Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tistih dejstev, ki bi zanesljivo pokazala, da so podani kriteriji iz 152. člena OZ in je zavarovanec tožene stranke prost svoje objektivne odgovornosti do tožnika. Izjema od pravila iz 150. člena OZ je urejena v 152. členu OZ: - namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu (1. odstavek), - poleg uporabnika odgovarja tudi imetnik stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril (2. odstavek), - imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati, je odgovoren za škodo, ki nastane od nje (4. odstavek). Če vsebina pravnega razmerja ustreza kriterijem iz 152. člena OZ, je prvotni imetnik nevarne stvari prost svoje objektivne odgovornosti do oškodovanca. Dokazno breme, da je riziko obratovanja prešel na drugega, pa nosi lastnik stvari. Sodna praksa je oblikovala nekaj pravil za prehod objektivne odgovornosti. Prvi tak pogoj je trajnost razmerja. Drugi pogoj je, da je poleg gole prepustitve v uporabo prevzemnik prevzel nase tudi določne obveznosti, npr. obveznosti, ki pri podjemu bremenijo podjemnika kot stranko pogodbe, najemnika v zvezi z najemno pogodbo ali obveznosti v zvezi s pogodbo o poslovnem sodelovanju. Zaupati v uporabo ne pomeni le gole izročitve v uporabo, potrebna je kvalitativno drugačna izročitev v uporabo, saj prenos v uporabo vsebuje tudi dolžnosti, ki se tičejo vzdrževanja nevarne stvari in samega nadzora nad njo kot stvarjo. Za odločitev o prehodu rizika je odločilna vsebina razmerja med pogodbenima strankama.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zaradi utrpele škode kot posledice delovne nezgode na gradbišču P. d.d., dne 11.11.2003 na račun materialne škode 1.878,86 EUR (prej 450.250,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dneva plačila, na račun nematerialne škode 94.725,42 EUR (prej 22.700.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki v znesku 2.903,09 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da izda delno sodbo, s katero ugotovi obstoj temelja tožbenega zahtevka, podrejeno sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče pravilno presodilo, da je šlo v spornem primeru zaradi škodnega dogodka, ki se je zgodil v poslovnih prostorih P. d.d., za škodo, ki izvira tako iz nevarne stvari (žerjav), kot tudi iz nevarne dejavnosti (prevažanje težkih betonskih elementov po hali), napačno pa je navedlo, da za škodo, ki je nastala tožniku, ne odgovarja tožena stranka, pri kateri ima zavarovano odgovornost njen zavarovanec P. Tega zaključka sodišče ni zadovoljivo utemeljilo in obrazložilo glede na tožnikove trditve in dokazovanje med postopkom, da se je škodni primer pripetil v poslovnih prostorih P. na skupnem delovišču P. in podjetja B. d.o.o., pri delu, pri katerem so se uporabljale nevarne stvari (mostovni žerjav) v lasti P., odvijale dejavnosti transporta težkih bremen z istim žerjavom za potrebe obeh podjetij in so v eni hali opravljali dejavnost delavci obeh podjetij ter so se med istim delovnim procesom celo mešali in v njem sodelovali. Tožnik oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri škodnem dogodku ni podana krivdna odgovornost P., ki bi moralo ravnati kot skrben gospodar in izvajati določen nadzor nad obratovanjem nevarnih naprav in nevarne dejavnosti, pa tega ni storilo. Že pogodba med P. in B., pri katerem je bil zaposlen tožnik, kaže na to, da stranki urejata medsebojna razmerja, ki izhajajo iz delovanja na skupnem delovišču, zaradi česar bi nevarna dejavnost in nevarna stvar, ki sta prisotni na delovišču, sami zase opredeljevali odškodninsko odgovornost lastnika nevarne stvari ne glede na to, za čigavega delavca gre. Iz kooperacijske pogodbe in iz pisnega dogovora, ki sta ga v zvezi z varstvom pri delu podpisali stranki, izhaja, da je B. opravljal dela za potrebe naročnika P. na skupnem delovišču. Do škodnega dogodka je prišlo pri delu z nevarnim delovnim sredstvom in pri nevarni dejavnosti – transportu težkih bremen z mostovnim dvigalom - žerjavom, ki je bil v lasti in upravljanju P., montiran je bil v 300 m dolgi proizvodni hali P. in so ga uporabljali po celi hali različni delavci za različne delovne operacije. Priče in tožnik so povedali, da so za izdelavo dvokapnikov s tem dvigalom dobavljali na delovišče beton in železno konstrukcijo delavci P. iz bližnje betonarne in železokrivnice. Če delavci B. niso imeli dovolj delavcev za izdelavo naročenih izdelkov, so sodelovali tudi delavci P. Priča M. je povedal, da je večkrat delal na delovišču dvokapnikov, če B. ni imel dovolj delavcev, tistega dne, ko se je dogodila delovna nezgoda, je delal kot eden od žerjavistov, videl je, da se pri prenosu dvokapnika ni uporabilo pripomočka - bolcen, kar bi moralo biti znano žerjavistu, ki se s tem vsak dan ukvarja, je za to posebej usposobljen in poučen o varnem delu. Priče so povedale, da postopka dvigovanja težkega bremena s tremi dvigali, ki so ga opravljali tistega dne dva delavca B. in en delavec P., ni vodil nihče od njih, delali so spontano, vsak po svojem občutku in nobenemu od treh ni moč konkretno očitati, da bi storil kako napako. Kvečjemu bi tako napako lahko pripisali žerjavistu - delavcu P., ki je bil edini poklicno usposobljen žerjavist. Napačen je zaključek sodišča, da je izkazano, da je B. prevzel v uporabo in obratovanje med drugim tudi žerjave, s tem pa v smislu ustreznih določb OZ odgovornost za nastalo škodo po načelu vzročnosti. Predaja in prevzem dvigal nista izkazani in tudi priče niso potrdile, da bi bila ta predaja opravljena na ustrezen kvalificiran način. Iz opisa historičnega dogodka, ki so ga podale stranke in priče, izhaja, da je isto dvigalo tega dne upravljalo izmenoma več delavcev P. in B. Ker gre za nevarno delovno pripravo in nevarno dejavnost, bi moralo P. izrecno, določno in v pisni obliki predati takšno dvigalo v upravljanje B., česar ni moglo in smelo storiti zaradi sočasne uporabe tega dvigala. Zato je neutemeljen zaključek sodišča, da je bil tistega dne delavec P. - žerjavist le spolnitveni pomočnik podjetja B. Kooperacijska pogodba samo določa, da B. z njo prevzema v izvedbo posamezna železokrivska dela na objektih, ki so navedena v aneksih k pogodbam. Takšnih aneksov k pogodbam tožena stranka ni predložila in tudi ne dokazov za sklenitev pogodbe o izdelavi konkretnih betonskih izdelkov, med drugim dvokapnikov velikih dimenzij in velike teže v proizvodni hali P. z njegovim orodjem, surovinami in viri energije. Tudi pisni dogovor o pristopu h koordiniranemu varstvu pri delu na skupnem delovišču ne ureja pristojnosti in nalog ter odgovornosti strank pri izdelavi betonskih elementov. Iz prilog k temu pisnemu dogovoru, ki je čista tipska pogodba, h kateri B. ni mogel nič prispevati ali dodajati, izhaja, da je B. pristopil k dogovoru za pripravo in izvedbo betonskih elementov, ne pa tudi za transport le-teh. Kooperacijska pogodba določa, da P. zagotavlja kooperantu ves gradbeni in pomožni material za izvajanje del neposredno k objektu. Vertikalni transport zagotavlja podjetje, kolikor je ta na objektu, horizontalni transport pa je upoštevan v cenah iz 4. čl. pogodbe. Omenjena ureditev navaja na to, da P. B.-ju s pogodbo ni preneslo v opravljanje transporta z dvigali kot nevarnimi sredstvi, saj za tako nevarno dejavnost B. sploh ni bil usposobljen. P. se je moralo in moglo zavedati, da ob prepletenem delovnem procesu z nevarnim sredstvom in pri opravljanju nevarne dejavnosti na skupnem delovišču, transporta z dvigali (vertikalnega transporta) ni moč prepustiti neusposobljeni pravni osebi in katerikoli drugi njeni osebi, če pred tem ni izkazano, da so te osebe izrecno in natančno seznanjene z nevarnim delom in usposobljene za pravilno in varno delo z dvigalom. Ni predložilo dokaza, da bi bil B. ali katerikoli njegov delavec usposobljen za delo z dvigali. P. je z dopustitvijo B., da po svojih delavcih opravlja tudi to nevarno dejavnost, opustilo dolžno skrbnost in dolžni nadzor, zato je odgovorno za slabo in neustrezno izbiro podizvajalca za nevarna dela, posledično pa odgovarja za škodne posledice nezgode po načelu vzročnosti. Toženka se ni ekskulpirala, saj ni predložila dokazov, da bi B. prevzel od P. tehnično dokumentacijo in navodila za varno delo ter proizvodnjo težkih betonskih elementov, in je bilo predvideno in predpisano, da se transport dvokapnikov lahko opravlja le z uporabo bolcen. Lastnik nevarne stvari in izvajalec nevarne dejavnosti bi moral odgovornost za delo z nevarnim sredstvom in za opravljanje nevarne dejavnosti prenesti na tretjega le, če bi bili izkazani pogoji, da lahko prevzemnik s takim orodjem in takšno dejavnost opravlja varno za svoje in druge delavce ter tretje. V tej pravdi je treba izhajati iz dejstva, da je nevarna stvar in nevarna dejavnost P. generirala nezgodo, v kateri je tožnik utrpel veliko škodo, in je zanjo odgovorno. Sodišče ni upoštevalo, da je tudi sam izdelek (betonski dvokapnik velikih dimenzij in teže) v lasti P. ves čas proizvodnje in tudi potem, ko je vlit in vzet iz kalupa, da se premesti na deponijo. Pri izdelavi tega izdelka sodeluje P. od vsega začetka, saj naroča izdelavo, nadzoruje delo in zagotavlja za potrebe izdelka kalup, surovine, beton in železno armaturo, energijo, vodo, paro in transportne naprave. V nasprotju z načelom poštenja in morale bi bilo, da za škodo, ki nastane zaradi nevarne dejavnosti in nevarne naprave (dvigala) odgovarja nekdo tretji in ne lastnik naprave ter izvajalec nevarne dejavnosti. Ker je sodišče napačno ugotovilo dejanski stan oziroma naredilo na podlagi izvedenih dokazov napačne zaključke o obstoju okoliščin, ki toženo stranko ekskulpirajo, trditve in ugotovitve sodišča pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi ter same s seboj, je sodbo težko preizkusiti. S tem je podana kršitev določb ZPP, sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialni zakon in razsodilo v škodo tožniku.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

V postopku in tudi za pritožbo ni sporno, da je do škodnega dogodka prišlo 11.11.2003 tako, kot je opisano v zadnjem odstavku na strani 4 sodbe, to je v obratu G. družbe P. d.d., (v nadaljevanju: P.) pri prevažanju betonskega elementa velikih dimenzij (dvokapnika) z mostovnimi dvigali - žerjavi, pri čemer se je betonski element v zraku obrnil in stisnil tožnika ob zid ter ga poškodoval. Tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik takrat delavec družbe B. d.o.o., (v nadaljevanju: B.), ki je kot kooperant P. opravljala določena dela, in je imela družba P. v času škodnega dogodka pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že dvigalo (žerjav) v obratovanju sam po sebi predstavlja nevarnost za okolico in gre za nevarno stvar. Do nesreče je prišlo pri prenašanju več deset ton težkih betonskih konstrukcij izjemnih dimenzij sočasno s tremi žerjavi v omejenem prostoru (proizvodna hala), pri čemer se ves čas v neposredni bližini visečega bremena in pod njim nahajajo ljudje, kar je gotovo dejavnost, ki za okolico pomeni povečano nevarnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejanske okoliščine, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče: Družbi P. in B. sta bili v odnosu naročnika in izvajalca del po kooperacijski pogodbi št. 5, sklenjeni dne 15.5.2003. Gre za tipsko pogodbo, ki je bila v osnovi mišljena za urejanje razmerij s kooperanti glede izvajanja del na objektih, ki jih gradi P. Po navedeni pogodbi je kooperant B. prevzel v izvedbo posamezna železokrivska dela na objektih (tega pri izdelavi betonskih elementov ni izvajal). Sodišče prve stopnje je pri presojanju medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenikov glede izdelave betonskih elementov upoštevalo ostale splošne določbe pogodbe, vrsto in obseg nalog posameznega pogodbenika pa je ugotavljalo na podlagi izpovedi tožnika in prič M. A. (delovodja B.), C. Ž. (delovodja P.) in S. O. (varnostni inženir P.). Med naloge B. v zvezi z izdelavo betonskih elementov so spadala vsa opravila v zvezi s pripravo na betoniranje, betoniranje elementov, odpiranje kalupov, jemanje elementov iz kalupov, sušenje, pa tudi prenos betonskih elementov iz kraja izdelave na začasno deponijo na drugi strani proizvodne hale, prenos je terjal uporabo mostovnih dvigal (žerjavov), kar vse pomeni delo s povečano nevarnostjo. Pri izdelavi betonskih elementov ni šlo za skupno delo obeh podjetij, čeprav so se dela izvajala v prostorih P., ki je po pogodbi nudilo kooperantu potrebne surovine, material, orodje, naprave in energijo. Določila pogodbe (5., 10. in 18. člen) kažejo na samostojnost kooperanta pri rokovanju in upravljanju orodij, ki jih potrebuje za opravo prevzetega dela, saj je bila njegova pogodbena obveznost, da zagotovi strokovno in varno uporabo prevzetih delovnih sredstev. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da so delavci B. upravljali žerjave pri prenašanju elementov brez navodil ali nadzora delavcev P., če pa so rabili dodatnega žerjavista, ga je priskrbelo P. Delovodja P. je delovodji B. vsako jutro posredoval delovne zadolžitve za tisti dan, sama izvedba in nadzor nad delom pa je bila pod okriljem skupinovodje B. (A., Ž., O.), da so navodila za delo prejemali od skupinovodje B., so potrdili tudi zaslišani delavci B. (Š., Om., tožnik). Delavci B. niso le neposredno opravljali prevzetih del, ampak je bila na njih tudi dolžnost celotne organizacije, izvedbe in nadzora nad procesom dela v vseh fazah dela, tudi pri manevrih prestavljanja dvokapnika, funkcija delovodje P. je bila s predajo opisa del oziroma nalog za določen dan izčrpana. Družba B. je za prenos betonskih elementov na začasno deponijo po dogovoru s P. uporabljala žerjave, last P., dela je opravljala samostojno, za zagotovitev varnega dela je bil odgovoren delovodja A., ki je potrdil, da je bil odgovoren za celoten proces dela, ki ga je sam vodil in nadzoroval. Pritožbeno sodišče se pridružuje gornjim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki temeljijo na v bistvenih točkah skladnih izpovedih tožnika in prič. Glede na pritožbene trditve pa še dodaja, da dokazni postopek ni pokazal, da je šlo pri izdelavi betonskih elementov za skupno delo obeh pogodbenih strank, saj je B. vsa prevzeta dela opravljal povsem samostojno. Med postopkom res ni bila predložena pisna pogodba o izdelavi konkretnih betonskih izdelkov, je pa dokazni postopek pokazal, da je bila sklenjena, in tudi pritožba v nadaljevanju pove, da je B. pristopil k dogovoru za pripravo in izdelavo betonskih elementov, ne pa tudi za transport le-teh. Trditve tožnika, da ni bila naloga B. prenos betonskih elementov, ne držijo. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe povzelo izpoved delovodje tožnikovega takratnega delodajalca M. A., da je v sklop dodatnih del spadalo tudi nakladanje in delo z žerjavi oziroma prenos elementa na drugo stran hale, za kar je imel njegov delodajalec pogodbo s P. za dodatno plačilo. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je prenos betonskih elementov s pomočjo žerjavov na začasno deponijo spadal v okvir nalog, katerih opravljanje je tožnikov delodajalec pogodbeno prevzel od P., ki mu je tudi prepustilo uporabo teh žerjavov za prenos izdelanih elementov na deponijo. Prenos betonskih izdelkov je predstavljal le eno izmed faz delovnega procesa v okviru pogodbeno prevzetih nalog izdelave betonskih elementov. Delavci B. so žerjave uporabljali v okviru svoje lastne delovne naloge in v zvezi z njihovo nalogu jim je bila prepuščena uporaba žerjavov. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je z nevarno dejavnostjo ukvarjal B., in so vsa drugačna pritožbena izvajanja neutemeljena. Res je P. na prošnjo B. priskrbelo dodatnega žerjavista, če so ga rabili, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil takrat pod neposrednim nadzorom A., od njega je prejemal konkretna navodila za delo. Bil je spolnitveni pomočnik B., saj je delo opravljal na njegovo prošnjo, po njegovih navodilih in nadzorom. Delal je po naročilu B., ki kot prevzemnik del odgovarja za njegovo delo pri prevzetem poslu, kot bi ga sam opravil (čl. 630 OZ, prim. II Ips 41/96).

Iz določbe 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izhaja, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti sta pravna standarda, ki jima je sodišče prve stopnje dalo ustrezno vsebino in tudi za pravdni stranki ni sporno, da gre v obravnavani zadevi tako za škodo, ki izvira iz nevarne stvari (mostovno dvigalo – žerjav) kot za škodo iz nevarne dejavnosti (že opisan prenos težkih betonskih elementov na deponijo, ki za okolico pomeni povečano nevarnost), sporno pa je, kdo odgovarja tožniku za nastalo škodo, saj je tožena stranka trdila, da so bili žerjavi s pogodbo prepuščeni v uporabo tožnikovemu delodajalcu. Kot je bilo že obrazloženo, se je tožnikov delodajalec B. ukvarjal z nevarno dejavnostjo, v sklop katere je spadal tudi prenos težkih betonskih elementov na deponijo. V njegovo sfero je spadala uporaba žerjavov med transportom betonskih dvokapnikov, transport dvokapnikov je bil od mesta izdelave do mesta deponije del delovnega procesa, za katerega je bil zadolžen B., ki je transport v sklopu prevzetih nalog delovnega procesa proizvodnje betonskih elementov samostojno izvajal. Dokazni postopek je pokazal, da se zavarovanec tožene stranke ni ukvarjal z opisano nevarno dejavnostjo, zato iz tega naslova tožniku ne odgovarja za nastalo škodo, in pritožba tega zaključka ni uspela omajati. Tožnik je zatrjeval nekatere okoliščine glede krivdne odgovornosti (opustitev dolžnega nadzora, neuporaba »bolcen« pri transportu), vendar je bilo že navedeno, da je šlo za delovni proces, ki je bil v celoti v sferi tožnikovega delodajalca, in nobena od zatrjevanih okoliščin ne predstavlja podlage za krivdno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke nasproti tožniku kot delavcu izvajalca del. Zato v tem delu pritožba ni utemeljena.

Pač pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča, da dejstvo, da je kooperant zavarovanca tožene stranke uporabljal dvigala v sklopu svojega delovnega procesa in opravljal nadzor nad procesom dela v vseh fazah, kaže, da je zavarovanec tožene stranke prepustil v uporabo dvigala kooperantu, in se je s tem razbremenil odškodninske odgovornosti, ni ugotavljalo, ali so bila dvigala v celoti prepuščena v uporabo B., ali jih je uporabljal le, kadar se je za to pokazala potreba. Pritožba namreč opozarja, da so se odvijale dejavnosti transporta težkih bremen z istimi dvigali za potrebe obeh podjetij, uporabljali so jih v celi hali različni delavci za različne delovne operacije, šlo je za sočasno uporabo dvigal tako kooperanta zavarovanca tožene stranke kot samega zavarovanca. Zaradi omenjenega zmotnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tistih dejstev, ki bi zanesljivo pokazala, da so podani kriteriji iz 152. člena OZ in je zavarovanec tožene stranke prost svoje objektivne odgovornosti do tožnika. Izjema od pravila iz 150. člena OZ je urejena v 152. členu OZ: - namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu (1. odstavek), - poleg uporabnika odgovarja tudi imetnik stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril (2. odstavek), - imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati, je odgovoren za škodo, ki nastane od nje (4. odstavek). Če vsebina pravnega razmerja ustreza kriterijem iz 152. člena OZ, je prvotni imetnik nevarne stvari prost svoje objektivne odgovornosti do oškodovanca. Dokazno breme, da je riziko obratovanja prešel na drugega, pa nosi lastnik stvari. Sodna praksa je oblikovala nekaj pravil za prehod objektivne odgovornosti. Prvi tak pogoj je trajnost razmerja. Drugi pogoj je, da je poleg gole prepustitve v uporabo prevzemnik prevzel nase tudi določne obveznosti, npr. obveznosti, ki pri podjemu bremenijo podjemnika kot stranko pogodbe, najemnika v zvezi z najemno pogodbo ali obveznosti v zvezi s pogodbo o poslovnem sodelovanju. Zaupati v uporabo ne pomeni le gole izročitve v uporabo, potrebna je kvalitativno drugačna izročitev v uporabo, saj prenos v uporabo vsebuje tudi dolžnosti, ki se tičejo vzdrževanja nevarne stvari in samega nadzora nad njo kot stvarjo. Za odločitev o prehodu rizika je odločilna vsebina razmerja med pogodbenima strankama. Nakazana vprašanja so bistvenega pomena za pravilno odločitev, ali je tožena stranka dokazala prehod rizika na tožnikovega delodajalca, o tem pa sodba sodišča prve stopnje nima dejanskih ugotovitev. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek (čl. 355 ZPP). V novem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do nakazanih vprašanj in zanesljivo ugotovi, ali je tožena stranka dokazala vse potrebne kriterije iz 152. člena OZ za razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti in ali je riziko obratovanja prešel na drugega.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165, člena ZPP).