Jedro

Dolžnik je v ugovoru navedel, da se računi ne glasijo nanj, pač pa na podjetje D. d.o.o.. S temi dejstvi je torej smiselno zatrjeval, da ničesar ne dolguje, ker z upnikom ni v poslovnem razmerju.

Negativnega dejstva pa dolžnik ne more dokazati v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Dejstvo, da dolžnik upniku dolguje v izvršilnem predlogu navedeno terjatev, mora dokazati upnik. Zato zadostuje dolžnikova trditev, da se računi ne glasijo nanj.

Izrek

Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v G., opr. št. ... z dne 10.5.1999 se v 2. točki izreka razveljavi in se zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v L..

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je štelo, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. .... z dne 10.5.1999 neutemeljen in ga poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (5. odst. 62. člena ZIZ, v zvezi s 3. odst. 58. člena ZIZ).

Dolžnik je v ugovoru navedel, da upnik k izvršilnemu predlogu ni predložil ustrezne dokumentacije, saj se vsi računi glasijo na podjetje D. d.o.o in ne nanj.

Ugovor je utemeljen.

Ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, mora biti obrazložen v smislu določbe 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neobrazloženega in je kot tak neutemeljen. Če ugovor vsebuje tako dejstva kot dokaze zanje, dolžnik pa z njim sklep o izvršbi izpodbija v celoti, sodišče na podlagi 2. odst. 62. člena ZIZ sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Dolžnik je v ugovoru navedel, da se računi ne glasijo nanj, pač pa na podjetje D. d.o.o.. S temi dejstvi je smiselno zatrjeval, da ničesar ne dolguje, ker z upnikom ni v poslovnem razmerju. Negativnega dejstva pa dolžnik ne more dokazati v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ. Dejstvo, da dolžnik upniku dolguje v izvršilnem predlogu navedeno terjatev, mora dokazati upnik. Zato je glede na navedeno pritožbeno sodišče štelo, da za utemeljenost ugovora zadostuje dolžnikova trditev, da se računi ne glasijo nanj.

Dolžnikov ugovor je utemeljen v smislu določbe 2. odst. 53. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo v 2. točki izreka in zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v L., ki bo nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. člena ZIZ).

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).