Jedro

V postopku za ugotavljanje državljanstva osebe, ki je bila članica Kulturbunda in imetnica rdeče izkaznice, kar vse je izkazano na podlagi listinskih dokazov, je upravni organ utemeljeno ugotovil, da je bila določena oseba oseba nemške narodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 9.8.1993, ki je na predlog Oddelka za gospodarstvo občine, naj ugotovi državljanstvo S.C. zaradi postopka denacionalizacije premoženja, ugotovil, da se pokojna S.C. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I), ni štela za jugoslovansko državljanko in tudi ne slovensko državljanko. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni upravni organ pravilno uporabil materialni predpis, na katerega je oprl svojo ugotovitev, da se C.S. ni štela za jugoslovansko državljanko in tudi ne za slovensko državljanko. Drugi odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ je določal, da državljani FLRJ niso postale tiste osebe, ki so sicer na dan 6.4.1941 bile državljani Kraljevine Jugoslavije, so pa bile nemške narodnosti, so ob uveljavitvi zakona živele v tujini, in so se s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Glede na to, da je vprašanje ugotovitve državljanskega statusa C.S. predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije premoženja, v katerem ima tožnica položaj upravičenke do uveljavitve zahtevka, se po izrecni določbi 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji ne ugotavlja pogoj "nelojalnosti", ki je sicer eden izmed treh kumulativnih pogojev prej citirane določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Tožena stranka nadalje navaja, da je dejstvo, da je bila C.S. nemške narodnosti, organ prve stopnje ugotovil na podlagi arhivskega gradiva iz fonda Kulturbunda za 450/115 in fonda Kulturbunda 118/2, ki ga hrani Arhiv Ministrstva za notranje zadeve. Iz ohranjene izjave C.S. izhaja, da je imenovana vstopila v organizacijo Kulturbunda leta 1939, da jo je v organizacijo sprejel J.H., da ji je ob vstopu obrazložil pomen organizacije, katere člani so Nemci ter da je C.S. tudi pojasnila, da so doma v družini govorili nemški jezik, da so tudi sestri M., E. in brata G. in M. člani Kulturbunda in da so vsi sodelovali kot hitlerjevci. Iz izjave C.S. tudi izhaja, da funkcij v Kulturbundu ni imela in da je rdečo legitimacijo dobila maja 1941. Nadalje tožena stranka navaja, da je dejstvo, da je bila C.S. nemške narodnosti potrjeno tudi z dokazi, ki jih je vpogledala, to je zapisnik javnega tožilca, sestavljen dne 24.7.1945, in ki je ohranjen v Arhivu Ministrstva za notranje zadeve, nadalje seznam članov Kulturbunda v kraju, ki je prav tako del arhivskega gradiva in uradnega potrdila tedanjega Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora z dne 24.9.1945 kot del arhivskega gradiva Oddelka za notranje zadeve - Komisija za agrarno reformo, ki ga v spisu hrani Pokrajinski muzej. Nadaljnji pogoj, da je C.S. živela v tujini, je organ prve stopnje ugotovil na podlagi izjave tožnice, ki je bila v postopku zaslišana kot priča, podane na zapisnik dne 22.7.1993, v katerem je izjavila, da je njena teta leta 1945, potem ko so jo najprej odpeljali v zapor in nato neznano kam, odšla v Avstrijo k svojemu bratu, kjer je živela do svoje smrti. Tretjega pogoja, dokazov o nelojalnosti in nehumanem ravnanju, tožena stranka ni ugotavljala in je v izpodbijani odločbi navedla, da je presoja tega pogoja, kot enega od pogojev določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, izrecno izključena v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji. Tožeča stranka v tožbi navaja, da se izpodbijana odločba opira na določilo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ki je bil sprejet šele z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ 4. decembra 1948, C.S. pa je bila jugoslovanska državljanka že od 6.4.1941 na podlagi prvega zakona o državljanstvu, ki ga je sprejela Demokratska federativna Jugoslavija dne 28.8.1945 in po katerem so postali jugoslovanski državljani vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Zato je po mnenju tožeče stranke tožena strank a prekoračila svoja zakonska pooblastila, ko je ugotavljala pogoje iz zakonskega dopolnila, ki je bilo sprejeto 4.12.1948 in je tega dne stopilo v veljavo, ter se ga ne sme uporabljati za leto 1945. Po določbi 155. člena ustave RS, zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Določba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ z dne 4.12.1948 je v svojem bistvu genociden predpis. Predpisuje namreč diskriminacijo po narodnostni pripadnosti. Na temelju tega se je C.S. označila za osebo nemške narodnosti in ji je bilo 29.8.1945 zaplenjeno tudi vse premoženje. Tožeča stranka nadalje navaja, da je vprašanje, kako je pri izdajanju odločbe tožena stranka spoštovala določila 15., 61. in 63. člena ustave Republike Slovenije in 2. ter 26. člena mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega je ratificirala tudi Republika Slovenija. Tožeča stranka nato še poudarja, da sta narodnost in državljanstvo dve različni stvari, četudi gre za nemško. Vpis v takrat legalno registrirano in dovoljeno društvo pa ne more imeti pravne posledice spremembe državljanskega statusa. Tožeča stranka je nadalje tudi mnenja, da je upoštevanje 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ z dne 4.12.1948 za nazaj tudi v nasprotju z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, saj se ne uporabljajo zvezni predpisi, ki nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije, ki je predpisan z ustavo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača očitke, da bi prekoračila svoja zakonska pooblastila, ker je v postopku ugotavljala narodnost C.S., kar naj bi bilo v nasprotju s 63. členom ustave RS, saj z nobenim pravnim aktom ni bilo odločeno, da je C.S. nemške narodnosti. Tožena stranka poudarja, da je nemška narodnost eden od pogojev določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ki je bil uporabljen kot pravna podlaga pri presoji državljanstva pokojne C.S. in da narodnost ni pravna kategorija, temveč dejansko vprašanje, ki se v vsakem postopku ugotavlja z dokaznimi sredstvi. Zato po njenem mnenju ne gre za kršitev določbe 63. člena ustave RS, ki med drugim narodnostno neenakost opredeljuje kot protiustavno, kakor tudi ne za kršitve mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Pravna podlaga za uporabo sporne določbe 2. odstavka 35. člena je po mnenju tožene stranke v 39. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki uzakonja pravno kontinuiteto s prejšnjimi pravnimi redi, ki so določali načine pridobitve in izgube državljanstva, kot tudi, kdo se je in kdo se ni štel za državljana.

Tožba ni utemeljena.

Oddelek za notranje zadeve občine je na predlog Oddelka za gospodarstvo občine, ki vodi denacionalizacijski postopek, v predhodnem postopku ugotovil, da se C.S., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-I in 38/92), ni štela za jugoslovansko državljanko. Postopek ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen se izvede, če upravičenec ni bil vpisan v evidenco o državljanstvu, ker so bili izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47 in 88/48) in sicer, da je oseba nemške narodnosti in da je ob uveljavitvi novele (4.12.1948) živela v tujini. Ob obstoju obeh navedenih pogojev se po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen šteje, da obstaja tudi tretji zakonski pogoj "nelojalno ravnanje", ki se ne dokazuje. Prva dva pogoja se izkazujeta na podlagi ocene izvedenih dokazov v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi prepričljivo pojasnila, da je štela, da je prvi pogoj podan, torej da je C.S. bila oseba nemške narodnosti. Navedla je dokaze, to je arhivsko gradivo iz Fonda Kulturbunda, med katerim je ohranjena izjava S.C. o vstopu v organizacijo Kulturbunda in o njenem imetništvu članske rdeče legitimacije od maja 1941 dalje. Navedena dejstva so tudi nesporna, saj jih tožnica ne zanika. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere osnovni program je bil pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike in so zato Nemci v njegovo članstvo sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po kriterijih in merilih, ki so jih sami določili. Članstvo v Kulturbundu in imetništvo rdeče izkaznice so lahko dobile le osebe, ki so se prištevale k nemški narodnosti. Ker gre v tem postopku za ugotavljanje državljanstva osebe, ki je bila članica Kulturbunda in imetnica rdeče izkaznice, kar vse je, tako kot to ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi in v kar sodišče nima pomislekov, izkazano na podlagi listinskih dokazov, je upravni organ utemeljeno ugotovil, da je C.S. bila oseba nemške narodnosti, ki je v času uveljavitve novele (4.12.1945) živela v tujini.

Sodišče zavrača ugovor tožeče stranke, da je tožena stranka z uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ z dne 4.12.1948 kršila določbe ustave RS in mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki prepovedujeta diskriminacijo po narodnostni pripadnosti. Sodišče meni, da je tožena stranka z uporabo navedene zakonske določbe le ugotavljala eno izmed okoliščin v okviru dejanskega stanja, ki ga je bila dolžna ugotavljati in sicer, ali se je C.S. po prejšnjih predpisih o državljanstvu štela za jugoslovansko državljanko. Po določbi 39. člena zakona o državljanstvu RS namreč velja za državljana RS kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in SFRJ. Prav navedena zakonska določba pomeni konkretizacijo ustavnega načela o pravni državi, ker upošteva prejšnja pravna pravila o tem, kdo je štel za državljana oziroma kdo ne.

V zvezi s tožbeno navedbo, ki se nanaša na vprašanje retroaktivnosti 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (1. člen novele zakona iz leta 1948) pa sodišče meni, da je sporno določbo treba razlagati v skladu z njeno vsebino in vsebino določbe, na katero se navezuje (1. odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1945) ter namenom, ki ga je novela zasledovala. Navedena dopolnitev 35. člena z novim drugim odstavkom pomeni izjemo od prvega odstavka istega člena že prej navedenega zakona iz leta 1945 in je njen namen po vsebini, glede na vse že prej navedeno, dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona naprej. Če bi bil zakonodajalčev namen uveljaviti vsebino zakonske dopolnitve od njene uveljavitve dalje, bi moral določbo temu primerno tudi vsebinsko oblikovati.

Po mnenju sodišča tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je tožena stranka v postopku uporabila predpise (zakon o državljanstvu FLRJ), ki so v izrecnem nasprotju z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem se ne uporabljajo zvezni predpisi, ki nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Določba 4. člena ustavnega zakona določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. To torej pomeni, da se neposredno uporabljajo kot republiški predpisi samo tisti zvezni predpisi, ki so ob uveljavitvi ustavnega zakona še veljali. Zakon o državljanstvu FLRJ je veljal do uveljavitve zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64), torej ob uveljavitvi ustavnega zakona ni bil več v veljavi, zato navedena določba 4. člena ustavnega zakona zanj ne velja.

Res je, da sta narodnost in državljanstvo dve različni kategoriji kot na to opozarja tožeča stranka, vendar po mnenju sodišča to še ni ovira državi (pri tem velja to za državo FLRJ v obdobju, ko je sprejela zakon o državljanstvu FLRJ z novelami), da s svojim pravom določi, kdo so njeni državljani in pri tem seveda v posameznih primerih veže državljanstvo tudi na narodnost. Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).