Jedro

Merilo za presojo subjektivne nevarnosti – delovanje dolžnika – ni časovno omejeno. Relevantno je tako dolžnikovo delovanje v preteklosti, sedanjosti, kot tudi dejanja, ki se bodo verjetno zgodila v prihodnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 2890/2014-II z dne 4. 5. 2015 in pridržalo odločitev o stroških postopka do končne odločbe.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ(2). Predlaga razveljavitev sklepa s povračilom pravdnih stroškov tožene stranke. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega dostavka 339. člena ZPP. Navaja, da je zahtevala predložitev posojilne pogodbe z dne 8. 8. 2010 v točki 1 ugovora. Pogodba ji ni bila nikoli vročena. Ker ni mogla zavzeti stališč o dejstvih, ki ji niso bila znana, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Manjka vsaj eden izmed obveznih pogojev za izdajo začasne odredbe – verjetnost terjatve ali nevarnost. Sodišče ni zavzelo stališča, da sta pravdni stranki tudi stranki temeljnega razmerja in da so zato dopustni vsi ugovori iz tega razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Nepravilno je uporabljeno materialno pravo o zastaranju, sodišče se o ugovorih tožene stranke ni izjasnilo. Tudi ugovor širitve menične zaveze na druge terjatve tožeče stranke ni bil pravilno obrazložen. Ker pogodba z dne 8. 8. 2010 toženi stranki ni bila predložena, o navedenem niti ni mogla zavzeti stališča. Iz aneksa ne izhaja, da je tožena stranka podala menično zavarovanje tudi za vse ostale terjatve. Verjetnost obstoja terjatve tožene stranke in danega meničnega zavarovanja je omajana, ker sporne terjatve hkrati vtožujeta dve osebi (tožena stranka in družba P. d. o. o.). Nepravilno je ugotovljeno, komu, zakaj in na kakšen način naj bi bila dana menična zavarovanja. Vztraja pri trditvi, da je bilo menično zavarovanje posojil dano po pogodbi z dne 13. 12. 2010. Obstoj terjatve ni verjetno izkazan. Ugotovitve sodišča o neprerekanju tožbenih trditev so neutemeljene. Obrazložitev v točki 12 glede konkretne nevarnosti temelji na enostranski predstavitvi tožeče stranke. Obravnavano stanje, ki se nanaša na obdobje dveh let, ne sme biti merilo za presojo utemeljenosti začasne odredbe. Nevarnosti ni in je ni bilo, glede na navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 23. 6. 2015 pa je tudi prenehala. Tožeča stranka ima sporno zemljiško pismo danes v posesti. Tožena stranka je izrecno zanikala tožničine navedbe, vključno z očitki o sprenevedanju glede prodaje in poplačil iz naslova kupnin. Konkretna nevarnost ne more trajati več let. Ponovno se sklicuje na primere iz sodne prakse in trdi, da nevarnost ni izkazana.

3. Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo, predlaga zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot pravno podlago za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je sodišče prve stopnje pravilno navedlo 270. člen ZIZ. Za njeno izdajo morata biti izkazana verjetnost upnikove terjatve ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba pogoja.

6. Sklep o začasni odredbi, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo prenesti, zastaviti ali na kakršenkoli drugačen način razpolagati z zemljiškim pismom, ustanovljenim v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1 k. o. ..., ter mu prepovedalo zastaviti zemljiški dolg, vknjižen na navedeni nepremičnini, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, je pravilen in zakonit. Toženčev ugovor zoper sklep pa je neutemeljen in pravilno zavrnjen.

7. Ne drži pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb. Ugovor zastaranja je s pravilnimi razlogi zavrnjen v točki 9 izpodbijanega sklepa. Razlogi o širitvi menične zaveze pa so v točki 8 sklepa. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje. Obrazložitev je jasna in razumljiva, tako da omogoča vsebinski preizkus in smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

8. Tudi kršitve načela kontradiktornosti pritožbeno sodišče ne najde. Listina, za katero pritožnik trdi, da se o njej ni mogel izjasniti (posojilna pogodba z dne 8. 8. 2010), je v prilogi spisa pod A 37. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za temeljni posel, na katerega se nanašata menična izjava in aneks k pogodbi z dne 28. 3. 2011. V navedenem aneksu je toženčeva obveznost iz posojilne pogodbe z dne 8. 8. 2010 v celoti povzeta z ugotovitvijo, kolikšen del obveznosti je ostal neizpolnjen. Tako menična izjava kot aneks k posojilni pogodbi z dne 8. 8. 2010 sta bila tožencu vročena že z dopolnitvijo tožbe. V ugovoru je sam kot nesporno zatrjeval, da sta pravdni stranki stranki temeljnih poslov, v katerih so bile izdane menične izjave. Ni mu torej mogoče verjeti, da se o posojilni pogodbi z dne 8. 8. 2010 ni mogel izjasniti, saj mu je bila glede na navedeno procesno gradivo znana. Absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

9. Drži, da so v primeru, ko sta stranki sočasno tudi udeleženki osnovnega pravnega posla, možni materialnopravni ugovori iz osnovnega pravnega posla, ki je bil podlaga za izdajo menice. Pritožnikov ugovor zastaranja in sklicevanje na 78. člen ZM(3) je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo po ugotovitvi, da je toženec v obravnavanem primeru izdal bianco menico, menično izjavo, s katero je pooblastil tožnico za izpolnitev menice (vključno z navedbo datuma dospelosti), da je slednja dospelost menice določila na 1. 10. 2014 in predlog za izvršbo vložila 20. 10. 2014. 78. člen ZM določa, da meničnopravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez tri leta od dospelosti. Dospelost menice je torej bistvena za presojo zastaranja meničnega zahtevka. Od tega, na kakšen način je določen čas dospelosti, pa je odvisno, kdaj mora imetnik menice slednjo predložiti v plačilo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, datum dospelosti menice ni nujno enak dnevu zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice in kar izpostavlja pritožba. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na pooblastilo za izpolnitev menice v prilogi A 3, je toženec prepustil tožnici dokončno izpolnitev dospelosti na meničnem blanketu. Ker je slednja kot dan dospelosti na menični blanket zapisala 1. 10. 2014, je menica kot koledarska menica dospela v plačilo tega dne, torej pravočasno glede na 78. člen ZM.

10. Tudi ugovor o širitvi meničnega zavarovanja je pravilno zavrnjen. Na podlagi pravilno ocenjenih listin je ugotovljeno, da se menična izjava nanaša na posojilno pogodbo z dne 8. 8. 2010, da obveznosti iz nje glede na aneks z dne 28. 3. 2011 še niso v celoti plačane in da je predložena menica izpolnjena v okviru vsote, na katero se nanaša toženčeva menična izjava. Navedene ugotovitve zadoščajo za presojo, da je obstoj vtoževane menične terjatve verjetno izkazan. Nadaljnja vsebinska presoja tožbenega zahtevka in podanega ugovora bo stvar dokaznega postopka in končne odločitve o glavni stvari. V postopku izdaje začasne odredbe pa zadošča ugotovljena verjetnost terjatve.

11. Ni mogoče pritrditi pritožnikovim navedbam o zadostni argumentiranosti ugovora o poplačilu terjatve. Ugotovitve sodišča, da je bil ugovor pavšalen in nesubstanciran imajo oporo v toženčevih navedbah na list. št. 55 spisa.

12. Pravilna je tudi ocena in presoja o drugem pogoju za izdajo začasne odredbe: verjetno izkazani nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

13. Pritožnik niti ne ugovarja ugotovitvam sodišča o ugotovljeni objektivni nevarnosti (premoženjskem stanju dolžnika). Jasnih in popolnih razlogov v točki 12 sklepa o subjektivni nevarnosti pa ne more omajati s ponavljanjem in sklicevanjem na staro sodno prakso o časovni komponenti dolžnikovega delovanja (II Cpg 975/99 z dne 13. 10. 1999, II Cpg 960/99, I Cpg 505/99, II Cpg 197/99). Merilo za presojo subjektivne nevarnosti – delovanje dolžnika – ni časovno omejeno. Relevantno je tako dolžnikovo delovanje v preteklosti (oziroma po nastanku vtoževane terjatve, kot ga je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje), sedanjosti (prikazovanje pravih podatkov o hrambi zemljiškega pisma, na kar je opozarjala tožeča stranka med postopkom in česar pritožnik z opozarjanjem, da je zdaj zemljiško pismo pri njej, ne more omajati), kot tudi dejanja, ki se bodo verjetno zgodila v prihodnosti. Ugotovljene dejanske ugotovitve o toženčevem ravnanju po sklenitvi obravnavanih posojilnih pogodb v točki 12 sklepa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo izdajo začasne odredbe.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Sklep je bilo zato treba potrditi in pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v z vezi s 15. in 239. členom ZIZ).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o menici, Uradni list FLRJ, št. 104/46 s spremembami)