Jedro

Vrhovno sodišče je v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje zavzelo jasno stališče, da dejstvo, da mnenje oziroma tudi dodatna pojasnila izvedenca ob zaslišanju ne potrjujejo vseh trditev stranke, ni razlog, ki bi upravičeval postavitev novega izvedenca zaradi izpolnjenega zakonskega dejanskega stanu iz 254. člena ZPP. Kot pa je tekom odločbe višje sodišče že povzelo, je pritožnik v pritožbenih navedbah več ali manj zgolj vztrajal pri svojih naziranjih, na katera mu je izvedenec ob neposrednem zaslišanju že odgovoril. Če pritožnik ob svojih vprašanjih ni dobil odgovora, kot ga je želel slišati (konkretno drugačno oceno vrednosti), to ne pomeni, da izvedenec svojega dela ni opravil skladno s postopkovnimi pravili oziroma pravili stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika A. d. o. o. proti vodenju postopka prisilne poravnave nad dolžnikom iz razloga po 3. in 5. točki 172. člena ZFPPIPP, zavrglo ugovor istega upnika proti vodenju postopka prisilne poravnave nad dolžnikom iz razloga po 4. točki 172. člena ZFPPIPP ter odločilo, da upnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožil navedeni upnik (v nadaljevanju: pritožnik), predlagal ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo sta odgovorila dolžnik in po pooblaščencih upnik B. S.a.r.l., predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sklepu Cst 126/2022 z dne 12. 5. 2022 je višje sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je (med drugim) zavrnilo ugovor pritožnika zoper vodenje postopka prisilne poravnave z dne 28. 4. 2021, ter sodišču prve stopnje naložilo izvedbo zaslišanja izvedenca, da se odpravijo nejasnosti glede izvedenskega mnenja (in njegovih dopolnitev) v zvezi s pravilnostjo ocene vrednosti 29,97 % deleža dolžnika v družbi C., d. d. Sodišče prve stopnje je izvedenca na naroku dne 28. 6. 2022 zaslišalo, s čimer je sledilo napotilu višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Pritožnik je v pritožbi v bistvenem nasprotoval ugotovitvam izvedenskega mnenja ter predlagal izločitev postavljenega izvedenca in postavitev novega izvedenca.

6. Prvi odstavek 247. člena ZPP določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik, ti pa so določeni v 70. členu ZPP. Očitek, da so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma da je nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, ne pomeni razlogov za izločitev izvedenca iz 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP, temveč kvečjemu razlog za postavitev novega izvedenca po določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP. Instituta postavitve novega izvedenca zaradi vsebinskih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ni mogoče enačiti z institutom izločitve izvedenca, ki je neodvisen od vsebinske pravilnosti izvedenskega mnenja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bil predmet izvedenskega mnenja pravilnost ocene vrednosti dolžnikovega deleža v družbi C., d. d. (sklep z dne 7. 9. 2021, r. št. 416), in ne pravilnost ocene vrednosti dolžnikovega deleža v družbi D. d. d. Tega zaključka pritožnik ni uspel izpodbiti in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih je pritožnik polemiziral z izvedencem glede vrednosti družbe D. d. d. v zvezi z vrednostjo dolžnikovega deleža v tej družbi.

8. Višje sodišče pa tudi ne sledi pritožnikovemu očitku v zvezi z nepravilno oceno vrednosti deleža družbe C., d. d., v družbi D. d. d., ki naj bi vplivala na nepravilno oceno vrednosti dolžnikovega deleža v družbi C., d. d. Predmet izvedenskega dela ni bila ocena pravilnosti letnega poročila družbe D. d. d. To je stvar te družbe in ni stvar tega konkretnega postopka. Glede na to, da je v zvezi s tem pritožnik le vztrajal pri svojem stališču, izhajajočem iz podatkov letnega poročila, višje sodišče pojasnil izvedenca v zvezi z njegovo metodo izračuna vrednosti deleža deleža dolžnika v družbi C., d. d., upoštevajoč delež slednje v družbi D. d. d., ne ocenjuje kot nepopolnih ali nejasnih.

9. Pravilnost ocene vrednosti dolžnikovega deleža v družbi C., d. d., je pritožnik izpodbijal s transakcijo delnic C., d. d., ki jih je v podobnem časovnem okvirju, kot je bil presečni datum za oceno vrednosti dolžnikovega deleža (30. 6. 2020), družba E., d. d., prodala družbi F., d. d., in za katere je slednja plačala 3.961.575,00 EUR oziroma 15 EUR za delnico. Iz zaslišanja izvedenca izhaja, da pri zatrjevani vrednosti 15 EUR za delnico iz omenjene transakcije ne gre za tržno vrednost. Slednja je po Mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti opredeljena kot "ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala sredstvo ali obveznost na datum ocenjevanja vrednosti v poslu med nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju, pri katerem sta stranki delovali seznanjeno, preudarno in brez prisile." Izvedenec je ob zaslišanju pojasnil, da pri sporni transakciji ni šlo za neodvisni stranki (str. 3 prepisa zaslišanja), s čimer višje sodišče soglaša. Že pritožnik sam je v pritožbi pojasnil, da je nakup delnic opravila družba F., d. d., katere direktor je bil hkrati tudi predsednik uprave družbe C., d. d., s katere delnicami se je trgovalo. S tem je ovrženo tako vztrajanje pritožnika pri tem, da izvedenec ni upošteval realnega stanja na trgu in omenjene transakcije, ki naj bi dokazovala tržno ceno, kot tudi pritožnikova navedba, da se izvedenec do njegovih pripomb o tem, da je šlo pri sporni transakciji za doseženo tržno ceno, ni opredelil. 10. Ugovor pritožnika o ugotavljanju vrednosti deleža dolžnika v družbi C., d. d., upoštevajoč le delnice z glasovalno pravico, je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentacijo, da je bil pritožnik s tem ugovorom prekludiran, saj ga je podal šele na naroku ob zaslišanju izvedenca. Pritožbene navedbe tega zaključka sodišča prve stopnje niso uspele omajati; pritožnik pravzaprav niti ni izpodbijal zaključka sodišča, da je te trditve, da njegov delež, upoštevajoč le delnice z glasovalno pravico, naj ne bi bil neobvladujoč, prvič podal šele ob zaslišanju izvedenca ter da je z njimi prekludiran.

11. Sodišče prve stopnje se je sicer nepravilno oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP pri sklepu, da pritožnik ni prerekal trditve dolžnika, da se v zadnjih 3 letih ni našel noben kupec za delnice C., d. d., saj, kot je pritožnik utemeljeno opozoril, vloga dolžnika, v kateri je to trditev podal, pritožniku ni bila vročena, saj je bila podana v odgovoru na ugovor drugega upnika. Vendar pa opisana kršitev določbe ZPP ne utemeljuje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj očitana kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa. Zaključek, da sklicevanje na sporno transakcijo delnic ne utemeljuje presoje, da je cena iz omenjene transakcije tudi tržna cena, je namreč v dokaznem postopku potrdil izvedenec, posledično pa je sodišče prve stopnje na tej podlagi prišlo do pravilnega zaključka, da ugovor pritožnika zoper ugotovljeno ceno deleža dolžnika v družbi C., d. d. ni utemeljen.

12. Vrhovno sodišče je v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje zavzelo jasno stališče,1 da dejstvo, da mnenje oziroma tudi dodatna pojasnila izvedenca ob zaslišanju ne potrjujejo vseh trditev stranke, ni razlog, ki bi upravičeval postavitev novega izvedenca zaradi izpolnjenega zakonskega dejanskega stanu iz 254. člena ZPP. Kot pa je tekom odločbe višje sodišče že povzelo, je pritožnik v pritožbenih navedbah več ali manj zgolj vztrajal pri svojih naziranjih, na katera mu je izvedenec ob neposrednem zaslišanju že odgovoril. Če pritožnik ob svojih vprašanjih ni dobil odgovora, kot ga je želel slišati (konkretno drugačno oceno vrednosti), to ne pomeni, da izvedenec svojega dela ni opravil skladno s postopkovnimi pravili oziroma pravili stroke. Glede na navedeno je očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca, čeprav naj bi bili za to izpolnjeni pogoji iz 254. člena ZPP, neutemeljen.

13. Iz vsega navedenega tako sledi, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je pritožnikov ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave neutemeljen in posledična zavrnitev tega ugovora pravilna. Zaradi pravilnega zaključka o vrednosti dolžnikovega deleža ni utemeljen niti ugovor iz 1. točke 172. člena ZFPPIPP, ki ga je pritožnik postavil v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je vrednost delnice C., d. d. 15 EUR in bi bila posledično tudi vrednost dolžnikovega deleža v C., d. d. višja.

14. Trditve o prodaji kioskov v obsegu, ki presega obseg prodaje tega premoženja iz načrta finančnega prestrukturiranja, s čimer naj bi bil utemeljen upnikov ugovor iz 5. točke 172. člena v zvezi s 151. členom ZFPPIPP, so nedovoljene pritožbene novote, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upoštevajo. Trditve o razpolaganju s premoženjem so povsem nova dejanska podlaga ugovora zoper postopek vodenja prisilne poravnave, ki ga ni obravnavalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s katerim je obravnavalo ugovor pritožnika z dne 28. 4. 2021, in zato ne morejo biti predmet preizkusa prvič šele v pritožbenem postopku zoper vsebinsko drug ugovor. Drugih okoliščin v zvezi z ugovorom iz 5. točke 172. člena ZFPPIPP pritožnik v pritožbi ni podal, zato višje sodišče v tem delu soglaša in se sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

15. V zvezi z odločitvijo o zavrženju ugovora po 4. točki 172. člena ZFPPIPP zaradi prepozne uveljavitve tega ugovornega razloga je pritožnik navedel, da ga je podal (že) s pridružitvijo in pritrditvijo navedbam drugega upnika in ne šele na naroku dne 28. 6. 2022. Kdaj in kje naj bi pravočasno podal te trditve, je naloga pritožnika, ki mora v pritožbi navesti razloge, ki pritožbo utemeljujejo. Pritožnik se v pritožbi ne more sklicevati na (domnevno) že podane navedbe pred sodiščem prve stopnje. Posledično višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju ugovora po 4. točki 172. člena ZFPPIPP.

16. Zoper odločitev o tem, da pritožnik sam krije svoje stroške ugovora, se je pritožnik pritožil le v posledici očitane napačne odločitve o ugovoru, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve o ugovoru soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

17. Ker niso bili utemeljeni pritožbeni razlogi, niso pa bili podani niti razlogi, na obstoj katerih višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in izpodbijani sklep potrdilo, pri čemer je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

18. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, krije pritožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Sodba VSRS III Ips 5/2019 z dne 12. 4. 2019 in sodba in sklep VSRS II Ips 15/2018 z dne 7. 6. 2018.