v pritožbi zoper sklep o denarni kazni ne more uspešno sklicevati na razloge za izdajo začasne odredbe, ki je že pravnomočna. Predmet pritožbe bi bil lahko le izpodbijani sklep po vsebini, kot ga je izdalo sodišče prve stopnje, kar pa je pritožnik povsem zanemaril. Zato je ob konkretni pritožbi pritožbeno sodišče lahko preizkusilo izpodbijani sklep praktično le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa sicer ni postopalo povsem v skladu s

3. odst. 226. čl. ZIZ, ki določa, da v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti (po predhodni denarni kazni), opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje pravilno postopalo, če bi tožencu najprej izdalo nov sklep in v tem sklepu določilo nov rok za izpolnitev obveznosti, ne pa da je toženca, ki sicer še vedno ni izpolnil obveznosti predložitve pogodbe v skladu z izdano začasno odredbo, kaznovalo brez določitve tega roka. Vendar pa pritožba te opustitve sodišču prve stopnje ne očita, navedena opustitev pa sama po sebi ne predstavlja nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče ni imelo razloga in ni smelo poseči v ta sklep. Tudi materialno pravo je ob izdaji sklepa sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, saj je imelo podlago, da tožencu izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu (550.000,00 SIT, za razliko od prejšnje kazni v višini 500.000,00 SIT).

Glede na navedeno in v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.