Jedro

Že sama trditev, da naj bi bila predhodna navedba druge stranke pavšalna, omogoča sklep, da odgovor nanjo ni bil potreben. Če pa odgovor ni bil potreben, tudi stroški, ki so s takim odgovorom nastali, ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z uvodoma navedeno odločbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da ji je dolžan povrniti tudi 247,48 EUR pravdnih stroškov.

Proti odločitvi se, kolikor ji niso bili priznani višji pravdni stroški, pritožuje tožeča stranka po pooblaščencih. Meni, da bi ji sodišče moralo priznati tudi priglašene stroške za drugo pripravljalno vlogo, ki jo je podala med postopkom, saj se ne strinja z argumentom prvostopenjskega sodišča, da ji teh stroškov ni mogoče priznati, ker v sporih majhne vrednosti (za kar gre tudi v primeru) lahko vsaka stranka vloži le eno pripravljalno vlogo. V obravnavani zadevi je namreč postopek pričel teči kot izvršba na podlagi verodostojne listine in po sodni praksi lahko potem, ko se postopek nadaljuje v pravdi, tožeča stranka s prvo pripravljalno vlogo navaja dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek (kar se obravnava kot tožba), z drugo pripravljalno vlogo pa odgovori na navedbe tožene stranke. Zato imata v skladu z večinsko sodno prakso stranki po vloženem predlogu za izvršbo in po vloženem ugovoru na voljo vsaka še dve vlogi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer popolnoma pravilno opozarja na enotno sodno prakso, ki v postopku v sporu majhne vrednosti, ki se začne v izvršbi, strankama poleg predloga za izvršbo oziroma ugovora zoper sklep o izvršbi dovoljuje vložitev še dveh pripravljalnih vlog: ene, ki je po svoji vsebini tožba oziroma odgovor na tožbo in druge, ki je po svoji vsebini nadaljnji odgovor. Zato je argument sodišča prve stopnje, s katerim je utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi priznanja stroškov tožeči stranki za drugo pripravljalno vlogo (torej s sklicevanjem na drugi odstavek 452. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, po katerem lahko vsaka stranka v sporih majhne vrednosti vloži le eno pripravljalno vlogo) napačen.

Po 155. členu ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. O tem, kateri so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. V konkretnem primeru zahteva tožeča stranka povrnitev stroškov za vlogo, v kateri navaja zgolj, da so (predhodne) navedbe tožene stranke o zastaranju terjatve pavšalne, ker da se tožena stranka skuša izogniti plačilu in da predlaga, naj sodišče njenemu zahtevku ugodi. Take navedbe nedvomno ne ustrezajo standardu obrazložene pripravljalne vloge, v kateri stranka odgovarja na konkretne navedbe iz pripravljalne vloge druge stranke. Že sama trditev, da naj bi bila predhodna navedba druge stranke pavšalna, omogoča sklep, da odgovor nanjo ni bil potreben. Če pa odgovor ni bil potreben, tudi stroški, ki so s takim odgovorom nastali, ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče predlog tožeče stranke za priznanje pravdnih stroškov za pripravljalno vlogo z dne 4.2.2008 štelo kot zahtevek za povrnitev nepotrebnih pravdnih stroškov, kar hkrati pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki teh stroškov ni priznalo, pravilna, le da iz drugih razlogov.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).