Jedro

Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2015 do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2015 dalje (do plačila) in obrestni zahtevek od prisojenega zneska za čas pred 25. 7. 2015 (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe. Vročitev tožbe v odgovor ni bila zakonita, saj se je pisanje vročilo osebi, ki ni pooblaščena za sprejem sodnih pošiljk. Dejstva, na katera je tožnik oprl zahtevek, so v nasprotju s predloženimi dokazi. Tožnik je namreč predložil zavrnitev odškodninskega zahtevka s strani tožene stranke z dne 25. 8. 2015. Ta dokaz bi bilo potrebno obravnavati vsebinsko. Navaja še, da ni šlo za poškodbo pri delu ali v zvezi z delom, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik že zapustil delovno mesto in se želel odpeljati domov, torej je do poškodbe prišlo na poti od delovnega mesta do stanovanja. Po 66. členu ZPIZ-2 pa gre za poškodbo pri delu le, če prevoz organizira delodajalec oziroma, če je poškodba nastala na službeni poti. Tožena stranka se ne želi spuščati v neresničnost tožnikovih navedb o neprimernosti zaščitne opreme, saj delavec izven delovnega časa in prostora takšne opreme niti ne sme nositi. Iz izvidov izhaja le sum poka, ne pa dejanski pok. To bi bilo potrebno raziskati. Navaja še, da bi bilo treba dokazati krivdno odgovornost tožene stranke, ter da si je sodišče vzelo pristojnost sodnega izvedenca, saj samo odškodnine ne bi smelo dosoditi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih postopkovnih kršitev in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, s tem da tožena stranka nedopustno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se zamudna sodba iz tega razloga ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

6. Po prvem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Tožena stranka v pritožbi s kratko pavšalno neobrazloženo navedbo, da se je sodno pisanje vročilo osebi, ki ni pooblaščena za sprejem sodnih pošiljk, neutemeljeno uveljavlja neizpolnjevanje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožena stranka ne obrazloži, zakaj sklepa, da se je sodno pisanje vročilo osebi, ki ni pooblaščena za sprejem sodnih pošiljk. Ne navede npr. katera oseba pri toženi stranki naj bi bila pooblaščena za sprejem sodnih pošiljk in kakšen je njen podpis, ali npr. katere so bile posebne okoliščine pri toženi stranki tistega dne, ko je bila opravljena sporna vročitev. Zato tudi pritožbeno sodišče upošteva podatke vročilnice, iz katerih izhaja, da je bila toženi stranki na njenem naslovu dne 5. 5. 2016 proti podpisu vročena tožba v odgovor, a se na poziv ni odzvala.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi neizpolnjevanje pogoja 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Ta pogoj namreč ne pomeni, da morajo dokazi potrjevati zatrjevana dejstva (saj ne gre za ugotavljanje dejstev na podlagi dokazov, izvedenih v dokaznem postopku, kot pri sodbi sicer), ampak da dokazi ne smejo biti v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi. Tožnik je v zvezi z listino z dne 25. 8. 2015, ki se nanaša na zavrnitev odškodninskega zahtevka s strani tožene stranke, navajal le dejstvo neutemeljene zavrnitve zahtevka. Zato pritožba napačno navaja, da so dejstva, na katera je tožnik oprl svoj zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi. Relevantno nasprotje bi bilo npr. podano, če bi tožnik v zvezi z navedbami o zavrnitvi zahtevka s strani tožene stranke predložil listino o plačilu odškodnine s strani tožene stranke. Takrat bi bilo treba v dokaznem postopku raziskati, zakaj listina nasprotuje navedbam, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

9. Zaradi pasivnosti tožene stranke se šteje, da v tožbi zatrjevana dejstva držijo, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da si je sodišče glede ocene telesnih poškodb in nematerialne škode nedopustno vzelo pristojnost sodnega izvedenca. Ni relevantna pritožbena navedba, da iz določene medicinske dokumentacije izhaja sum poka, ne pa dejanski pok, saj to ne nasprotuje bistvenim tožnikovim navedbam o poškodbi koželjnice leve roke. Tudi ne drži, da je možno krivdno odgovornost ugotoviti le na podlagi dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je zatrjevano dejansko stanje pravilno štelo za resnično, pri čemer je tudi pravilno ugotovilo, da vsebina predloženih listin ne nasprotuje tožbenim navedbam.

10. Tudi pogoj sklepčne tožbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka), ki se nanaša že na vprašanje uporabe materialnega prava, je izpolnjen. V zamudni sodbi so bile upoštevane tožnikove navedbe glede temelja odškodninskega zahtevka - da je 9. 2. 2015 utrpel na delovnem mestu poškodbo leve roke, ko se je iz trgovine A. vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve. Navajal je še, da ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., kjer je opravljal delo varnostnika, ampak je to iz malomarnosti opustila. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo materialnopravne določbe glede odškodninske obveznosti delodajalca za povrnitev škode, ki jo je utrpel delavec. Po 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nas.) mora delodajalec delavcu, ki mu je škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske obveznosti mora oškodovanec dokazati naslednje predpostavke odškodninske odgovornosti: nastanek škode, protipravnost ravnanja povzročitelja škode, vzročno zvezo med ravnanjem in škodo, povzročitelj škode pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni kriv. Po 45. členu ZDR-1 ima delodajalec obveznost zagotavljati varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.

11. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), iz katere naj bi izhajalo, da se tožnik ni poškodoval pri delu. Po navedeni določbi se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ali poškodba, ki jo utrpi na službeni poti. Vendar pa se tožnik ni poškodoval med prevozom z dela, ampak pri odhodu z delovnega mesta ob 16.00, ko se je torej še nahajal na območju opravljanja dela. Tudi sicer definicija poškodbe pri delu po ZPIZ-2, ki predstavlja podlago za odločanje o pravicah zavarovanca po tem zakonu (npr. iz naslova invalidnosti glede na vzrok nastanka poškodbe), ne more biti odločilna za presojo nastanka škode oziroma elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke po splošnih pravilih civilnega prava.

12. Pritožba dosojene višine odškodnine izrecno oziroma obrazloženo niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede tega pravilno uporabilo materialno pravo, upoštevaje pri tem tožnikove navedbe (o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter o neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, o močnem primarnem strahu ob samem padcu ter o sekundarnem strahu nižje intenzitete do konca zdravljenja, ter o zmanjšanju življenjskih aktivnosti na vseh področjih vsakdanjega življenja, na katerih je potrebna uporaba leve roke, predvsem pa o opustitvi priljubljenega športa, ki je bil pomemben tako za fizično kondicijo kot za opravljanje dela in socialne stike). Po 179. členu OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah pravična odškodnina, pri čemer je višina odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Skupno je tožnik zahteval odškodnino 7.500,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je utemeljeno prisodilo 4.800,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 2.500,00 EUR, za strah 300,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 2.000,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo konkretne okoliščine tožnika (subjektivno merilo) in primere iz sodne prakse (objektivno merilo).

13. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP, ki se nanašajo na zamudno sodbo, zato ni podana kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.