Jedro

Sodišče je izčrpno obrazložilo, zakaj izpovedbi tožeče stranke ne sledi in zakaj slednja v pravdi ni ponudila takih dokazov, ki bi na potrebni stopnji materialne resnice dopuščali drugačno sklepanje. V skladu s 7. členom ZPP morajo namreč stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahteve in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo.

Logična je razlaga prvostopenjskega sodišča, da je malo verjetno, da bi tožena stranka v primeru, da bi prostovoljno izročila komplet ključev za avtodom tožeči stranki in ji dovolila, da avtodom tudi odpelje, naslednji dan podala kazensko ovadbo zaradi tatvine vozila, nekaj mesecev kasneje pa novinarju omogočila, da je obravnavani primer objavil v časopisu. Sodišče tako pravilno meni, da prav ta dejanja tožene stranke kažejo na to, da na njeni strani ni bilo podane pogodbene volje za razvezo menjalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo primarni in podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.311,39 EUR.

(2) Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka ter v bistvenem navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je menilo, da do razveze menjalne pogodbe ni prišlo. Dodaja, da je sodišče pri tem nekritično sledilo izpovedbi tožene stranke, čeprav so bile v njeni izjavi številne nedoslednosti. Nasprotno sta tožnik in priča J. P. ves čas trdila, da je do razveze menjalne pogodbe prišlo in da se je tožena stranka zavezala vrniti sporni avtodom ter tožeči stranki izročila en komplet ključev, prometno dovoljenje in zavarovalno polico. Argumentacija sodišča, da naj bi komplet ključev bil ves čas v posesti tožnika, prometno dovoljenje in zavarovalno polica pa naj bi bila najdena v avtodomu, je nedokazana in zato napačna. Meni, da je tudi priča A. P. potrdila, da sta bila ob sklenitvi menjalne pogodbe toženi stranki izročena oba kompleta ključev. Sodišče je zato tudi njeno izpovedbo presodilo napačno. Dodaja, da v postopku nadalje ni bilo izkazano, da naj bi se tožena stranka poklicno ukvarjala s prodajo in da naj zato ne bi privolila v razdrtje pogodbe zaradi stvarnih napak ter da naj bi tožnik avtodom protipravno odpeljal. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo zgolj na ugibanju, kar za dokaz resnice ne zadošča. Dodaja še, da je zmotna tudi ugotovitev sodišča, da je bila menjalna pogodba med pravdnima strankama v celoti izpolnjena. Tožena stranka je namreč tožniku izročila drugačne stvari od obljubljenih, kar pomeni, da svoje zaveze iz menjalne pogodbe ni izpolnila.

3) Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V konkretnem primeru je bilo na prvi stopnji ugotovljeno, da je bila med strankama dne 29. 6. 2005 sklenjena menjalna pogodba, s katero se je tožeča stranka toženi zavezala izročiti specialno vozilo – avtodom, tožena pa ji je v zameno dala dve sedežni garnituri ter masažno kad. Glede na trditveno podlago je ključno vprašanje tako bilo, ali je bila med strankama menjalna pogodba kasneje sporazumno razdrta, za kar bi vsaka od strank morala drugi vrniti tisto, kar je na podlagi razdrte pogodbe prejela. V skladu s 111. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ima namreč stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, v primeru razveze pogodbe pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

(6) Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Izčrpno je tako obrazložilo, zakaj izpovedbi tožeče stranke ne sledi in zakaj slednja v pravdi ni ponudila takih dokazov, ki bi na potrebni stopnji materialne resnice dopuščali drugačno sklepanje. V skladu s 7. členom ZPP morajo namreč stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahteve in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Logična je tako razlaga prvostopenjskega sodišča, da je malo verjetno, da bi tožena stranka, v primeru, da bi prostovoljno izročila komplet ključev za avtodom tožeči stranki in ji dovolila, da avtodom tudi odpelje, naslednji dan podala kazensko ovadbo zaradi tatvine vozila, nekaj mesecev kasneje pa novinarju omogočila, da je obravnavani primer objavil v časopisu. Sodišče tako pravilno meni, da prav ta dejanja tožene stranke kažejo na to, da na njeni strani ni bilo podane pogodbene volje za razvezo menjalne pogodbe. Logičen je tudi zaključek sodišča, da je tožeča stranka avtodom odpeljala proti volji tožene stranke, pri čemer je za odklepanje vozila uporabila bodisi komplet ključev, ki ga ni nikoli izročila toženi stranki bodisi ključ, ki je bil skrit v desnem zunanjem ogledalu vozila. Tudi priča A. P. namreč ni izrecno potrdila,da sta bila toženi stranki ob sklenitvi menjalne pogodbe izročena oba kompleta ključev, zato ji prvostopenjsko sodišče pravilno ni sledilo.

(7) Sodišče je nadalje pravilno štelo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na morebitni drugi pravni podlagi (razdrtje pogodbe zaradi stvarnih napak oziroma zaradi napak volje). Tožeča stranka namreč tovrstnih trditev in dokazov zanje ni ponudila. Pritožnik sicer šele v pritožbi navaja, da tožena stranka pogodbene obveznosti ni izpolnila, saj je tožeči stranki izročila drugo in ne dogovorjeno stvar (sedežno garnituro iz skaja namesto iz usnja). Tovrstna trditev pritožnika je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni dolžno upoštevati, saj pritožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel uveljavljati prej (1. odstavek 337. člena ZPP). Sodišče pa kljub temu zgolj pripominja, da bi šlo v tovrstnem primeru za zmoto o predmetu pogodbe, kar pomeni, da bi bila pogodba izpodbojna (2. odst. 46. člena OZ), tožnik pa bi zmoto moral dokazati in podati zahtevek na razveljavitev pogodbe.

(8) Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(9) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama.