Jedro

Pravdni stranki sta podpisali pogodbo, v kateri se je tožena stranka zavezala zagotoviti razliko v višini 1,338.255,00 SIT, razen za primer, če bi ministrstvo zagotovilo dodatna sredstva. Sodišče druge stopnje pripominja, da zadevna pogodba ni bila izpodbita, in da zato veljajo pogodbena določila tako, kot je v pogodbi izražena volja pravdnih strank, kar je že pravilno v izčrpnih razlogih ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka je izvedenca gradbene stroke predlagala po potrebi, nato pa ni želela založiti predujma za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke (list. št. 23). Dokazno breme v zvezi z dokazovanjem kvalitete gradbenih del, kar je tožena stranka sicer grajala, pa je na podlagi 212. člena ZPP na strani tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker tega dokaza ni izvajalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženo stranko zavezalo k plačilu 1,820.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 482.685,99 SIT od 29. 2. 1997 dalje do plačila in od zneska 1,338.255,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 1998 dalje ter obsodilo toženo stranko na povrnitev pravdnih stroškov v znesku 270.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu7 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji v okviru uradnega preizkusa (350. člen ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov pokaže, da je sodišče prve stonje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene od uradno upoštevnih kršitev procesnih pravil - zato sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanju tožene stranke pa le še dodaja: Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo obsega del po projektni dokumentaciji in obsega izvedenih gradbenih del in tudi ne očitek, da kvaliteta opravljenih del ne ustreza. V tej smeri je tožena stranka predlagala poizvedbe pri Ministrstvu za okolje in prostor, ta dokaz pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker kvalitete opravljenih del zgolj z zaslišanjem prič, kot se zavzema v svoji pritožbi tožena stranka, ni mogoče dokazati. Tudi ni utemeljen pritožbeni očite, da je Ministrstvo za okolje samo dolžno nositi stroške sanacije plazu, ker bi le-ta ogrozil cestišče in hišo toženca in tudi ne pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati riziko, kateri gre po mnenju toženca v breme Ministrstva za okolje in prostor, ter o tem zaslišati predlagane priče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izhaja obveznost toženca iz pogodbe o financiranju izdelave projektne dokumentacije, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 28. 1. 1997 in v kateri se je toženec zavezal plačati tožeči stranki 482.685,00 SIT, kar predstavlja vrednost pogodbenih del po pogodbi št. 28-X/96 z dne 8. 11. 1996, sklenjene med tožečo stranko in družbo G. d.o.o. in v nadaljevanju, da Ministrstvo RS za okolje in prostor zagotavlja sredstva za sanacijo predmetnega plazu le v višini 4,038.400,00 SIT, vrednost del po izbiri najugodnejšega ponudnika pa je znašala 5,859.340,00 SIT. Pravdni stranki sta podpisali pogodbo, v kateri se je tožena stranka zavezala zagotoviti razliko v višini 1,338.255,00 SIT, razen za primer, če bi ministrstvo zagotovilo dodatna sredstva. Sodišče druge stopnje pripominja, da zadevna pogodba ni bila izpodbita, in da zato veljajo pogodbena določila tako, kot je v pogodbi izražena volja pravdnih strank, kar je že pravilno v izčrpnih razlogih ugotovilo sodišče prve stopnje na strani tri in štiri izpodbijane sodbe, zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbena očitka v zvezi z nepopolno oziroma zmotno ugotovoljenim dejanskim stanjem in zmotno uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zašlo v kršitev procesnih pravil, ker v postopek ni pritegnilo izvedenca gradbene stroke, iz razloga, ker toženec tega dokaza ni umaknil, ter da sodišče prve stopnje o tem dokaznem predlogu ni odločilo. Sodišče druge stopnje pripominja, da je tožeča stranka izvedenca gradbene stroke predlagala po potrebi, nato pa ni želela založiti predujma za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke (list. št. 23). Dokazno breme v zvezi z dokazovanjem kvalitete gradbenih del, kar je tožena stranka sicer grajala, pa je na podlagi 212. člena ZPP na strani tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker tega dokaza ni izvajalo. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da je tudi ugovor tožene stranke, da je dne 3. 4. 1997 izvajalec gradbenih del M. V. prejel od toženca na račun izvedbe sanacije plazu 1,030.000,00 SIT in da tudi iz tega razloga tožena stranka ne dolguje tožeči stranki vtoževanega zneska, šteti kot nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom istega zakona, po kateri sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP, česar pa pritožnik ni izkazal. Citirani 286. člen ZPP določa v drugem odstavku, da smejo stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Pritožnik ni v ničemer pojasnil, zakaj je potrdilo z dne 5. 4. 1997 lahko predložil šele k pritožbi kljub okoliščini, da sta bili izvedeni dve obravnavi in sicer dne 17. 10. 2003 in 28. 11. 2003. Po povedanem sodišče druge stopnje v celoti zavrača pritožbena izvajanja tožene stranke kot neutemeljena, kar je na podlagi 353. člena ZPP narekovalo potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi stroški tožene stranke je odločeno ob upoštevanju 165. člena ZPP. Pritožbenih stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki sodišče druge stopnje ni priznalo, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer pripomogle k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Navedb v odgovoru na tožnikov odgovor na pritožbo sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker odgovor na odgovor na pritožbo po ZPP ni predviden.