Jedro

Zatrjevani fizični napad neidentificiranih napadalcev, za katerega tožnik ni izkazal za verjetno, da bi bil politično motiviran, še ne pomeni preganjanja v smislu standarda, kot ga je izoblikovala mednarodna skupnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je oprostilo tožnika plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 27.5.2004 kot očitno neutemeljeno in še odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V azilnem postopku je tožnik zatrjeval, da je od leta 1998 nekaj časa živel v Albaniji, ker ga je želela mobilizirati srbska vojska, nekaj časa pa na Kosovu. Probleme je imel tako s Srbi kot z Albanci, s Kosova pa je pobegnil, ker so ga napadli in huje poškodovali zamaskirani napadalci. Tožena stranka je na podlagi številnih mnenj o varnostni situaciji v občini D., od koder prihaja tožnik, ugotovila, da je v tej občini, kjer so Albanci muslimanske veroizpovedi v veliki večini, situacija mirna, glede napada na tožnika pa je menila, da je verjeten, ni pa izkazano, da je bil napad politično motiviran in zato ne more biti predmet azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) sledila utemeljitvi tožene stranke, zavrnila pa je tudi vse tožbene ugovore. Tožnikovo trditev, da policija storilcev napada ni našla in da ni ničesar storila, je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da v zatrjevanem napadu na tožnika ne moremo govoriti o preganjanju, kot ga opredeljuje direktiva Sveta EU, št. 2004/83/IC in tudi upravno sodna praksa. Po mnenju sodišča prve stopnje v konkretnem primeru zatrjevana dejanja preganjanja ne spadajo v okvir določila 1. odstavka 9. člena direktive Sveta ES, št. 2004/83/IC, ker narava dejanj zoper tožnika v njegovi izvorni državi v tem konkretnem primeru ne predstavlja zadostne resnosti, tako da bi le-to pomenilo kršitve absolutnih človekovih pravic iz 3. člena Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic oziroma 18. člena Ustave RS. Poleg tega je tožena stranka dovolj verodostojno ugotovila stanje na Kosovu, da tovrstnega preganjanja, ki ga skuša uveljaviti tožnik, ni več. Tožbeni ugovor glede nezaupanja v kazensko pravni sistem in vladavine prava pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot presplošen, premalo konkretiziran in vezan na okoliščine, ki zadevajo tožnika.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Izvorno državo je zapustil zaradi preganjanja in strahu za osebno varnost. Na Kosovu ga imajo za srbskega simpatizerja, ker je z družino nekaj časa živel v Srbiji. Zato si je večkrat poiskal zatočišče v Albaniji. Pritiski so se stopnjevali do fizičnega napada nanj, policija pa ni storila ničesar. Opozarja na kršitev postopka, ker upravni organ ni vsebinsko odločal o zadevi, ampak je speljal le pospešeni postopek po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Situacija na Kosovu je še vedno napeta in vsakdo je lahko žrtev preganjanja. Zato sklicevanje upravnega organa in sodišča prve stopnje na trenutno situacijo na Kosovu, kot razlog za uporabo pospešenega postopka, ni primerno. Ali tožniku grozi preganjanje, bi bilo mogoče ugotoviti le ob izpeljavi celotnega postopka po ZAzil in zaslišanju prosilca. Po najnovejših poročilih UNHCR so na Kosovu še vedno v nevarnosti osebe, ki naj bi bile kakorkoli sodelovale s srbskim režimom po letu 1990. Tožnik je med večinskim prebivalstvom zaznamovan kot izdajalec, ker se ni boril na strani OVK, starši pa še vedno živijo v Srbiji. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo poročilo HRW, na katero se je tožnik skliceval v tožbi. Sodišče prve stopnje in upravni organ opirata svojo odločitev na ugotovitve splošnega stanja na Kosovu, ne da bi upoštevala tožnikove konkretne osebne razmere. S tem je podana kršitev ZUP in ZUS. Vrnitev v njegovo izvorno državo bi tudi pomenilo kršitev človekovih pravic in kršitev načela nevračanja.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je prvostopno sodišče utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz tožnikove izjave, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji, in iz njegovih drugih navedb ne izhaja, da bi bil na Kosovu podvržen preganjanju s strani albanskega prebivalstva, ki naj bi ga imelo za izdajalca. Zatrjevana maltretiranja in zatrjevani fizični napad neidentificiranih napadalcev namreč ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil ter mednarodnih konvencij, ki jih sodišče prve stopnje pravilno interpretira. V upravno sodno praksi se je namreč izoblikoval pravni standard na podlagi definicije preganjanja, ki jo je v svoji knjigi The law of refuge status, 1991, opredelil James C. Hethaway, to je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pri tem mora obstojati nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Ta pojem vključuje tudi stalno povzročanje mentalnih in fizičnih krutosti, nenehno in resno prizadevanje, da bi nekomu povzročili škodo ali trpljenje ter ustvarjanje pogojev za neukrotljiv strah, zaradi katerega se posameznik ne upa obrniti na oblasti za zaščito. Za pojem preganjanja torej ne zadoščajo posamezni primeri groženj ali zatrjevani napad neidentificiranih storilcev. Preganjanje obstaja, kadar nekdo upravičeno pričakuje, da bo v primeru, če ostane v izvorni državi, to imelo posledice, ki jih organi oblasti niso sposobni ali pa jih nočejo preprečiti. Preganjanje je torej trajna in sistematična nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti. Po poročilih vladnih in nevladnih organizacij, ki jih je tožena stranka zbrala v obravnavanem azilnem postopku, pa je v občini tožnikovega prebivališča D., varnostna situacija stabilna, razmere pa so umirjene. Po podatkih v upravnih spisih pa tudi izhaja, da je država s pomočjo mednarodne skupnosti razmere na Kosovu umirila. Tožnik pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal za verjetno, da je bil zatrjevani fizični napad nanj storjen iz političnih razlogov.

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo treba o tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji odločati v rednem postopku, ga zaslišati in mu dati možnost, da pojasni razloge za zapustitev izvorne države. To možnost je tožnik imel, bil je opozorjen na svoje pravice in obveznosti v azilnem postopku, vendar okoliščine, ki jih je opisal, dajejo podlago za odločanje v pospešenem postopku na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj iz zatrjevanih okoliščin ne izhaja, da bi tožniku v izvorni državi grozilo preganjanje v smislu ZAzil. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je bilo tožniku z odreditvijo zapustitve Republike Slovenije poseženo v njegove temeljne človekove pravice in kršeno načelo o nevračanju. Načelo nevračanja ni samostojna pravna podlaga za priznanje azila v Republiki Sloveniji, temveč se upošteva le v primerih, kadar prosilec dejansko izkaže utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Tega pa, kot je že bilo navedeno, tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal in zato ne obstojijo razlogi, da se pravnomočna sodba o zavrnitvi prošnje za azil ne bi tudi izvršila z vrnitvijo tožnika v njegovo izvorno državo.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.