Jedro

Višji prispevek v rezervni sklad, kot je določen s podzakonskim predpisom, izdanim na podlagi 3. odstavka 119. člena SPZ, se lahko določi le v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati na TRR rezervnega sklada znesek 410,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2013 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v predmetni pravdni zadevi ključno vprašanje, ali lahko etažni lastniki določijo povišanje prispevka za rezervni sklad tudi ob odsotnosti načrta vzdrževanja oziroma ob odsotnosti ocene vrednosti vzdrževalnih del, za katera se odločijo. Tožeča stranka v pritožbi smatra, da to lahko storijo in da je torej zmotno stališče prve stopnje, da tega ne morejo napraviti. Ni najti razlogov, da sklep o povišanju prispevkov v rezervni sklad ne bi bil veljaven, če predhodno ni sprejet načrt vzdrževanja z vsemi sestavinami, kot jih določa Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1). Povečanje prispevkov v rezervni sklad predstavlja posel rednega upravljanja in tožeča stranka ne vidi razloga, zakaj se etažni lastniki ne bi mogli odločiti za povišanje prispevka v ta sklad in zakaj bi morala biti takšna odločitev vezana na kakršnekoli dodatne pogoje. Praksa je pokazala, da z višino prispevkov v rezervni sklad, kot jih določa Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižja vrednost prispevka, praktično ni mogoče izvesti večjih projektov in se posledično za povišanje prispevkov odločajo v številnih večstanovanjskih stavbah. Na ta način se v rezervni sklad zbere več sredstev, ki jih bodo etažni lastniki porabili takrat, ko se bodo odločili za posamezno investicijo, čeprav se za to investicijo ob povečanju prispevka v rezervni sklad še niso odločili. Nelogično je, da se etažni lastniki ne bi smeli kadarkoli odločiti za povišanje prispevkov in da bi moralo biti že tedaj določeno, za katera dela se bo povišani prispevek porabil in kakšna bo natančno ocenjena vrednost teh del. V predmetni zadevi je bil zbor lastnikov sklican in izveden povsem pravilno in iz zapisnika tudi izhajajo vzdrževalna dela. Vsi etažni lastniki predmetne večstanovanjske stavbe sklep o povišanju prispevka spoštujejo, razen toženke in še ene stanovalke. Na ta način je toženka neupravičeno obogatena, saj je deležna koristi iz naslova opravljenih vzdrževalnih del, čeprav je v rezervni sklad vplačala bistveno manj kot ostali stanovalci. Ob upoštevanju vsega navedenega je edini logični zaključek, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravna podlaga za obvezno ustanovitev rezervnega sklada večstanovanjske zgradbe je 119. čelna Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki pa ne določa višine prispevka posameznega etažnega lastnika v ta sklad, ampak v tretjem odstavku napotuje na podzakonski predpis, s katerim se določijo merila za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižja vrednost tega prispevka. S takim napotkom SPZ sicer ni določil, ali je možen višji prispevek v rezervni sklad, kot bo določen z merili, vendar je ob razlagi besedila „... in najnižjo vrednost prispevka...“ razumeti, da je višji prispevek v rezervni sklad možen. Na podlagi tretjega odstavka 119. člena SPZ je bil izdan Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (Ur. l. RS št. 11/2004), ki merila za določitev višine prispevka v rezervni sklad določa, nima pa določb o morebitnem višjem prispevku, kot ta znaša po izračunu s temi merili. Nadaljnje določbe, ki urejajo rezervni sklad, so v SZ-1, in to je poglavje III.4 Rezervni sklad, 41. - 47. člen. Od teh določb se na višino prispevka v rezervni sklad nanaša 41. člen, ki v prvem odstavku izrecno določa, da etažni lastniki lahko v načrtu vzdrževanja iz 26. člena istega zakona določijo tudi višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad, kot je določen s podzakonskim predpisom po 119. členu SPZ, glede na ocenjeno vrednost vzdrževalnih del in načrt vzdrževanja. Ob takšni normativni ureditvi višine prispevka v rezervni sklad pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da se lahko višji prispevek v rezervni sklad določi le v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1, za pravilnega, posledično čemur je ne glede na sklep o povišanju višine prispevka v 4. točki Zapisnika zbora etažnih lastnikov z dne 18.6.2007 (priloga A 9), materialnopravna pravilna tudi izpodbijana odločitev o tožbenem zahtevku. Da gre določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad razlagati ozko, je potrebno imeti v vidu, da vplačila v rezervni sklad postanejo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov zgradbe, da se ta sredstva lahko zbirajo in ne porabijo tudi dalj časa in da jih vplačnik ne more zahtevati nazaj, niti ne ob morebitni odtujitvi svoje etažne lastnine, kar vse so razlogi, da mora biti namen teh sredstev, zlasti še če se vplačujejo v višjem znesku, predviden in ocenjen, kar pa se stori z načrtom vzdrževanja iz 26. člena SZ-1. 6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).

7. Svoje pomisleke izražene v pritožbi, ki naj bi pomenili neopravičeno korist za toženko zaradi njenih nižjih vplačil v rezervni sklad, bo pač morala tožeča stranka rešiti drugače, v bodoče najlažje s povišanjem prispevka v rezervni sklad v okviru načrta vzdrževanja iz 26. člena ZS-1, katerega tako in tako obvezno pripravi upravnik in sprejmejo etažni lastniki.