Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je tožniku zaključila delovno knjižico in ga za nazaj odjavila iz socialnih zavarovanj, ne da bi pred tem opravila kakršen koli postopek oz. da bi za odpoved pogodbe o zaposlitvi navedla kakršne koli razloge, ni zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 8. 10. 2010, ko mu je ta datum vpisala v delovno knjižico in ko ga je z dnem 9. 10. 2010 odjavila iz zavarovanja (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 10. 2010 in še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna delovno razmerje za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, ga prijavi v vsa zavarovanja in v matično evidenco ZPIZ ter mu izplača nadomestilo plače, kot bi jo prejel, če bi delal, odvede zakonsko določene davke in prispevke, neto nadomestilo plače pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (3. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 734,15 EUR bruto ter po plačilu davka od osebnih prejemkov izplača tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila (4. tč. izreka); mu na račun neizplačanih nadur plača 1.212,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (5. tč. izreka), ter mu povrne stroške postopka v višini 681,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (6. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s tem, ko ga je dne 29. 10. 2010 odjavila iz zavarovanj in mu v delovno knjižico (za nazaj) vpisala prenehanje delovnega razmerja z dnem 8. 10. 2010. Tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prenehanje delovnega razmerja vpisala v delovno knjižico dne 8. 10. 2010. Ta ugotovitev v izreku izpodbijane sodbe je v nasprotju z dokazi (npr. izpovedbo F.Š.), kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je tožniku prekinila pogodbo o zaposlitvi zato, ker tožnik delodajalcu ni pojasnil, zakaj je dne 8. 10. 2010 neupravičeno zapustil delovno mesto. Od tega dne dalje se tožnik tudi ni več javljal na klice direktorja tožene stranke in neposredno nadrejenega, kljub temu, da je ves čas razpolagal s službenim telefonom. Tožnik tožene stranke cele tri tedne ni obvestil, kakšen je razlog za njegovo odsotnost iz službe. Pravzaprav tega tožnik ni pojasnil vse do danes. Tožnik je dne 2. 11. 2010 prišel k direktorju tožene stranke in mu izročil potrdilo o bolniškem staležu, izdano dne 20. 10. 2010 in sicer za obdobje od 11. 10. 2010 do 29. 10. 2010, torej tudi za naprej, kar je najmanj nenavadno. Tožnik ni bil videti bolan. Ker je bilo takšno ravnanje za toženo stranko nesprejemljivo, ga je slednja odjavila iz zavarovanja, saj je štela, da je tožnik pravzaprav podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z 81. čl. ZDR. Tožnik je namreč pooblaščenim osebam tožene stranke večkrat povedal, da pri toženi stranki ne želi več delati. Ker v zvezi s navedeno možnostjo, t.j. da je do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi prišlo po odločitvi tožnika, izpodbijana sodba nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je z vodenjem predmetnega postopka zlorabil pravico do sodnega varstva svojih pravic, saj tožnik z zahtevki nedopustno razpolaga. Tožnik namreč nikoli ni imel resničnega namena, da bi se vrnil k toženi stranki, ampak je navedeni zahtevek postavil samo in izključno zaradi tega, da bi od tožene stranke istočasno lahko terjal izplačilo plač za obdobje, ko ni delal. Tožnik bo zato v posledici ugoditve zahtevku prejel nekaj, kar mu po etiki in morali ne pripada. Tožena stranka je namreč tožniku večkrat ponudila, da se vrne na delo, a je tožnik vedno povedal, da si vrnitve na delo ne želi, saj bi v resnici rad šel na zavod za zaposlovanje, kjer bi prejemal nadomestilo. Takšnemu ravnanju sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva. Izrek pod tč. 3. je nedoločen in nedoločljiv, saj tožnik ni navedel višine plače, ki bi mu pripadala za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato je sodba neizvršljiva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja tožena stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. K posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila.

Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede datuma odjave iz zavarovanj, in da je ta ugotovitev v nasprotju z izpovedbo priče F.Š., kar je bistvena kršitev določb postopka. Ugotovitev sodišča prve stopnje iz 1. tč. izreka sodbe ustreza obrazložitvi o ugotovljenem dejanskem stanju. Glede na izpovedbo F.Š., ki je pojasnil, da je tožnika odjavil iz zavarovanja na petek (konec oktobra) in sicer za nazaj, pred koncem oktobra pa tožniku niso poslali nobene listine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 8. 10. 2010, to je z datumom, ki je bil kot zaključek delovnega razmerja vpisan v tožnikovo delovno knjižico. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje tako ne izhaja zaključek, da je tožena stranka prenehanje delovnega razmerja vpisala v delovno knjižico dne 8. 10. 2010 (izrek je sicer malce nerodno formuliran), temveč je tako iz obrazložitve kot iz izreka jasno razvidno, da je sodišče zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 8. 10. 2010, ker je ta datum vpisan v delovno knjižico.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni spoštovala določil ZDR niti po formalni niti po vsebinski plati. V določbah ZDR je natančno opisan postopek, ki ga mora delodajalec opraviti, preden delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz kateregakoli razloga. Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka teh pravil ni držala, saj je tožniku konec oktobra 2010 enostavno zaključila delovno knjižico in ga za nazaj odjavila iz socialnih zavarovanj, ne da bi pred tem opravila kakršenkoli postopek, in ne da bi navajala razloge, zaradi katerih je pogodbo o zaposlitvi sploh zakonsko dopustno odpovedati.

S predmetnim postopkom je tožnik vtoževal osnovne pravice, ki mu gredo na podlagi delovnopravne zakonodaje, zato niso smiselna pritožbena zatrjevanja, da je ta postopek posledica tožnikovega sprenevedanja in zlorabe pravic in bi torej moralo sodišče tožniku odreči sodno varstvo. Če je tožena stranka tožniku resnično večkrat ponudila, da se vrne na delo in je torej priznavala njegov zahtevek, kot to zatrjuje v pritožbi, bi lahko tožbeni zahtevek takoj pripoznala, s čimer bi se ognila nadaljnjemu pravdanju. Na podlagi sodbe na podlagi pripoznave bi tožnika pozvala nazaj na delo, s tem pa bi skrajšala obdobje, v katerem tožnik ni delal in za katerega mu bo morala izplačati nadomestila plače. Če se tožena stranka takšne procesne taktike ni poslužila, tudi ni etično, da očitke v zvezi z obdobjem pravdanja in posledicami slednjega vali na tožnika.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom (80. čl. ZDR). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik pravzaprav podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z 81. čl. ZDR. Kaj takega iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, v tej smeri pa tožena stranka tudi ni podala ustrezne trditvene podlage, zaradi česar se sodišču prve stopnje o navedenem tudi ni bilo potrebno opredeljevati. Tožena stranka je namreč v postopku izrecno trdila, da je zaradi tožnikovega ravnanja sama sprejela odločitev o krivdni prekinitvi delovnega razmerja (list. št. 9). Tudi sicer prej citirane pritožbene navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožena stranka ni izkazala, da takšnih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Tožena stranka je v pritožbi sodbo v celoti izpodbijala. To velja tudi za odločitev v zvezi z zahtevkom iz naslova regresa za letni dopust in neizplačanih nadur. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Glede očitkov tožene stranke, da je tč. 3 sodbenega izreka neizvršljiva, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje glede reparacije za čas od 8. 10. 2010 do ponovnega nastopa dela dejansko le odločitev po temelju. V kolikor ne bo prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločitve, bo tožnik moral začeti nov spor, v katerem se bo ugotavljalo dejansko tožnikovo prikrajšanje v tem obdobju.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, in sicer iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).