Jedro

Tožeča stranka je prejela dve zaporedni negativni službeni oceni, kar je po 2. alinei 1. odstavka 94. člena ZObr samostojni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu s to določbo lahko ministrstvo pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če je imel negativno službeno oceno dvakrat zaporedoma).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da sta sklep in odločba tožene stranke z dne 2. 4. 2012 in 17. 2. 2012 nezakonita in se razveljavita; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice, kot da bi delala, ji za navedeno obdobje obračunati plače, kakor da bi delala ter od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožeči stranki enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker naj bi tožeča stranka dve zaporedni leti dobila negativno službeno oceno. Ni sporno, da je postala negativna službena ocena za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, ki jo je prejela tožeča stranka, dokončna in pravnomočna, vendar pa negativna službena ocena za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 ni postala dokončna in pravnomočna, saj tožeča stranka še vedno ni prejela sklepa komisije o njeni pritožbi glede negativne službene ocene za leto 2011. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na določbo 104. točke pravil službe, komisija o pritožbi tožeče stranke ni dolžna odločati s sklepom, ki bi ga komisija morala vročiti tožeči stranki, ampak je dovolj, da je tožeči stranki posredovala zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila pritožba tožeče stranke zoper službeno oceno zavrnjena. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 17. a. člena ZSPJS, ki v 4. odstavku določa, da se o preizkusu ocene vodi zapisnik in komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom. Ker ZSPJS jasno in nedvoumno določa, da mora komisija o pritožbi zoper službeno oceno odločiti s sklepom, ki ga tožeča stranka še vedno ni prejela, je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo veljavno materialno pravo, ko je zaključilo, da odločitev komisije o pritožbi s sklepom glede na pravila službe, ni potrebna in je po mnenju sodišča prve stopnje odločitev komisije o pritožbi tožeče stranke že dokončna in pravnomočna. Pravila službe so namreč podzakonski predpis, ki temelji na določbah ZSPJS, kar pomeni, da pravila službe, pritožbenega postopka pravic in obveznosti ne morejo določiti drugače, kot jih določa zakonski predpis. V zvezi z (nedokončno) negativno službeno oceno tožeče stranke za leto 2011 in utemeljenosti predhodnega vprašanja negativne službene ocene za leto 2011, ni upoštevalo, da je ocenjevalec por. A.A. v utemeljitvi službene ocene za leto 2011 navajal kot razloge za negativno oceno odsotnost tožeče stranke zaradi bolniškega staleža in uveljavitev pravic iz 190. člena ZDR. V kolikor je v primeru tožeče stranke obstajal zadržek za oceno tožeče stranke, ker je bila v letu 2011 pogosto v bolniškem staležu oziroma uveljavljala pravice po 190. členu ZDR, pooblaščeni ocenjevalec zaradi navedenega tožeče stranke ni mogel oceniti negativno in bi v tem primeru tožeča stranka morala ostati neocenjena, kar pa posledično še ne pomeni negativne ocene. Ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe do tega ni opredelilo, je podana tudi bistvena kršitev določb ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker se sodišče ni opredelilo do dejstev v zvezi s službenima ocenama za leti 2010 in 2011 oziroma jih ni upoštevalo pri odločanju o zakonitosti izpodbijanih sklepov. Sodišče se je jasno opredelilo do službene ocene tožnice za leti 2010 in 2011 in izhajalo iz tega, da sta oceni postali dokončni. Tožeča stranka namreč zoper oceno za leto 2010 sploh ni ugovarjala, medtem ko je zoper oceno za leto 2011 sicer podala ugovor, vendar drugostopenjske odločitve o oceni za leto 2011 ni izpodbijala pred pristojnim delovnim sodiščem, skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami, v nadaljevanju: ZSPJS). Navedeni službeni oceni sta tako postali dokončni in pravnomočni, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da očitkov v zvezi z ocenami za leti 2010 in 2011 v predmetnem sporu glede zakonitosti izpodbijanih sklepov o odpovedi ni mogoče upoštevati.

Pritožba neutemeljeno očita, da tožena stranka ni upoštevala 17. a. člena ZSPJS, ki določa, da mora komisija o preizkusu ocene odločiti s sklepom. Preizkus ocene ureja 17. a. člen ZSPJS, ki v 1. odstavku določa, da javni uslužbenec, ki ni bil ocenjen oziroma, ki se ne strinja z oceno, lahko v 8 delovnih dneh od poteka roka za ocenitev oziroma od seznanitve z oceno zahteva, da se ga oceni oziroma zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Nadalje v 4. odstavku določa, da se o preizkusu ocene vodi zapisnik in komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom. V 5. odstavku je določeno, da je odločitev komisije dokončna in v 6. odstavku, da je veljavna ocena, ocena, s katero je bil seznanjen javni uslužbenec, v primeru zahteve za preizkus ocene pa ocena, ki jo določi komisija iz tega člena in je javnemu uslužbencu vročena. V 7. odstavku je določeno, da zoper oceno komisije lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. V 10. odstavku pa je urejeno, da se v Slovenski vojski delovna uspešnost ocenjuje v okviru službene ocene v skladu s predpisi na obrambnem področju, pri čemer se za ocenjevalno lestvico in pogoje za napredovanje uporablja ureditev iz 2. odstavka 17. člena tega zakona.

V konkretnem primeru je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 ocenjena z negativno službeno oceno. Z oceno je bila seznanjena dne 16. 6. 2011, zoper njo ni vložila pritožbe, zaradi česar je negativna službena ocena za leto 2010 postala dokončna in pravnomočna. Tožeča stranka je v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 ocenjena z negativno službeno oceno, zoper negativno službeno oceno za leto 2011 je tožeča stranka dne 24. 1. 2012 pravočasno vložila pritožbo. O pritožbi je odločala komisija s strani poveljstva bataljona A., ki je opravila preizkus ocene ter odločila, da negativna službena ocena tožeče stranke za leto 2011 ostaja nespremenjena. Komisija je tožečo stranko o svoji odločitvi pisno obvestila in sicer ji je posredovala zapisnik in odločitev komisije o pritožbi zoper službeno oceno z dne 2. 2. 2012, kar je tožeča stranka prejela dne 3. 2. 2012 (B7). Tožeča stranka je bila tako z odločitvijo komisije o pritožbi zoper službeno oceno seznanjena in ji je bila vročena. Obrazložena odločitev komisije (ki je odločala o pritožbi zoper službeno oceno) v obliki zapisnika, res ni izrecno poimenovana kot sklep, vendar je zgolj iz tega razloga ni mogoče šteti kot nezakonito. Bistveno je, kakor določa 6. odstavek 17. a. člena ZSPJS, da je veljavna tista ocena, s katero je bil seznanjen javni uslužbenec, v primeru zahteve za preizkus ocene, pa ocena, ki jo določi komisija in je javnemu uslužbencu vročena.

Celoten postopek izdelave službene ocene ter njenega preizkusa pred komisijo je za vojaško osebo urejen v Pravilih službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/09 - v nadaljevanju Pravila službe) ter v Pravilniku o službeni oceni (Ur. l. RS, št. 1/2010 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Pritožbeni postopek zoper službeno oceno je urejen v 104. točki Pravil službe, kjer je med drugim določeno, da o pritožbi zoper službeno oceno odloča komisija, ki jo določi poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote. Komisija se mora sestati v treh dneh, opraviti preizkus ocene in v nadaljnjih 7 dneh odločiti o pritožbi. O svoji odločitvi komisija pisno obvesti vojaško osebo, ki se je pritožila ter nadrejenega, ki je komisijo imenoval. Odločitev komisije je dokončna. Glede na navedena pravila službe je dolžnost komisije, da odloči o pritožbi ter da o svoji odločitvi pisno obvesti vojaško osebo, pri čemer oblika tega obvestila ni določena. Komisija je tožeči stranki dne 3. 2. 2012 vročila zapisnik in odločitev komisije o pritožbi zoper službeno oceno z dne 2. 2. 2012 in jo s tem seznanila z oceno, ki jo je komisija sprejela. Tožeča stranka zoper dokončno odločitev komisije ni uveljavljala sodnega varstva v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zato je postala ocena dokončna in pravnomočna in je tudi sodišče nanjo vezano.

Glede na navedeno tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da ne obstoji razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, po 2. alinei 1. odstavka 94. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami, v nadaljevanju ZObr), skladno s katero lahko ministrstvo pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodb o zaposlitvi v primeru, če je imel negativno službeno oceno dvakrat zaporedoma. Med strankama je namreč nesporno dejstvo, da je tožeča stranka prejela dve zaporedni negativni službeni oceni. Slednje je po ZObr samostojni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je sodišče prve stopnje pravilno in zadostno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločitev v tem individualnem delovnem sporu sodišča prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze. Bistveni za odločitev sta bili namreč dokončni in pravnomočni službeni oceni, katerih sodišče ni smelo presojati, ker jih tožeča stranka ni izpodbijala pred sodiščem v predpisanem postopku in roku. Dokaze v zvezi s temi ocenami sodišču prve stopnje tako ni bilo potrebno izvajati in je zato utemeljeno zavrnilo izvedbo teh dokazov.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (360. člen ZPP), prav tako tožnica ne navaja drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).