Jedro

Za kršitev pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP bi šlo v primeru, ko bi obramba z zadostno verjetnostjo izkazala vpliv predlaganega dokaza na pravilnost in zakonitost odločitve, pa bi ga sodišče kljub temu neutemeljeno in brez razumne obrazložitve, torej arbitrarno, zavrnilo.

Okoliščina, da je Center za forenzične preiskave organizacijsko del policije, sama po sebi ne zadošča za načelno stališče, da so strokovna mnenja Centra vnaprej izključena kot dokaz v kazenskem postopku zaradi neznatne dokazne vrednosti kot posledice pristranskosti v škodo vsakega obdolženca. Takšno stališče bi bilo v nasprotju s 1. odstavkom 18. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obs. D.K. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obs. D.K. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Obs. D.K. je bil z izpodbijanima sodbama zaradi štirih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 2. odstavku 183. člena KZ in dveh kaznivih dejanj spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ obsojen na kazen zapora devetnajst let in šest mesecev, v katero se všteje čas pridržanja in pripor od 27.3.2003 dalje.

Zahtevi obsojenca in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti uveljavljata vse razloge, iz katerih je na podlagi 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo, zahteva obsojenca pa določno zatrjuje le kršitve kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Te naj bi bile storjene tako, da je sodišče zavrnilo dokaze obrambe (CT in EEG obdolženčevih možganov, pregled obsojenca pri nevrologu, zaslišanje klinične psihologinje, postavitev "neodvisnega" izvedenca za kontrolo izvedenskega mnenja dr. G.M. in klinične psihologinje A.D., zaslišanje kriminalističnih tehnikov in strokovnjakov, ki so zbirali dokaze in dajali strokovna mnenja). Obrambi naj ne bi bilo omogočeno, da bi preverila, kaj se je zgodilo z biološkimi sledovi in vzorci, ki jih je kriminalistični tehnik vzel dne 26.3.2003 na kraju kaznivega dejanja in dne 27.3.2003 z obsojenčevega telesa (slino, lase, sramne dlake, prstne odtise, fotografije) in drugimi sledovi ter kakšni so bili rezultati preiskav, obsojencu pa tudi ni bilo omogočeno, da bi bil navzoč pri zaslišanjih oškodovank. Obsodba naj bi temeljila na neverodostojnih dokazih, namreč na izvedenskem mnenju dr. M., ki ni verodostojno, ker je le prepisal mnenje dr. L. po samo 15-minutnem razgovoru z obsojencem, namesto da bi odredilo zahtevane medicinske preiskave in postavilo drugega izvedenca psihiatra, ki bi na podlagi teh izvidov izdelal novo izvedensko mnenje. Prepoznava M.T. naj bi bila brez vrednosti, ker obramba pri prepoznavi ni bila navzoča, starši in policija pa so vplivali na pričo z uporabo "vse svoje represivne in ustrahovalne moči" in jo "usmerila" s predhodnim prikazom obsojenčeve fotografije. Obsojencu so dvakrat vzeli sramne dlake in jih primerjali med seboj, ne pa z dlako, ki je bila najdena na kraju kaznivega dejanja v stanovanju družine T., zato je ekspertiza o primerjavi dlak podtaknjen in neverodostojen dokaz.

Kazen naj bi bila previsoka glede na to, da obstaja dvom v njegovo krivdo. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vse te navedbe ponavlja tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica, le da ta trdi, da se sodbi opirata na dokaze, pridobljene na nezakonit način, da kazen ni primerna in krši določbe kazenskega zakona, ker mora skrbeti za invalidno ženo in otroka in naj se zato obdolženec oprosti obtožbe ali se izpodbijani sodbi razveljavita ali pa izreče obsojencu bistveno krajša zaporna kazen.

Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta, ker ne uveljavljata kršitev zakona, ampak nasprotujeta zaključkom izvedenca psihiatra, postopku pri odvzemu in analizam bioloških in drugih sledi, postopku prepoznave in izpovedbam prič, zavrnitvi dokazov obrambe, s tem pa uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga in zaradi neprimerne kazni pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Zahtevi obsojenca in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti vloži lahko zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zahteve torej ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazni, če ni bil z njo kršen kazenski zakon, po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa tudi ne zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zmotno je stališče obeh zahtev, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, ko je zavrnilo nekatere dokazne predloge obrambe. Po določbah 17. člena in 2. odstavka 299. člena ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za zakonito sodbo, tako tista, ki obdolženca obremenjujejo kot tista, ki so mu v korist, vendar pa odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne bi pa koristilo razjasnitvi stvari. Kateri dokazi so relevantni za ugotovitev pomembnih dejstev, odloča sodišče na predlog strank ali na lastno pobudo, vendar pa ni dolžno izvesti dokazov, če njihova relevantnost ni z zadostno verjetnostjo izkazana. Za kršitev pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP bi šlo torej v primeru, ko bi obramba z zadostno verjetnostjo izkazala vpliv predlaganega dokaza na pravilnost in zakonitost odločitve, pa bi ga sodišče kljub temu neutemeljeno in brez razumne obrazložitve, torej arbitrarno, zavrnilo. Sodba sodišča prve stopnje na 14. in 15. strani obrazloži za vsak posamezni dokazni predlog, zakaj šteje, da predlagani dokaz ni potreben, zlasti tudi pojasnjuje, da strokovna mnenja Centra za forenzične preiskave pri Generalni policijski upravi sicer niso izvedenska mnenja v smislu določb členov 248 do 267 ZKP, ampak mnenje usposobljenih strokovnjakov, ki ga je sprejelo zaradi prepričljivosti, obramba pa ni navedla nobenih konkretnih očitkov, ki bi kazali na nestrokovno, nezakonito ali pristransko delo.

Okoliščina, da je Center organizacijsko del policije, sama po sebi ne zadošča za načelno stališče, da so strokovna mnenja Centra vnaprej izključena kot dokaz v kazenskem postopku zaradi neznatne dokazne vrednosti vsled pristranskosti v škodo vsakega obdolženca. Takšno stališče bi bilo v nasprotju s 1. odstavkom 18. člena ZKP. Sodišče je torej razumno utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi nekaterih dokaznih predlogov obrambe in ni kršilo določb 17. člena in 2. odstavka 299. člena ZKP ter 3. alinee 29. člena Ustave.

Za trditev v zahtevi, da so kriminalistični tehniki in Center za forenzične preiskave manipulirali s sramnimi dlakami, ki so bile dvakrat odvzete obsojencu, ne pa primerjali njegovo in tisto, ki je bila najdena v stanovanju družine T., ni prav nobenega razloga in dokaza. Razen tega obsodba za kaznivi dejanji pod točko I/3 sodbe temelji na prepoznavi obsojenca, ki ga je M.T. prepoznal dva dni po kaznivem dejanju po fotografijah, približno mesec dni kasneje pa tudi na sodni prepoznavi (list. št. 323 in 324; sodba sodišča prve stopnje na 13. strani zmotno navaja, da M.T. na sodni prepoznavi ni prepoznal obtoženca).

Ko so bile na glavni obravnavi dne 16.7.2003 zaslišane priče E.Z., S.E., S.E., K.G. in K.Š., dne 22.9.2003 pa M.T., je bil obsojenec začasno med njihovim zaslišanjem odstranjen iz sodne dvorane, ker v njegovi navzočnosti niso hotele izpovedovati. Taka odločitev sodečega senata je v skladu s 327. členom ZKP, razen tega pa so bile te priče v času storitve kaznivih dejanj (razen K.Š.) in v času zaslišanja (razen S.E.) mladoletne.

Ostale navedbe v zahtevah (o neverodostojnosti izvedenca psihiatra, strokovnih mnenj Centra za forenzične preiskave, prič, in s tem v zvezi zaključek, da ni dokazov za obsojenčevo krivdo) izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga in zaradi zatrjevane neprimernosti izrečene kazni (ne da bi bil kršen kazenski zakon) pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zagovornica sicer v svoji zahtevi trdi, da je bil z odločbo o kazni kršen tudi kazenski zakon, vendar tega očitka ni utemeljila in ga zato ni mogoče preizkusiti.

Ker zahtevi obsojenca in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP mora obsojenec plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče oprostiti obsojenca povrnitve stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je ta dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je obsojenec že od 27.3.2003 v priporu in nima sredstev za preživljanje, zato je bil oproščen plačila nekaterih stroškov postopka in povprečnine. Iz tega razloga in zato ker je obsojenec na prestajanju dolgotrajne zaporne kazni, ga je tudi Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine v tem postopku.