Jedro

Standard obrazloženosti sklepa o zavarovanju je nižji, kot pa standard obrazloženosti sklepa o ugovoru, ko postopek že postane kontradiktoren in sodišče presodi argumente obeh strank.

Lahko se zavaruje le terjatev, ki jo tožeča stranka dejansko vtožuje, in to samo po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine; v primeru, da je po izdaji neizvršljive sodne odločbe (v tem primeru sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) prišlo do delnega umika tožbe, je to treba upoštevati tudi pri zavarovanju. Prav tako je treba v primeru, da dolžnik verjetno izkaže, da terjatev v določenem delu ne obstaja več, ker je prenehala, pri zavarovanju upoštevati tudi to.

Tožena stranka, ki nasprotuje več sredstvom zavarovanja, je tista, ki bi morala izkazati, da bi bilo z manj sredstvi zadoščeno namenu zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnika z dne 28.11.2012 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, opr. št. X Pg 4174/2012 z dne 5.11.2012, delno ugodi tako, da se sklep o zavarovanju s predhodno odredbo delno razveljavi v delu, ki se nanaša na upnikovo terjatev v višini 45.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 109,26 EUR od 7.10.2011 do plačila, od zneska 8.348,82 EUR od 14.10.2001 do plačila, od zneska 2.378,94 EUR od 15.10.2011 do plačila, od zneska 6.042,04 EUR od 31.10.2011 do plačila, od zneska 520,80 EUR od 3.11.2011 do plačila, od zneska 8.555,88 EUR od 11.11.2011 do plačila, od zneska 3.026,04 EUR od 14.11.2011 do plačila, od zneska 7.220,80 EUR od 18.11.2011 do plačila, od zneska 537,06 EUR od 3.12.2011 do plačila in od zneska 8.260,36 EUR od 18.12.2011 do plačila, zmanjšano za znesek 10.000,00 EUR, ki je bil tožeči stranki s strani tožene stranke plačan 30.1.2012, in se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo v tem obsegu zavrne.

II. V preostalem delu (ki se nanaša na ugovor zoper sklep o zavarovanju upnikove terjatve v višini 22.372,29 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.782,14 EUR od 18.12.2011 do plačila, od zneska 6.294,60 EUR od 1.1.2012 do plačila, od zneska 3.497,38 EUR od 9.1.2012 do plačila, od zneska 2.867,15 EUR od 17.1.2012 do plačila, od zneska 626,22 EUR od 19.1.2012 do plačila, od zneska 1.090,88 EUR od 23.1.2012 do plačila, od zneska 1.213,92 EUR od 29.1.2012 do plačila ter za izvršilne stroške v višini 70,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2012 do plačila, poleg tega pa še na I., II., III. in IV. točko sklepa o zavarovanju) se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. V stroškovnem delu se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka in sklep o zavarovanju s predhodno odredbo v V. točki izreka spremenita tako, da vsaka stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja.

IV. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 28.11.2012 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, opr. št. X Pg 4174/2012 z dne 5.11.2012, zavrnilo (I. točka izreka), dolžniku pa je naložilo povrniti upniku nadaljnje stroške postopka v znesku 553,92 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se določila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče oba izpodbijana sklepa razveljavi in predlog upnika zavrne, podrejeno pa naj sklepa z dne 5.11.2012 in 17.1.2013 v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka je uveljavljala, da izpodbijani sklep vsebuje take pomanjkljivosti, da se ga sploh ne da preizkusiti, saj naj ne bi bil obrazložen (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), pri čemer je trdila, da enake pomanjkljivosti vsebuje tudi sklep o zavarovanju. Višje sodišče ugotavlja, da temu ni tako, izpodbijani sklep je obrazložen in se ga da preizkusiti, čeprav se z argumenti sodišča prve stopnje ni mogoče v celoti strinjati. Prav tako je dovolj obrazložen tudi sklep o zavarovanju. Pri tem je standard obrazloženosti sklepa o zavarovanju nižji, kot pa standard obrazloženosti sklepa o ugovoru, ko postopek že postane kontradiktoren in sodišče presodi argumente obeh strank. Ker sta tako oba sklepa dovolj obrazložena, da se ju da preizkusiti in se je zato tožena stranka tudi lahko seznanila z relevantnimi argumenti sodišča, zaradi česar ni podana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in tudi ni moglo priti do kršitve ustavnih pravic tožene stranke, ki jih ta navaja v pritožbi.

6. V skladu s 1. odstavkom 257. člena ZIZ sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

7. Iz navedenega določila je jasno razvidno, da se lahko zavaruje le terjatev, ki jo tožeča stranka dejansko vtožuje, in to samo po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine; v primeru, da je po izdaji neizvršljive sodne odločbe (v tem primeru sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) prišlo do delnega umika tožbe, je to treba upoštevati tudi pri zavarovanju. Prav tako je treba v primeru, da dolžnik verjetno izkaže, da terjatev v določenem delu ne obstaja več, ker je prenehala, pri zavarovanju upoštevati tudi to.

8. Sklep o zavarovanju z dne 5.11.2012 je bil izdan v zavarovanje terjatve tožeče stranke po sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 3.2.2012 v višini 67.372,29 EUR z zamudnimi obrestmi od zneskov po vseh v predlogu za izvršbo navedenih računih, in sicer za čas od zapadlosti posameznih računov do plačila, zmanjšano za znesek 10.000,00 EUR, ki je bil tožeči stranki plačan 23.1.2012, ter za vse izvršilne stroške z zamudnimi obrestmi. Tak izrek pa nikakor ne pomeni, da je bila predhodna odredba izdana le v zavarovanje terjatve v višini 57.372,29 EUR, kot to navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, izdanem o ugovoru zoper sklep o zavarovanju. Pri tem pa višje sodišče tudi ugotavlja, da je bila v spis še pred izdajo sklepa o zavarovanju vložena vloga tožeče stranke, v kateri je točno navedla, kaj zaradi plačila z dne 30.1.2012 v znesku 10.000,00 EUR sploh še uveljavlja. V zahtevku ni več računov številka 5098/1 in 5136/11, po računu št. 5171/11 pa uveljavlja le še plačilo 837,02 EUR. Glede ostalih računov je zahtevek enak kot v predlogu za izvršbo. To pa pomeni, da je tožeča stranka tožbo vsaj glede navedenih računov delno umaknila, zato ni podlage, da bi bil sklep o zavarovanju izdan tudi glede računov št. 5097/1 in 5136/11 ter delno računa št. 5171/11 nad zneskom 837,02 EUR. Ugovor tožene stranke je bil zato v tem delu nedvomno utemeljen, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa je bil že ob izdaji v tem delu napačen.

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta sklenili še tri asignacijske pogodbe, in sicer 12.4.2012 v znesku 5.000,00 EUR, 21.6.2012 v znesku 10.000,00 EUR in 16.7.2012 v znesku 20.000,00 EUR, skupaj 35.000,00 EUR. Prav tako ni sporno, da v teh pogodbah ni navedeno, katere obveznosti se s temi zneski poravnajo, kar izhaja tudi iz predloženih pogodb. V takih primerih pa ni dopuščeno, da bi se tožeča stranka samovoljno odločila, katere obveznosti bodo zato s plačili poravnane. Po 287. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se v primeru, da izpolnitev ne zadošča za poravnavo vseh dolžnikovih obveznosti, upnik in dolžnik sporazumeta o tem, katere obveznosti so poravnane. Če se ne sporazumeta, se obveznosti vračunajo po vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi, če pa te izjave ni, se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. To pa pomeni, da se najprej poravnajo starejše obveznosti.

10. Ni torej sporno, da se pravdni stranki o vračunavanju plačil nista sporazumeli v asignacijskih pogodbah, ni pa tudi trditev, da bi tožena stranka že ob plačilu oziroma poravnavi podala izjavo, kateri vrstni red poravnave naj se upošteva. Dejstvo, da tožena stranka ni ugovarjala IOP kupcev, ki ga je za toženo stranko izdala tožeča stranka 24.12.2012 (priloga A27), ne pomeni, da je do sporazuma tudi prišlo. Zaključek sodišča prve stopnje je v tem delu torej neutemeljen. Pri tem je pomembno tudi, da tožena stranka v pravdnem postopku nasprotuje vračunavanju, kot ga je opravila tožeča stranka, tako v ugovoru zoper sklep o zavarovanju kot v pritožbi uveljavlja, da je treba plačilo vračunati najprej v starejše terjatve. Tožeča stranka pa je po svojih trditvah plačila po asignacijskih pogodbah upoštevala glede kasnejših terjatev do tožene stranke, ki pa jih ne vtožuje v tem postopku. Ob tem pa je celo sama toženi stranki poslala IOP z dne 17.12.2012 po stanju na dan 31.10.2012 (B18), iz katerega izhaja, da računov do št. 5365/11 ne vodi kot odprte postavke, račun št. 5365/11 pa šteje za odprtega v višini 2.376,41 EUR. Le en teden kasneje pa je toženi stranki poslala povsem drugačen IOP (A27), ki spet navaja nekaj drugega glede odprtih postavk. Pravilna uporaba materialnega prava (287. člena OZ) pa terja, da se plačila po asignacijskih pogodbah z dne 12.4.2012, 21.6.2012 in 16.7.2012 vračunajo tako, da se s plačili poravnajo najprej starejše terjatve, to pa so terjatve, ki jih tožeča stranka vtožuje v tem postopku.

11. Glede na navedeno je tako verjetno izkazano, da je bila s poravnavo 5.000,00 EUR dne 12.4.2012 v skladu z navedenim zakonskim določilom poravnana preostala terjatev po računu št. 5171/11 v znesku 837,02 EUR in delno še terjatev po računu št. 5237/11 do višine 4.162,98 EUR, po tem računu je tako ostal še dolg v višini 1.879,06 EUR. Z naslednjim plačilom z dne 21.6.2012 v znesku 10.000,00 EUR pa je verjetno izkazano, da je bil poravnan preostanek po tem računu, račun št. 5286/11 v znesku 520,80 EUR in še 7.600,14 EUR po računu št. 5318/11, tako da je po tem računu ostal še dolg v višini 955,74 EUR. Nadalje je verjetno izkazano, da je bil s plačilom 20.000,00 EUR z dne 16.7.2012 poravnan ostanek po tem računu, nato pa še računi št. 5342/11 v znesku 3.026,04 EUR, 5365/11 v znesku 7.220,80 EUR, 5451/11 v znesku 537,06 EUR in delno račun št. 5497/11 v višini 8.260,36 EUR, tako da je verjetno izkazano, da tožena stranka po tem računu dolguje še 6.782,14 EUR. Verjetno pa je izkazano, da terjatev po ostalih računih še vedno obstaja (od št. 5576/11 dalje oziroma od zap. št. 11 dalje, upoštevaje oznake in oštevilčenje zahtevkov iz predloga za izvršbo).

12. Tako je verjetno izkazano, da obstaja le še vtoževana terjatev v višini 22.372,29 EUR z zamudnimi obrestmi, ne pa tudi glede razlike do 57.372,29 EUR. Pri tem je višje sodišče upoštevalo način, kot je tožeča stranka upoštevala plačilo z dne 30.1.2012. Ker v preostalem delu vtoževana terjatev ni verjetno izkazana, saj je verjetno izkazano, da je bila poravnana, je tudi ni mogoče zavarovati. Zaradi napačnega vračunavanja so ostale odprte druge, kasnejše terjatve tožeče stranke. Ker pa te niso vsebovane v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, jih tudi ni mogoče zavarovati s predhodno odredbo, saj glede njih ne obstaja odločba domačega sodišča. 13. Glede na navedeno je višje sodišče ugodilo pritožbi in v presežku nad 22.372,29 EUR z zamudnimi obrestmi ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ugodilo, sklep o zavarovanju je v tem delu razveljavilo in zavrnilo predlog za zavarovanje (3. točka 365. člena ZPP).

14. Pritožnik (tožena stranka) je tudi uveljavljal, da ni podana objektivna nevarnost, torej nevarnost, da bo brez zavarovanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo izčrpno in jasno obrazložitev, v kateri je odgovorilo na trditve, ki jih je tožena stranka podala tako v ugovoru zoper sklep o zavarovanju kot v pritožbi. Transakcijski računi tožene stranke so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa blokirani že več kot pol leta, česar tožena stranka ne izpodbija, to pa nikakor ne pomeni zgolj trenutne nelikvidnosti. Tudi plačilni indeks tožene stranke nikakor ne znaša 100 – tak indeks namreč velja le za osebe, ki plačajo celo pred valuto. Za osebe, ki plačajo z zamudo 90 dni je plačilni indeks le 30, ob upoštevanju, da so bili nekateri vtoževani računi verjetno poravnani tudi z daljšo zamudo, in to preko 120 dni, pa je iz bonitetne ocene razvidno, da plačilni indeks v takem primeru znaša celo 0, ne pa 100. Iz bonitetne ocene tožene stranke pa je tudi razvidno, da ta slabo posluje, ne pa povprečno, povprečen je le delež dolga v financiranju (in ne podpovprečen, kot to zatrjuje tožena stranka), vsi ostali kriteriji pa so zelo slabi. Na zelo slabo poslovanje kaže tudi finančna ocena E3, pri čemer je ocena A najboljša, ocena E pa najslabša. Tako stanje tožene stranke (torej ob upoštevanju vseh teh dejstev) pa tudi po prepričanju višjega sodišča verjetno izkazuje, da bo uveljavitev terjatve vsaj precej otežena, če ne celo onemogočena. Pri tem zakon jasno zahteva le izkaz verjetnosti, ne pa kake večje stopnje, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Katera stopnje naj bi to bila, tožena stranka ne navaja, iz pravne teorije in sodne prakse pa izhaja, da je naslednja stopnja po stopnji verjetnosti, s katero odloča sodišče v pravdnem postopku, prepričanje, to pa je potrebno le za izdajo sodbe, ne pa tudi za ukrepe zavarovanja. Pri tem je seveda možno, da se bo finančno stanje tožene stranke popravilo, v trenutnih gospodarskih razmerah pa to ni zelo verjetno. Upoštevati pa je mogoče le stanje, ki se nakazuje zdaj, to stanje pa izkazuje objektivno nevarnost, kot jo je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so bile izkazane, te okoliščine pa v medsebojni povezavi dejansko izkazujejo objektivno nevarnost. 15. Izpodbijani sklep pa je obrazložen tudi v delu, ki se nanaša na tri ukrepe zavarovanja. Izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo ali zavarovanje (3. člen ZIZ). Sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo (1. odstavek 34. člena ZIZ, ki se v skladu z 239. členom ZIZ smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja, kot tudi vsa druga določila ZIZ o izvršbi). Na dolžnikov predlog pa sodišče omeji dovoljeno izvršbo (oziroma v konkretnem primeru zavarovanje) tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (2. odstavek 34. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da sta razlog za več sredstev zavarovanja blokirani računi tožene stranke in velika obremenjenost nepremičnin – dve hipoteki v skupni višini preko 4.500.000,00 EUR. Tem razlogom se pridružuje tudi višje sodišče. Tožena stranka ob tem ni niti zatrjevala, da bi bile nepremičnine vredne več, kot pa znaša vrednost hipotek, in ni navedla, koliko naj bi sploh bile vredne. Njene trditve v zvezi s tem so prepavšalne, da bi se bilo o njih sploh mogoče izjasniti. Prav tako glede na blokade TRR ni niti verjetno, da bi bilo to sredstvo zavarovanja dovolj učinkovito. Glede sredstva rubeža premičnin pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni navedla ničesar o tem, kakšne premičnine sploh ima in koliko naj bi bile vredne ter da bi morda za zavarovanje zadostovalo že to sredstvo. Sodišče prve stopnje torej tega sploh ni moglo preveriti in tega zato tudi ni bilo niti dolžno preveriti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je glede na višino preostale terjatve zadostno zavarovanje s premičninami, ker je njihovo vrednost izvršitelj ocenil na 35.650,00 EUR, pa je treba tudi poudariti, da gre zgolj za oceno, in to osebe, ki ni niti cenilec, čeprav ima določene izkušnje. Pri tem pa je tudi iz spisa razvidno, da sta po rubežu premičnin že dva upnika vložila ugovor tretjega, v njem pa zatrjujeta, da sta lastnika eden traktorske prikolice, drugi pa cisterne, gre pa za predmeta, katerih vrednost je izvršitelj ocenil na 5.000,00 EUR in 10.000,00 EUR. To pa še dodatno kaže na pravilnost stališča, da je zelo verjetno, da rubež premičnin kot sredstvo zavarovanja ne bo zadostoval. Ob tem pa je bila tožena stranka, ki nasprotuje več sredstvom zavarovanja, v skladu z 2. odstavkom 34. člena ZIZ tista, ki bi morala izkazati, da bi bilo z manj sredstvi zadoščeno namenu zavarovanja – tega zgolj s pomanjkljivimi trditvami pač ni mogla.

16. V tem delu (zoper odrejena sredstva zavarovanja) je tako pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). Ker pa ni izkazano, da bi tudi za zavarovanje terjatve, katero je višje sodišče ugotovilo za verjetno izkazano, zadostovalo že katerokoli od opravljenih izvršilnih dejanj, višje sodišče ni razveljavilo nobenega od opravljenih izvršilnih dejanj.

17. Na podlagi 5. in 6. odstavka 38. člena ZIZ ob upoštevanju 165. člena ZPP je moralo višje sodišče, ki je o zavarovanju dokončno odločilo, odločiti tudi o vseh stroških zavarovanja. Na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije stroške zavarovanja, in to tako glede postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi glede pritožbenega postopka. Tožeča stranka je namreč uspela delno glede višine zavarovane terjatve in v celoti glede objektivne nevarnosti, tožena stranka pa je delno uspela glede višine zavarovane terjatve, ni pa uspela glede objektivne nevarnosti in sredstev zavarovanja.