Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (ki sta sicer podali svoji pisni izjavi v skladu z določbami 236.a člena ZPP) ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, oziroma da priči ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014, ugotovitev, da tožniku 2. 12. 2014 ni prenehalo delovno razmerje, za reintegracijo in reparacijo ter za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 13. 11. 2014 o prepovedi opravljanja dela tožniku za čas postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani del sodbe pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožnik ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku za reintegracijo ugodi, v preostalem delu pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja odločitev sodišča prve stopnje glede pravilnosti vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi osebno tožniku, saj je imel pooblaščenko, in zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek, da je neupravičeno zapustil kontrolno sobo, je po mnenju tožnika neutemeljen, saj mora edini delavec na delovnem mestu vodja izmene A. opravljati tudi dela na območju A. zunaj kontrolne sobe. Soglaša, da nenavzočnost delavca v kontrolni sobi predstavlja ogrožanje požarne varnosti, vendar je za to kriva tožena stranka, ki vodji izmene nalaga delovne zadolžitve zunaj kontrolne sobe, ne da bi zagotovila nadomeščanje. Sklicuje se na izpoved B.B., da naklad goriva v avtocisternah poteka tudi v času, ko vodje izmene ni v kontrolni sobi. Navaja, da sodba o odločilnem dejstvu očitane neupravičene zapustitve kontrolne sodbe nima razlogov. V zvezi z zapustitvijo območja A. pa navaja, da ga je ob 20.30 uri zapustil zaradi izrabe odmora med delovnim časom, kar je njegova zakonska pravica, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov. Meni, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik zaradi prepovedi zapuščanja območja nima pravice do odmora, čemur nasprotuje. Pove, da je tožena stranka vedela, da tožnik vsaj v dnevni izmeni zapušča območje A. zaradi izrabe odmora med delovnim časom. V zvezi s tem se sklicuje na pisno izjavo svojega nadrejenega C.C., ki ga je v času odmora tudi nadomeščal, na kršitev delovnih obveznosti pa ga ni opozoril. Če bi obstajala prepoved zapuščanja območja A. zaradi požarne varnosti, bi po tožnikovem mnenju ta prepoved veljala za dnevni in za nočni čas. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem, zakaj zapuščanje v nočnem delovnem času ni dovoljeno. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo tudi 15. točko istega odstavka istega člena ZPP, ker naj bi bili razlogi v nasprotju z zapisnikom o izvedbi dokaza z zaslišanjem priče B.B. in pisno izjavo C.C.. Navaja, da tožena stranka nima splošnega akta o izrabi odmora med delovnim časom za vodjo izmene. Glede na navedeno meni, da ni mogel kršiti navodila o prepovedi zapuščanja delovnega mesta zaradi izrabe odmora med delovnim časom. Zaradi neopredelitve do pravice do odmora graja kot arbitrarno ugotovitev, da tožnikovo delovno mesto ne dopušča zapuščanja. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da uporaba službenega vozila v zasebne namene predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S sklicevanjem na judikata utemeljuje stališče, da je navedeno ravnanje lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Trdi, da v primeru razpoložljivosti enako kot njegovi predhodniki in sodelavci lahko uporablja službeno vozilo za izrabo odmora med delovnim časom. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved D.D.. Po njegovem mnenju delodajalec ne more podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi uporabe službenega vozila v zasebne namene, če mu je taka uporaba znana in jo je določen čas dopuščal oziroma je ni prepovedal. Zatrjuje, da sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj niso bile ugotovljene okoliščine storitve kršitve niti oblika krivde, sodišče pa tudi ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem C.C., E.E. ter F.F., ki bi lahko izpovedali glede izrabe odmora med delovnim časom in uporabe službenega vozila. Meni, da je sodišče prve stopnje uporabilo preiskovalno načelo s tem, da je postavljalo pričam tožene stranke vprašanja v zvezi z dejstvi, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, oziroma v zvezi z dejstvi, za dokazovanje katerih niso bile predlagane. Pove, da sta bila G.G. in H.H. predlagana kot priči le v zvezi z okoliščinami izrednega nadzora in glede zapuščanja kontrolne sobe. Navaja, da o tem sodba nima razlogov, poleg tega pa zaslišanih prič sodišče prve stopnje ni opozorilo po 238. členu ZPP. Trdi, da mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj, ki jih je tožena stranka dopuščala oziroma z njimi celo soglašala zgolj zaradi suma storitve kaznivega dejanja, kar pa ni bilo predmet izredne odpovedi. Opozarja na dejstvo, da sta C.C. in E.E. pri toženi stranki zaposlena in tako v odvisnem položaju, zato sta njuni izjavi prirejeni v korist tožene stranke, njuno neposredno zaslišanje pa je sodišče onemogočilo. Sklicuje se na izpoved B.B., da je tožnik kot vodja izmene A. imel pravico do odmora tudi v nočnem delovnem času, v času izrabe pa ga je nadomeščal poklicni gasilec. Meni, da bi tožena stranka delavcem na delovnem mestu vodja izmene A. lahko prepovedala zapuščanje območja A. samo pod pogojem, da bi imela organizirano prehrano. Dalje še navaja, da ni ustrezno uredila nadomeščanja vodje v času njegovega odmora in da je zaradi neustrezne zasedbe delovnih mest sama tožena stranka ogrožala požarno varnost. Tudi v zvezi s tem meni, da sodba ni ustrezno obrazložena. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014 po 2. točki prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Ugotovilo je, da je tožnik z zapustitvijo območja A. dne 21. 10. 2014 od 20.30 do 21.15 ure opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost območja A. ter je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, z navedenima dejanjema pa je huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 8. Pritožbena navedba, da je bila tožniku odpoved nepravilno vročena, ni utemeljena. Glede na določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 se odpoved delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov bivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, skladno s šestim odstavkom tega člena pa se za vročanje odpovedi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila skladno s citirano določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 in ustaljeno sodno prakso pravilno vročena neposredno tožniku (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 160/2006 z dne 6. 6. 2006 in s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 358/2004 z dne 13. 1. 2006). Poleg tega tožnik v postopku ne zatrjuje, da izpodbijane odpovedi ne bi prejel, na kršitev pravil o vročanju pa se skladno z določbo šestega odstavka 139. člena ZPP ne more sklicevati naslovnik, ki pisanje prejme. Tudi kolikor izredna odpoved tožniku ne bi bila pravilno vročena, ne bi bila podana zatrjevana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ta nanaša na situacijo, ko stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

9. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pred zaslišanjem ni opozorilo prič skladno z določbo drugega odstavka 238. člena ZPP, saj je v zapisniku o glavni obravnavi z dne 9. 6. 2015 navedeno, da so bile priče „opozorjene na resnico“, iz njega pa ne izhaja, da bi tožnik ugovarjal nepravilnosti prepisa skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP oziroma uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 286.b člena ZPP.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka glede zaslišanja prič G.G. in H.H.. Ne gre za kršitev pravil pravdnega postopka, če sodišče upošteva izpoved priče o pravno relevantnem dejstvu, čeprav je bila priča predlagana za ugotavljanje drugih dejstev, ki pa zadevajo isti historični dogodek. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič je bil ustrezno substanciran, zato ju je sodišče prve stopnje lahko zaslišalo, izpovedovali pa sta o pravno relevantnih vprašanjih, ki zadevajo izredno odpoved z dne 1. 12. 2014, katere zakonitost se presoja v tem individualnem delovnem sporu.

11. Tožnikovo zavzemanje, da bi morala za zagotovitev pravice do odmora med delovnim časom tožniku zagotoviti topel obrok ali pa mu zagotovitvijo izrabe odmora zunaj A., ni utemeljeno v veljavnih materialnopravnih predpisih. Pravica do odmora med delovnim časom je sicer res namenjena delavčevi regeneraciji, torej obnovitvi njegovih psihofizičnih sposobnosti za delo, kar je tudi pogoj za varno opravljanje dela. Vendar pa pravico do odmora lahko delavec izrabi tudi na samem delovnem mestu, če to zahteva delovni proces.

12. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič C.C. in E.E., katerih pisni izjavi je pridobilo skladno z določbami 236.a člena ZPP. Skladno z določbo šestega odstavka tega člena sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki, vendar pa zaslišanje priče sodišče mora izvesti, če tako zahteva katera od strank. V predmetni zadevi je tožnik to zahteval in v zvezi s tem na zadnjem naroku za glavno obravnavo 9. 6. 2015 uveljavljal tudi kršitev skladno z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP. Tožnik je navedena sodelavca predlagal kot priči za potrditev svojih navedb v zvezi z izrabo odmora med delovnim časom in uporabo službenega vozila za izrabo tega odmora. Stališče, da navedena ne bi mogla izpovedati o pravno relevantnih dejstvih ter da njuna izpoved ne bi doprinesla k drugačni odločitvi sodišča, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

13. Pritožba upravičeno uveljavlja, da dejansko stanje v tem individualnem delovnem sporu ni popolno ugotovljeno ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh pravno pomembnih dejstvih. Za presojo zakonitosti izredne odpovedi z dne 1. 12. 2014 je namreč pravno pomembno tudi, kakšne zadolžitve je imel tožnik v nočni izmeni zunaj kontrolne sobe oziroma, ali jo je smel (moral) zapuščati, ali in kako je bilo organizirano njegovo nadomeščanje v kontrolni sobi v času nočne izmene, ali je obstajala pri toženi stranki praksa, da se zapušča območje A. zaradi izrabe odmora med delovnim časom v nočni izmeni, ali je bilo v nočni izmeni urejeno nadomeščanje vodje izmene s strani poklicnega gasilca ter ali je bila pri toženi stranki v navadi uporaba službenih vozil brez potnega naloga zaradi izrabe odmora med delovnim časom oziroma to ni bilo prepovedano. Teh odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oziroma se do njih ni opredelilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

14. Glede na navedene ugotovitve je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).

15. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo raziskati dejansko stanje glede na izhodišča v tem sklepu ter v ta namen zaslišati vsaj predlagane priče C.C., E.E. in F.F. ter po potrebi izvesti tudi druge dokaze. Po izvedbi potrebnih dokazov, bo moralo sodišče prve stopnje po sprejemu ustrezne dokazne ocene ponovno odločiti o zahtevku tožnika ter navesti razloge glede vseh odločilnih dejstev.

16. Ker je pritožbi tožnika iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.