Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo pravni standard potrebne skrbnosti šole pri izvajanju športnega dne in v konkretnih okoliščinah napačno zaključilo, da bi moral učitelj na območju tožničinega padca vršiti posebno nadzorstvo nad smučanjem skupine, kontrolirati pravilen razmak spustov učencev in preprečiti morebitne daljše zavoje katerega koli izmed učencev na spornem delu smučišča. To pomeni, da krivda zavarovanke toženke ni podana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 9.572 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2013 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 405 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe, podredno, razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje samovoljna in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Škodni dogodek je bil plod nesrečnega naključja in ne malomarnega dela strokovnega delavca ali opustitve nadzorstva. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil nadzor popoln, ustrezen in skladen s standardi, ki veljajo za smučanje. Učencem so bila dana navodila, kako naj smučajo. Dolžna skrbnost ne zahteva, da so profesorji med smučanjem ves čas prisotni ob učencih. Tudi če je povzročitelj nesreče kršil navodila, odgovornost zavarovanke toženke ni podana. V skupini ni bilo bistvenih odstopanj po znanju, učitelj športne vzgoje bi se vsekakor spomnil, če bi imel v skupini slabega smučarja. Do nesreče je prišlo ob zaključku športnega dne. Pred tem so se učenci že večkrat spustili po progah, po isti progi že trikrat. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le del izvedenskega mnenja. Zaključki sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitve, da bi moral učitelj kontrolirati pravilen razmak spustov med učenci in da je smučanje z dolgimi zavoji na odseku padca nepravilno smučanje, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Tožnica je bila na športnem dnevu in ne v šoli smučanja. Da učitelj ni opustil dolžnega nadzora, izhaja tudi iz dopolnitve izvedenskega mnenja. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker so odločilna dejstva v nasprotju z vsebino listine (zapisnika o zaslišanju sodnega izvedenca), odločilni razlogi so nejasni in se jih ne da preizkusiti. Izvedenec ni ugotovil, da bi bile kakšne nepravilnosti pri ravnanju učitelja. Dokazni postopek je pokazal, da so bili učenci seznanjeni z navodili učitelja, kje naj smučajo in kje jih bo počakal. Pot po kateri je smučala tožnica tudi ne potrebuje dodatnih navodil. Ni dokazana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje je vzročno zvezo zgolj domnevalo. Zgolj ugotovljeno protipravno ravnanje, še ne pomeni pravnorelevantne vzročne zveze. Tožnica ni dokazala, da je padla ravno zaradi fanta iz njihove skupine. Priča A. A. je izpovedal, da tožnica neposredno po dogodku ni znala povedati kje in na kakšen način je padla. Tudi priča B. B. je potrdila, da tožnica po dogodku ni omenjala, da ji bi kdo prekrižal pot. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je v tem delu dalo večjo težo izpovedbi tožnice in priče C. C., ki sta tri leta po dogodku padec znale pojasniti, na dan dogodka pa ne. Nenavadno je, da tožnica in priča imensko tudi nista izpostavili fanta, ki naj bi prekrižal pot. Ves dan so bili skupaj in se družili ter smučali. Tožnica je smučala na smučišču, kjer so bili prisotni tudi drugi udeleženci, ne samo njena šolska skupina. Ni realno pričakovati, da bo učitelj nadzoroval vsak gib učencev in jih ves čas vizualno spremljal. Izključitev možnosti poškodb bi preprečila le popolna prepoved izvajanja te športne dejavnosti, kar ni v korist razvoju gibalnih in drugih sposobnosti otrok.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala povračilo škode, ki ji je nastala ob padcu na smučišču v okviru športnega dne, ki ga je organizirala zavarovanka toženke. Navajala je, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost šole (zavarovanke toženke). Glede slednje odgovornosti je trdila, da je šola opustila dolžno nadzorstvo in skrbnost v primeru tožničinega padca. Kot bistveno je zavarovanki toženke očitala, da učitelj skupine pri smučanju ni nadzoroval, učencem ni dal jasnih navodil, ni ustrezno izbral proge ter o dogodku ni obvestil dežurnega zdravnika na smučišču. 6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da objektivna odgovornost zavarovanke toženke ni podana, ker niso podane okoliščine, zaradi katerih bi oziroma je predmetno smučanje skupine postalo nevarna dejavnost. Pravilno je nadalje ugotovilo, da je učitelj učencem in tožnici dal vsa potrebna navodila o pravilnem načinu smučanja, jih seznanil s FIS pravili ter ob zadnji vožnji tudi ustrezno odredil prosto smučanje, vendar pa je nato napačno zaključilo, da bi moral učitelj nad prelomnico nadzorovati spust učencev, ker je bil teren strm in zahteven in ker so bili v skupini smučarji z različnim znanjem.

7. Toženka v pritožbi utemeljeno graja, da zaključki sodišča prve stopnje nasprotujejo ugotovitvam sodnega izvedenca za šport in smučanje. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve pravilno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca. Kot bistvene za odločitev o konkretni zadevi pritožbeno sodišče izpostavlja, da za smučanje po poti, ki jo je presmučala tožnica, niso bila potrebna dodatna ali posebna pojasnila ali navodila od tistih, ki veljajo za FIS pravila, da bi bilo neprimerno, če bi se skupina na predmetni prelomnici ustavila ali ustavljala, da ima učitelj smučanja tri načine možnosti prostega smučanja, med drugim, da učitelj počaka učence na dogovorjenem zbirnem mestu, in končno, da ko se smuča do zbirne točke, nadzora ni mogoče izvajati ter se tega tudi ne pričakuje. Kljub navedenim ugotovitvam sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da bi dolžna skrbnost od učitelja terjala, da bi na mestu padca tožnice moral vršiti poseben nadzor nad smučanjem skupine.

8. Sodišče prve stopnje zmotno izpostavlja, da je bil teren, kjer je tožnica padla in bi moral učitelj vršiti poseben nadzor, strm in zahteven. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je bil naklon smučišča na območju padca od 10-15% ter območje ne vsebuje nobene prelomnice in je pregledno, zato je bilo ravnanje učitelja ob predhodni seznanitvi tožnice s FIS pravili in navodilom, kje bo učitelj počakal skupino, skladno glede na skupino otrok, ki se je udeležila športnega dne. Toženka zato v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi moral učitelj ob spustu nad prelomnico kontrolirati pravilen razmak spustov med učenci in dolžna skrbnost v konkretnem primeru ne zahteva, da bi učitelji ob vsaki vožnji morali ves čas smučati z učenci, biti v njihovi neposredni bližini in preverjati, kje na progi se nahaja posamezen učenec. Skladno z dolžno skrbnostjo učitelju torej ni bilo potrebno, da vizualno nadzoruje spust tožnice in njene skupine. Takšna skrbnost na šolskem športnem dnevu bi bila pretirana. V razmerju med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo športnega dne, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, ki je v skladu z njihovo starostjo in zmožnostmi ter zagotavlja razvoj otroka, pa bi pomenila prestrog nadzor in negativen vpliv na osebnosti razvoj otrok.

9. Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi morala zavarovanka toženke vršiti poseben nadzor nad spustom tožnice in njene skupine po sporni progi, ker je bila tožničina skupina sestavljena iz otrok z različnim znanjem smučanja in je eden izmed otrok delal dolge zavoje, kar predstavlja nepravilno smučanje. Iz ustne dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da je običajno, da skupina ni sestavljena iz otrok z enakim znanjem smučanja, velikokrat je namreč uporabljeno, da boljši smučar sledi slabšemu. Iz pravil FIS ali mnenja sodnega izvedenca pa nikjer ne izhaja, da je dolgo vijuganje nepravilen način smučanja. Toženka v pritožbi v zvezi s tem utemeljeno navaja, da je sodni izvedenec navedel, da je vsak smučar dolžan smučati tako, da se lahko pravočasno zaustavi, hitrost in način vožnje pa mora prilagoditi svojemu znanju, terenskim, snežnim in vremenskim pogojem ter gostoti prometa na smučišču, da gre v času športnega dne za rekreativno smučanje, za športno aktivnost, pri kateri je veliko prostega smučanja, kjer vodja odredi zbirno mesto do katerega prismuča vsak član skupine in namen športnega dne ni učenje smučanja temveč gre za vodeno športno aktivnost. Tudi s strani sodišča prve stopnje izpostavljeni okoliščini nista terjali, da bi učitelj v času padca tožnice izvrševal poseben nadzor nad spustom njene skupine.

10. Tožnica je zavarovanki toženke očitala, da je opustila dolžno skrbnost tudi, ker ob padcu ni poklicala dežurnega zdravnika na smučišču. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da navedeni očitek ni v pravno relevantni vzročni zvezi z domnevno opustitvijo dolžnega nadzorstva na smučišču in nastalim škodnim dogodkom, ampak bi glede na konkretne okoliščine lahko vplival na obseg nastale škode. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zavarovanka toženke dolžnega nadzorstva na samem smučišču ni opustila, je posledično tožničin zahtevek glede na njeno trditveno podlago neutemeljen tudi v tem delu. Tožnica namreč ni trdila, da ji bi nastala samostojna škoda zaradi netakojšnega posredovanja dežurnega zdravnika, ampak da je do nezgode prišlo zaradi neustreznega in nestrokovno vodenja smučanja v njeni skupini.

11. Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo pravni standard potrebne skrbnosti šole pri izvajanju športnega dne in v konkretnih okoliščinah napačno zaključilo, da bi moral učitelj na območju tožničinega padca vršiti posebno nadzorstvo nad smučanjem skupine, kontrolirati pravilen razmak spustov učencev in preprečiti morebitne daljše zavoje katerega koli izmed učencev na spornem delu smučišča. To pomeni, da krivda zavarovanke toženke ni podana (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Ker morajo biti elementi odškodninske odgovornosti podani kumulativno, tudi krivdna odškodninska odgovornost zavarovanke toženke ni podana. Posledično ugotavljanje utemeljenosti višine zahtevka ni potrebno.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi so utemeljeni. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 147. člena OZ) in napačno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanke toženke in s tem utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s četrtim in petim odstavkom 358. člene ZPP).

13. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker pravdni stranki stroškov pred sodiščem prve stopnje še nista priglasili, o stroških pravdnega postopka na prvi stopnji še ni bilo odločeno. Pritožbeno sodišče posledično ni moglo odločiti o stroških vsega postopka, ampak zgolj o strošku za vloženo pritožbo.

14. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti njene potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo priglašeni strošek za plačilo sodne takse v višini 405 EUR.