Jedro

V upravnem sporu investitor ne more uspeti s sklicevanjem na okoliščine, ki jih ni navajal v inšpekcijskem postopku, čeprav je tako možnost imel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 19.5.1992, s katero je urbanistični inšpektor ustavil gradnjo opornega zidu dolžine 4,80 m in širine 0,70 m, na zemljišču parc. št. 553/21, dokler si ne pridobi lokacijskega dovoljenja. Obenem mu je naložil, da v roku enega meseca zaprosi za izdajo lokacijskega dovoljenja pri Sekretariatu za urejanje prostora občine. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik za obravnavano gradnjo nima ustreznega dovoljenja. Navaja, da je bila med pritožbenim postopkom njegova vloga za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del zavrnjena z odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 9.6.1992, ker ima podporni zid nosilno funkcijo nasipa za hišni atrij, zato je zanj potrebno tako lokacijsko kot gradbeno dovoljenje. Na tej podlagi zaključuje, da je odločba prve stopnje, ki temelji na 1. in 2. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, pravilna in zakonita. Pritožbene ugovore zavrača in navaja, da ni pomembno, če je podporni zid nujno potreben in ni v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. V tožbi tožnik navaja, da se nista ne organ prve stopnje in ne organ druge stopnje ukvarjala z vprašanjem, ali obstoji in kakšna je lokacijska dokumentacija in veljavno gradbeno dovoljenje, na podlagi katerega je zgradil svojo atrijsko stanovanjsko hišo. Trdi, da je ureditev atrija in okolice hiše, kakor tudi podkletitev hiše predvidena s to dokumentacijo. Konfiguracija terena okrog hiše je taka, da brez opornega zidu, ki je v naravi podstavek za vrtno ograjo, ni mogoče splanirati zemljišča in urediti atrija ter postaviti vrtne ograje. Oporni zid je potreben tudi zaradi izhoda iz garaže. Meni, da dodatnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja ne potrebuje, zato je bila odveč in nepotrebna že njegova prošnja za izdajo odločbe o priglasitvi del. Ker se je že v pritožbi skliceval na lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki ju ima, meni, da tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev pritožbe. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbah 1. in 2. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Ur.list RS, št. 26/90 - ZUN), po katerih odredi organ urbanistične inšpekcije, da se gradnja ustavi, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja (ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del) na območju, kjer je sicer graditev dovoljena, investitor pa mora za lokacijsko dovoljenje zaprositi (ali graditev priglasiti) v enem mesecu po ustavitvi gradnje. Ker ima v tem primeru podporni zid nosilno funkcijo nasipa za hišni atrij, tožena stranka ugotavlja, da je za tak podporni zid potrebno lokacijsko (in gradbeno) dovoljenje. Če torej podpornega zidu lokacijsko dovoljenje za gradnjo atrijske stanovanjske hiše ne zajema, je potrebno za tak podporni zid pridobiti posebno lokacijsko dovoljenje.

Ko tožena stranka zavrača tožnikovo pritožbo, ugotavlja, da tožnik lokacijskega dovoljenja za podporni zid nima. Tak zaključek logično izhaja iz okoliščine, da tožnik v inšpekcijskem postopku ni predložil lokacijskega in ne gradbenega dovoljenja, čeprav je bil z vabilom z dne 4.5.1992 pozvan, da to stori. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bilo vabilo pravilno nadomestno vročeno tožnikovi materi dne 5.5.1992, pri inšpekcijskem pregledu dne 8.5.1992 pa je sodeloval tožnikov oče. V zapisnik je vpisana ugotovitev, da lokacijskega dovoljenja investitor nima. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da se inšpekcijski organ ni ukvarjal z vprašanjem, kakšno lokacijsko dovoljenje tožnik ima. Brez podlage v predloženih upravnih spisih je tudi tožbena navedba, da se je tožnik v pritožbi skliceval na lokacijsko in gradbeno dovoljenje za podporni zid. V pritožbi je namreč le navedba, da gre za pomožni objekt, brez katerega ni mogoče napraviti nasipa za dokončno izdelavo atrija, ki je predviden z gradbenim načrtom in gradbenim dovoljenjem; iz take navedbe ne izhaja, da vsebuje projekt za izdajo gradbenega dovoljenja in s tem gradbeno dovoljenje skladno z lokacijskim dovoljenjem tudi načrt podpornega zidu. Če bi tožnik tako dovoljenje imel tudi za podporni zid, bi ga moral v inšpekcijskem postopku zaradi varstva svojih pravic predložiti. Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi ga, čeprav mu je bila taka možnost dana.

Ker odloča sodišče v upravnem sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih), tožnik ne more uspeti v upravnem sporu z navajanjem okoliščin, ki jih ni navajal v upravnem postopku, čeprav je tako možnost imel. Zato sodišče posebej niti ni obravnavalo pomena tožbenih navedb, da je ureditev atrija, okolice hiše in podkletitev hiše predvidena z lokacijsko dokumentacijo in gradbenim načrtom, po katerem je tožnik dobil gradbeno dovoljenje za atrijsko stanovanjsko hišo. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).