Jedro

Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je tožnik v škodnem dogodku utrpel zgolj lahko poškodbo, zaradi katere je po ugotovitvah izvedenke medicinske stroke trpel bolečine v skupnem trajanju mesec in deset dni. Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo tudi vse ugotovljene neugodnosti, saj nevšečnosti med zdravljenjem sodna praksa obravnava v okviru odškodnine za telesne bolečine, pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi tožnikovo subjektivno zaznavanje bolečin, zlasti izjemno močne bolečine ob škodnem dogodku. Ob tem je upoštevalo tudi, da je imel tožnik težave med spanjem, pri čemer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče tožniku pravilno priznalo 3.000,00 EUR kot pravično odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila na fiduciarni račun njenega pooblaščenca, pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 18. 12. 2012 (II. točka izreka) in zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku za 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 1.411,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del in navaja, da ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo prenizko odškodnino za nematerialno škodo v višini skupaj 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvami sodišča, da je ob dogodku zadobil "le" lahko telesno poškodbo, saj je moral trikrat prestati operativni poseg, bil je hospitaliziran 14 dni in jemal je antibiotično terapijo. Poškodbo je povzročila fluorovodikova kislina, tako da ocenjuje, da bi moralo sodišče priznati tožniku iz naslova telesnih bolečin skupaj 7.000,00 EUR. Prav tako je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino iz naslova strahu v znesku 500,00 EUR. Sodišče bi moralo glede na dejansko stanje tožniku iz omenjenega naslova prisoditi skupaj 1.000,00 EUR. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije in vpogledom v fotografije, kar sta predložili tožnik in tožena stranka, izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost A.A. z dne 22. 2. 2016 z dopolnitvijo, izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost B.B. z dopolnitvijo ter postavilo izvedenko medicinske stroke C.C., dr. med. z dne 5. 12. 2016 ter zaslišalo tožnika, sodnega izvedenca za varstvo pri delu B.B. in priče D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J..

6. Delodajalec je tisti, ki mora skrbeti za varno delo in zdravje delavcev. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, ozaveščanjem in usposabljanjem delavcev, z organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati pa mora tudi take ukrepe in izvajati delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljajo večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, kot to določa Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 - ZVZD-1). ZVZD-1 tudi določa, da je delodajalec dolžan upoštevati taksativno navedena temeljna načela, pri čemer pa mora delavec skladno z drugim odstavkom 12. člena delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

7. Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 179. členu in določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost) za škodo od stvari ali dejavnosti iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se v skladu s 149. členom OZ odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), pri čemer 150. člen izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo skladno z drugim odstavkom 179. člena OZ je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive za njeno naravo in namenom.

8. Tožena stranka je delovni proces doziranja kisline in napravo, s katero se delovni proces opravlja, opisala v pripravljalni vlogi, tožnik pa temu ni nasprotoval, tako da je sodišče pravilno na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štelo, da so priznana. Napravo za doziranje fluorovodikove kisline sestavljajo dozirna posoda, ventili in odvodne cevi, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka po škodnem dogodku način odpiranja in zapiranja ventila posodobila tako, da zaposleni pritiska na gumb. Smiselno enako so to izpovedale tudi priče D.D., F.F., I.I., G.G. in H.H.. Sicer pa to med strankama niti ni bilo sporno. Tožnik je primarno uveljavljal objektivno odškodninsko odgovornost, v nadaljevanju pa krivdno odgovornost tožene stranke in sodišče je ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

9. Iz izvedenskega mnenja C.C., dr. med., z dne 5. 12. 2016 izhaja, da je tožnik utrpel opeklino s florovodikovo kislino po desnem mezincu na nogi in po srednjem delu desne goleni proti gležnju, pri čemer je opeklina zajela povrhnjico na hrbtišču stopala in mezincu v velikosti 20 cm2, globoko opeklino v predelu desnega mezinca v velikosti 2 cm2, opeklino v predelu MP sklepa palca pa v velikosti 2,5 cm2 in pa opeklinsko brazgotino v predelu mezinca desne noge v velikosti 4 cm2. Tožnik je opekline hladil s tekočo vodo, nato je obiskal zdravnika, ki ga je oskrbel in napotil domov. V popoldanskih urah je tožnik obiskal dežurnega zdravnika, od tam je bil napoten v bolnišnico, kjer je bil pregledan v urgentni kirurški ambulanti ter nato odpuščen domov. Sodna izvedenka je tožnikovo poškodbo ocenila kot lahko telesno poškodbo s pojasnilom, da se je opeklina povrhnjice zacelila v dobrem dnevu brez vidnih posledic in povrhnja kožna opeklina v predelu MP sklepa palca v tednu dni. Globoko opeklino v področju mezinca pa je bilo potrebno operativno oskrbeti s tankim kožnim transplantantom, vzetim na notranji strani iste goleni, ki se je vrasel v enem tednu, zorel pa nekaj tednov. Zdravljenje je potekalo poleti in jeseni, ko je možno nositi lahko in odprto obutev. Tožnik je imel tudi druge neugodnosti, imel je 14-dnevno hospitalizacijo, večkratno toaleto opeklinskih ran, večkratno nastanitev perifernega venskega kanala, 5 dni je jemal antibiotike in nekaj dni prejemal antikoagulantno zdravilo, odstranili so mu sponke s kožnih transplantantov, imel je 5 pregledov pri specialistu plastične kirurgije, RTG stopala, 7 prevezov pri osebnem zdravniku skupaj z večkratnimi pregledi. Uporabljal je tudi opeklinska mazila po zacelitvi in jemal protibolečinske tablete. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da ni utemeljen pritožbeni ugovor, da pri tožniku ni šlo za lahko telesno poškodbo. Ob navedenem se pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje sklicuje na izvedensko mnenje izvedenke za medicino C.C., dr. med., ki je podala strokovno mnenje in vanj sodišče ne dvomi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, je tožnik v škodnem dogodku utrpel zgolj lahko poškodbo, zaradi katere je po ugotovitvah izvedenke medicinske stroke trpel bolečine v skupnem trajanju mesec in deset dni. Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo tudi vse ugotovljene neugodnosti, saj nevšečnosti med zdravljenjem sodna praksa obravnava v okviru odškodnine za telesne bolečine, pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi tožnikovo subjektivno zaznavanje bolečin, zlasti izjemno močne bolečine ob škodnem dogodku. Ob tem je upoštevalo tudi, da je imel tožnik težave med spanjem, pri čemer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče tožniku pravilno priznalo 3.000,00 EUR kot pravično odškodnino, tako da je v presežku tožbeni zahtevek v višini 5.000,00 EUR iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

10. Tožnik v pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina iz naslova strahu v znesku 500,00 EUR prenizka in bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 1.000,00 EUR. Tožnik je navajal, da je zaradi škodnega dogodka utrpel tako primarni kot sekundarni strah. Primarni strah je doživel v trenutku nezgode, saj se je močno prestrašil, nato pa še sekundarni strah, saj se je ustrašil za uspeh zdravljenja. Tako tožnik v trditveni podlagi, enako pa je ugotovila sodna izvedenka, da je bil tožnikov primarni strah kratkotrajen in je trajal do prvega pregleda pri osebnem zdravniku. Tožnikov sekundarni strah se je povečal ob napotitvi v bolnišnico, ker je bila njegova opeklina očiščena v splošni narkozi, nato pa ponovno ob operativni terapiji. Tako je sodna izvedenka ocenila, da je sekundarni strah pri tožniku trajal ves čas hospitalizacije 14 dni, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče tožniku priznalo primerno denarno odškodnino iz naslova strahu v znesku 500,00 EUR in je sodišče zahtevek iz tega naslova v presežku v višini 500,00 EUR zavrnilo.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. in 154. člena ZPP.