Jedro

Pri vprašanju, kdo je lastnik kupljenega vozila, je ključno, kdo je v kupoprodajni pogodbi nastopal kot kupec.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se izdana začasna odredba z dne 20. 04. 2011 razveljavi, predlog pa zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 20. 04. 2011, s katerim je tožencema prepovedalo obremeniti ali odtujiti osebni avto BMW X6, ter odredilo odvzem vozila in njegovo hrambo pri tožniku, pri čemer se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb zakona, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno obravnavanje. V pritožbi vztraja pri navedbi, da prvi toženec ni podpisal izjave z dne 09. 03. 2011. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca grafologa, ki bi to zanesljivo ugotovil. Utemeljitev sodišča, da se ljudje v različnih situacijah pač različno podpisujejo, ne ustreza stopnji verjetnosti obstoja tožnikove terjatve. Pritožba nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je bila med tožnikom in prvim tožencem sklenjena posojilna pogodba. Prvi toženec je pri tožniku sklenil zgolj zavarovanje za avto, to pa je tudi vse. Izjava ima tudi sicer vsebinske in formalne pomanjkljivosti, zaradi katerih ni mogoče šteti, da gre za posojilno pogodbo. Pritožba nadalje meni, da obstoj terjatve do druge toženke ni izkazan. Druga toženka je lastnica avta, med tožencema pa ni bilo nobenega dogovora o prenosu lastništva. Uporabe vozila ni mogoče enačiti s prenosom lastništva, kot je to storilo sodišče. Nazadnje pa po stališču pritožbe ni izpolnjen niti pogoj nevarnosti. Sodišče je z neutemeljeno izdano začasno odredbo, s katero je drugi toženki prepovedalo obremeniti in odtujiti avto, nezakonito poseglo v njene pravice.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 270., 271. in 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje napačna.

Glede verjetnosti obstoja denarne in nedenarne terjatve

6. Tožbeni zahtevek do prvega toženca se glasi na plačilo 61.920,00 EUR, v razmerju do obeh tožencev pa na ugotovitev, da je pravni posel, ki sta ga sklenila glede vozila BMW X6, brez pravnega učinka oziroma ničen in da je prvi toženec lastnik tega vozila, kar naj se vpiše v evidenco registriranih motornih vozil pri upravni enoti. Začasna odredba, ki je predmet pritožbenega preizkusa, je bila izdana v zavarovanje denarnega in nedenarnega zahtevka.

7. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnika do prvega toženca za plačilo 61.920,00 EUR verjetno izkazana. Obstoj posojilne pogodbe med njima potrjuje izjava z dne 09. 03. 2011 (priloga A2), iz katere izhaja, da je tožnik prvemu tožencu posodil denar za nakup avta. Kakšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti naj bi imela pogodba, zaradi česar ni mogoče šteti, da je bila (veljavno) sklenjena, pritožba ne pojasni.

8. Pritožba vztraja pri tem, da je podpis na izjavi ponarejen, kar je prvi toženec neuspešno uveljavljal že v ugovornem postopku. Na takšne navedbe je prvostopenjsko sodišče ustrezno odgovorilo na koncu 5. točke obrazložitve sklepa. V zvezi s pritožbenim očitkom glede (ne)izvedbe dokaza z izvedencem grafologom pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dokazni standard pri odločanju o začasni odredbi znižan na verjetnost, čemur je podvržena tudi dokazna ocena in izvajanje dokazov. Smiselno zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

9. Po stališču pritožbenega sodišča pa za zdaj ni verjeten obstoj nedenarne terjatve. Pri vprašanju, kdo je lastnik kupljenega vozila, je ključno, kdo je v kupoprodajni pogodbi nastopal kot kupec. Toženca sta predložila račun A., d.o.o., K. z dne 14. 03. 2011 (priloga B3), v katerem je kot kupec osebnega vozila BMW X6 po komisijski pogodbi navedena druga toženka. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da je avto kupila druga toženka in ne prvi toženec.

10. Če je tako, potem tudi ni verjetno, da je druga toženka postala (formalna) lastnica na podlagi (navidezne) pogodbe, sklenjene s prvim tožencem. Listine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje štelo, da je takšna pogodba (s stopnjo verjetnosti) izkazana, po oceni pritožbenega sodišča takšnega zaključka ne omogočajo. Zavarovalna polica, v kateri je druga toženka navedena kot zavarovanka (priloga A3), potrjuje zgolj dejstvo, da je lastnica vozila (ne pa, na kakšni podlagi je to postala). Iz izjave z dne 09. 03. 2011 pa ne izhaja nič drugega kot prvotni namen prvega toženca, da bo kupil avto, ki pa se očitno ni uresničil, saj je avto kupila druga toženka. Skratka, vozilo je morda res bilo kupljeno za potrebe prvega toženca in z denarjem, ki mu ga je posodil tožnik, kar pa še ne pomeni, da je prvi toženec njegov lastnik. Tožnik pa tudi ne zatrjuje dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je druga toženka t.i. slamnati kupec.

11. Na podlagi povedanega ni mogoče (z verjetnostjo) zaključiti, da je prvi toženec lastnik vozila, niti da je bila med tožencema sklenjena pogodba, ki spreminja lastništvo vozila. Njun dogovor, da bo avto uporabljal prvi toženec (glej 7. točko obrazložitve sklepa), pa ne vpliva na možnost poplačila tožnika, na čemer tožnik gradi ugotovitveni zahtevek.

Glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočeno ali oteženo

12. Glede na to, da za zavarovanje nedenarnega zahtevka ni izpolnjen že prvi pogoj, t.j. verjetnost obstoja terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ), se z vprašanjem obstoja nadaljnjega pogoja pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Presoja, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja podana nevarnost uveljavitve denarnega zahtevka (2. odstavek 270. člena ZIZ), pa po stališču pritožbenega sodišča tudi ni potrebna, saj zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe narekujejo razlogi, navedeni v naslednji točki.

14. Sodišče lahko za zavarovanje denarne terjatve izda le začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (1. odstavek 271. člena ZIZ). Glede na to, da prvi toženec ni lastnik vozila BMW X6 oziroma za zdaj to ni verjetno izkazano, se tožnik v izvršbi ne bi mogel poplačati iz vrednosti vozila. Lastništvo tretjega na predmetu izvršbe namreč preprečuje izvršbo (64. člen ZIZ). Očitno je torej, da s predlagano začasno odredbo namena zavarovanja tožnik ne more doseči, zato predlagano zavarovanje ni utemeljeno.

Sklepno

15. Ker niso podani pogoji za začasno odredbo, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru tožencev ugodilo, izdano začasno odredbo pa razveljavilo in predlog tožnikov zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), vendar teh ni zasledilo.

17. Stroški, ki so nastali v zvezi s izdajo začasne odredbe, so sestavni del pravdnih stroškov. O njih bo sodišče prve stopnje odločilo z odločbo, s katero se bo končal pravdni postopek (4. odstavek 163. člena ZPP).