Jedro

Tožena stranka nastopa dela tožnici ni pogojevala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi. Če se tožnica ni strinjala z novo pogodbo o zaposlitvi, ji le-te ni bilo treba podpisovati, vendar pa tožnica zaradi tega ni imela utemeljenega razloga, da se ni odzvala pozivu na delo po pravnomočni sodbi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija zoper sklep se zavrže. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in reintegracijski zahtevek, priznalo pa ji je obstoj delovnega razmerja do 8. 7. 2004 z vsemi pravicami za obdobje od 31. 8. 2003 do 8. 7. 2004. Zavrnilo je zahtevek za plačilo plače za september 2003, s sklepom pa je deloma tožbo zavrglo in deloma zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Ugotovilo je, da je podan zatrjevani krivdni razlog za odpoved, to je neopravičeno zaporedno izostajanje z dela več kot pet delovnih dni. Tak razlog je resen in utemeljen, sodišče pa je tudi ugotovilo, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko. Odpoved ni bila dana prepozno, omogočen ji je bil tudi zagovor, ki pa se ga neopravičeno ni udeležila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločitev o izplačilu plače za mesec september 2003 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, v preostalem delu pa je prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da tožena stranka tožnici ni ponudila dela v skladu s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 221/2002 z dne 19. 3. 2003. Po tej sodbi je bila tožena stranka upravičena zaposliti tožnico le na delovnem mestu gostinskega poslovodje, ne pa na kakšnem drugem delovnem mestu. Tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, da je tako obveznost izpolnila, zaradi njenega nezakonitega ravnanja pa se tožnica ni bila dolžna odzvati na kasnejše pozive in opozorila. Okoliščine, da se tožnica po 23. oziroma 26. 5. 2003 ni javila toženi stranki, ni mogoče šteti za neupravičeni izostanek. Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna, zato je sodišče druge stopnje prvostopno sodbo spremenilo v skladu s 3. in 4. točko 358. člena ZPP.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti nobenih argumentov, ki bi utemeljevali spremembo prvostopne sodbe na podlagi 3. in 4. točke 358. člena ZPP. Zato ni jasno, kaj je bilo narobe z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvi stopnji, niti katera materialnopravna določba glede na ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji ni bila uporabljena ali je bila uporabljena nepravilno. Te pomanjkljivosti predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev drugostopnega sodišča temelji na drugih dejanskih okoliščinah, ki jim sodišče prve stopnje ni dalo odločilne pravne teže. Teh okoliščin, zlasti, da tožena stranka tožnice ni pozvala na delo skladno s pravnomočno sodbo, da v postopku ni navajala in dokazovala, da je tako obveznost izpolnila in da je pri pozivu nazaj na delo ravnala nezakonito, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in jih v obrazložitvi prvostopne sodbe ni. Zato ni mogoče trditi, da je sodišče druge stopnje na isto dejansko stanje le pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovitev teh okoliščin na drugi stopnji ne temelji na izvedenih dokazih in je protispisna. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ki je nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, čeprav ni razvidno, kateri materialni predpis je sodišče druge stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 221/02 z dne 19. 3. 2003 je bilo ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, ni prenehalo dne 4. 9. 2002 ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 4. 9. 2002 dalje in ji od tega dne priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala.

Do (novega) spora med strankama je prišlo pri izvršitvi navedene pravnomočne sodbe. Tožena stranka je tožnico pozivala nazaj na delo in ji ob tem ponujala v podpis tudi novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica se z novo pogodbo ni strinjala in na delo ni prišla, tožena stranka pa je njeno ravnanje štela za neupravičeno odsotnost z dela in ji zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - torej iz krivdnega razloga - redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica ravnala skrajno nevestno, ko se na (zadnje) opozorilo ni odzvala in niti ni poskušala nastopiti dela. Že 26. 5. 2003, ko je novo pogodbo o zaposlitvi preučila in ugotovila, da vsebuje zanjo slabše pogoje, bi lahko prišla na delo. Najkasneje pa bi morala to storiti dne 11. 6. 2003, po prejemu opozorila pred redno odpovedjo. Kolikor bi ji tožena stranka tudi po tem, ko bi se zglasila na starem delovnem mestu, delo še pogojevala s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, bi morala tožnica zahtevati pogodbo pod starimi pogoji, dogajanje prijaviti inšpektorju za delo, nikakor pa ne ostati doma. Na podlagi ocene izpovedi tožnice in priče A.B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni onemogočala dela, ko se je na delo javila (23. 5. 2003). Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi, da je tožena stranka tožnico pozvala k nastopu dela ali sklenitvi nove pogodbe.

Sodišče druge stopnje pa je kot bistveno štelo le, da naj tožena stranka tožnici ne bi ponudila dela v skladu s pravnomočno sodbo - torej na delovnem mestu gostinski poslovodja. Ker da tako delovno mesto tožnici ni bilo ponujeno, okoliščine, da se tožnica ni javila (na delo) po 23. oziroma 26. 5. 2003, ni mogoče šteti za neupravičeni izostanek.

Revizija ima prav, da je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje, ne da bi opravilo obravnavo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, da tožena stranka nastopa dela tožnici ni pogojevala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da tožnici, če se z novo pogodbo ni strinjala, ni bilo treba podpisovati, toda pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi tega ni bilo tudi utemeljenega razloga za odsotnost z dela - točneje za neodzivanje na poziva na delo po pravnomočni sodbi. Tožena stranka je v dani situaciji lahko ponudila tožnici tudi podpis nove pogodbe o zaposlitvi, ki pa bi lahko veljala le, če bi se tožnica z njo strinjala. Ker se ni, je poziv na delo pomenil le poziv na delo na delovnem mestu po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka nastopa dela tožnici na delovnem mestu gostinski poslovodja ni preprečevala, nenazadnje pa je bila tožnici taka pogodba - torej na delovnem mestu gostinski poslovodja - tudi odpovedana (priloga B12).

Ker glede na navedeno ni bilo pogojev za spremembo prvostopne sodbe na podlagi 3. in 4. točke 358. člena ZPP, je revizijsko sodišče že iz tega razloga reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo ponovno odločiti o pritožbi tožnice in če bo štelo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov, bo moralo razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pri tem bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati tudi določbo 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela prvostopne sodbe (glede izplačila plače za september 2003) in zoper sklep o stroških, ni dovoljena, saj (še) ne gre za pravnomočno odločitev. Zato je bilo treba izrecno vloženo revizijo tudi zoper ta del odločitve sodišča druge stopnje, zavreči (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.