Jedro

Ker je bilo o prošnji za azil že pravnomočno odločeno, omejitev gibanja pa velja le do pravnomočne odločbe, tožnik nima več pravnega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006-sklep US RS) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 23.1.2007, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 5. odstavka 27. člena ZAzil tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za en mesec, in sicer od dne 23.1.2006 od 14.05 ure do dne 23.2.2007 do 14.05 ure.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in se sklicuje na utemeljitev tožene stranke v tistem delu, v katerem tožena stranka sklep opira na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Iz sklepa tožene stranke je razvidno, da je bil tožnik dne 5.10.2006 ob prijetju s strani policistov PP Maribor in po izrečeni odločbi o prekršku zaradi nezakonitega prehoda državne meje (odločba z dne 5.10.2006), dne 5.10.2006 nameščen v Center za tujce, z namenom odstranitve iz države. Dne 9.10.2006, torej šele 4 dni po nastanitvi, je izrazil namen podaje prošnje za azil. Zato je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik zavajal oziroma zlorabil azilni postopek v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil, to je, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Sodišče prve stopnje zavrača ugovor, da je omejitev gibanja v prostorih Centra za tujce nezakonita. Ta ukrep se ne izvaja le v zato namenjenem objektu azilnega doma, temveč tudi v drugih ustreznih objektih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Sklicuje se tudi na sodbo U 2596/2006 z dne 8.11.2006 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1660/2006 z dne 6.12.2006, ki se nanašata na sklep tožene stranke z dne 25.10.2006, s katero je bilo tožniku omejeno gibanje za tri mesece. Dejansko stanje se pri novem odločanju ni spremenilo. Zato je sodišče odločilo na podlagi predhodnega zaslišanja z dne 8.11.2006. Sodbo sodišča prve stopnje tožnik izpodbija v pritožbi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnih predpisov. Trdi, da ni zlorabljal azilnega postopka in ni zavajal tožene stranke. Ni dopustno, da se je odredilo gibanje v Centru za tujce, ki je policijski dom in ni pod nadzorom azilnega doma. Prvostopno sodišče bi moralo ponovno zaslišati prosilca, da bi sam natančno obrazložil okoliščine svojih izjav. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru pritožbe izboljšal svoj pravni položaj. Če pa si tožnik ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu, to je tudi za odločanje v pritožbi. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožniku podaljšalo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce in sicer do pravnomočno končanega azilnega postopka oziroma za čas od dne 23.1.2006 do dne 23.2.2007. Toda o tožnikovi pritožbi zoper sodbo, s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena, je bilo že pravnomočno odločeno (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 235/07 z dne 21.2.2007). Ob takšni pravnomočni odločitvi je tudi omejitev gibanja (podaljšanje omejitve) določena z, v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožene stranke, prenehala učinkovati.

Glede na navedeno si tožnik po presoji pritožbenega sodišča z vloženo pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja oziroma ne doseči ugodnejše rešitve. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča, pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje ni dovoljena. Ob takšni presoji se pritožbeno sodišče v presojo ostalih pritožbenih razlogov ni spuščalo.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.