Jedro

Če je določeno ravnanje tujca lahko razlog za odpoved začasnega prebivanja (23. člen ZTuj), je še bolj utemeljeno sklepati, da to isto ravnanje preprečuje, da bi se taki osebi izdalo dovoljenje za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote ... z dne 30.8.1995, s katero ni bilo ugodeno njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ker naj bi obstajali zadržki z vidika nevarnosti za varnost in obrambo države brez obrazložitve. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi strinja z odločitvijo prvostopnega organa, ki pa jo je sama obrazložila. Tožnik naj bi sicer izpolnjeval pogoje iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (ZTuj) - je poročen z državljanko Republike Slovenije - prav tako pa naj bi imel zagotovljena tudi sredstva za preživljanje v državi, na podlagi 50. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - preživlja ga zakonec. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba in da mu je aktivna vojaška služba prenehala šele 12.4.1993 (zaradi izgube čina - odločba pristojnega organa JLA z dne 26.3.1993). Tožnik je bil poklicni pripadnik tujih oboroženih sil in je aktivno služil v oboroženih silah tujih držav (7. in 8. člen Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo). Zato je upravni organ, po prostem preudarku (14. člen ZTuj), pravilno odločil, ko ni ugodil tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razlogov, ker okoliščini, da je bil poklicni pripadnik tujih oboroženih sil in je aktivno služil v oboroženih silah tujih držav, še vedno predstavljata nevarnost za varnost in obrambo države.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke in v njej zatrjuje: - da v izpodbijani odločbi ni bil pravilno uporabljen predpis. Leta 1982 mu je bilo izdano potrdilo o prijavi stalnega prebivališča. Ker nikoli ni trajno zapustil Republike Slovenije z namenom, da bi se iz nje izselil, niti ni v tujini nikoli bival več kot eno leto, bi mu dovoljenje za stalno prebivanje lahko prenehalo le v smislu 2. alinee 1. odstavka 20. člena ZTuj. Postopek za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je sprožil na zahtevo pristojnih občinskih organov, ker kot neuka stranka ni vedel, da mu stalno prebivanje ne more prenehati, če niso podani zakonski pogoji in če pristojni organ o tem ne izda veljavne odločbe. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker je v njej odločeno, kot da je obstajala odločba o prekinitvi stalnega bivanja; - da izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju (da mu je iz zakonskih razlogov prenehalo stalno prebivanje na ozemlju Republike Slovenije). Dejansko stanje je izvedeno iz domneve, da je tožnik pripadal oboroženim silam sovražne armade in da kot tak ogroža varnost Republike Slovenije. Nikoli ni deloval, niti nima namena delovati proti interesom Republike Slovenije. V celoti spoštuje ureditev in varnost države, v kateri živijo kot njeni državljani tudi člani njegove družine. Tožena stranka ni imela pravne podlage za uporabo meril iz uredbe, na katero je oprla svojo odločitev. Ta ne more biti podlaga za reševanje statusnih zadev tujca. Določba 14. člena ZTuj, na katero tožena stranka opira uporabo prostega preudarka in s tem tudi uporabo navedene uredbe, daje organu le možnost izdaje vizuma za stalno ali začasno bivanje; - da je bil z odločbo kršen Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ne upošteva dejstva, da je poročen z državljanko Republike Slovenije, da so mu zagotovljena sredstva za preživljanje, da ima dva otroka ter da ima soproga lastniško stanovanje v ...) in 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki varuje pravico zakoncev in otrok, da živijo skupaj. Tožena stranka pa z analogno uporabo že navedene uredbe nasilno ločuje tožnika od družine.

Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo oziroma podrejeno, da samo po opravljeni javni obravnavi odloči o upravni stvari ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, vztraja na razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožniku je bilo odklonjeno dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga, ker bi to pomenilo nevarnost za varnost in obrambo države. Kot pravilno navaja že tožena stranka, o pridobitvi dovoljenja za začasno prebivanje tujca, odloča upravni organ po prostem preudarku (14. člen ZTuj), zato je zmotna tožnikova trditev, da omenjena zakonska določba daje organu samo možnost za izdajo dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje. Besedica "lahko" v uvodnem stavku te določbe zadošča za podelitev pooblastila upravnemu organu za odločanje po prostem preudarku.

Pri presoji izpodbijane odločbe, izdane po prostem preudarku, je sodišče preverjalo, ali je odločitev v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno ugotovil konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku (3. odstavek 209. člena ZUP). Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to pooblastilo daje (14. člen ZTuj), potrebno upoštevati tudi druge določbe zakona in morebitno ureditev v drugih zakonih s primerljivim predmetom urejanja. Zato se sodišče strinja s toženo stranko, da namen pooblastila sicer v določbi 14. člena ZTuj ni določen, vendar pa je namen ugotovljiv zlasti na podlagi uporabe določbe 23. člena ZTuj, po kateri se tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi tujega potnega lista, izdanega vizuma ali mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje, lahko prebivanje med drugim odpove, če to terjajo razlogi varnosti ali obrambe. Če je torej določeno ravnanje tujca lahko razlog za odpoved začasnega prebivanja (23. člen ZTuj), je še bolj utemeljeno sklepati, da to isto ravnanje preprečuje, da bi se taki osebi izdalo dovoljenje za začasno prebivanje. Tudi uporaba meril iz Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo - uredba (Uradni list RS, št. 47/94), ki opredeljujeta zakonsko nedoločena pravna pojma "nevarnost za varnost in obrambo države" je pravno ustrezna podlaga za opredelitev navedenih nedoločenih pravnih pojmov iz prej omenjene določbe 23. člena ZTuj. Z uporabo nedoločenih pravnih pojmov (nevarnost za varnost in obrambo države) je zakon prepustil upravnemu organu določen prostor presoje, da bi ta, ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera, lahko odločil na najprimernejši način. Iz navedenega razloga sodišče nima pomislekov k uporabi meril iz prej navedene uredbe, ki se sicer nanašajo na uporabo nedoločenih pravnih pojmov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, so pa tako po vsebini kot namenu podobni pojmom iz 23. člena ZT. Zato tožbene ugovore, povezane s tem vprašanjem, sodišče zavrača. Tožbenih trditev, ki se nanašajo na potrdilo o prijavi stalnega prebivališča, ki naj bi bilo tožniku izdano že leta 1982, sodišče ni presojalo, ker to ni predmet tega postopka.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je upravni organ pri ugotovitvi dejanskega stanja (da je tožnik pripadal oboroženim silam sovražne armade) izhajal le iz domneve. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bil tožnik aktivna vojaška oseba tuje oborožene sile (JLA) do 12.4.1993, ko mu je ta z odločbo JLA prenehala zaradi izgube čina. To ugotovitev tožene stranke potrjujejo tudi podatki spisov, pa tudi sicer tožnik te ugotovitve ne izpodbija. Ker je torej tožena stranka v postopku ugotovila, da je tožnik do 12.4.1993 aktivno služil v oboroženih silah JLA, kar pomeni v oboroženih silah tuje države in je bil torej nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil (po odhodu JLA iz Slovenije), sodišče, glede na splošno znano vlogo JLA v času agresije na Slovenijo, nima pomislekov v oceno tožene stranke, da to še vedno pomeni nevarnost za varnost in obrambo države in s tem tudi ne v njeno odločitev.

Po presoji sodišča tožena stranka v tem postopku tudi ni kršila določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/98, p. b.) in določbe 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot to navaja tožnik v tožbi. Ta določba konvencije res varuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, vendar pa istočasno tudi določa, da se državna oblast ne sme vmešavati v uveljavljanje te pravice, razen v primerih, ki so določeni z zakonom in potrebni v demokratični družbi, da bi ohranili državno varnost, red in mir, gospodarsko blaginjo države, preprečili nerede ali zločine, zaščitili zdravje ali moralo ali zaščitili pravice in svoboščine drugih. Drugi odstavek 8. člena konvencije jasno pove, da je mogoče glede na prepoved vmešavanja v družinsko življenje v posebnih okoliščinah napraviti izjeme; te pridejo v poštev le takrat, kadar so zakonite, v skladu z domačo zakonodajo in legitimnimi cilji, ki jih omenjeni odstavek izčrpno navaja. Posegi v to pravico so po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice dopustni le, če jih opravičuje nujna družbena potreba in so sorazmerni z legitimnim ciljem, ki ga zasleduje poseg. Ker je v tem primeru tožena stranka presodila (glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik do 12.4.1993 aktivno služil v oboroženih silah JLA in glede na vlogo JLA v času agresije na Republiko Slovenijo), da bi izdaja dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji še vedno pomenila nevarnost za varnost in obrambo države, po mnenju sodišča s tem, da ni ugodila tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ni kršila navedene določbe konvencije in tudi ne Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Tožnikovega predloga, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka, sodišče ni obravnavalo, ker po 61. členu ZUS/77 v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki ga je enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).