Jedro

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj tožnica ni bila izvoljena v naziv strokovno raziskovalna sodelavka, ki je bil skladno s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki pogoj za zasedbo delovnega mesta strokovno raziskovalni sodelavec. Po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pomeni nesposobnost neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: zavrne se zahtevek za ugotovitev ničnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2017; redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 13. 11. 2017 je nezakonita in se razveljavi; pogodba o zaposlitvi z dne 14. 12. 2017, sklenjena med pravdnima strankama, je nezakonita in se razveljavi; pogodba o zaposlitvi z dne 15. 5. 1991, sklenjena med pravdnima strankama, ni prenehala in še traja; tožena stranka je dolžna tožnici od 1. 12. 2017 zagotoviti pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 1991, vključno z obračunom razlike v mesečni bruto plači med plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 1991 in plačo, obračunano tožnici, od posameznih mesečnih zneskov razlike je tožena stranka dolžna odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila, v roku 15 dni; v presežku se tožbeni zahtevek (obračun mesečne plače v višini, v kateri je bila tožnici obračunana, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu) zavrne; tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati pravdne stroške 471,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP - bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je treba kot čas nastanka utemeljenega razloga za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti šteti trenutek, ko je tožnica obvestila toženo stranko o svoji nameri, da ne bo več kandidirala za izvolitev v naziv strokovno raziskovalna sodelavka 4. 8. 2017. Nastanek utemeljenega razloga za odpoved ni trenutek, ko poteče obdobje veljavnosti raziskovalnega naziva, temveč potek dovoljenja tožene stranke za opravljanje dela na delovnem mestu, za katero se zahteva raziskovalni naziv (tako sodba VSRS VIII Ips 198 2007 in sodba VDSS Pdp 333/2009). Pri tem ni pomembno, ali je bilo dovoljenje podano pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Tožena stranka je tožnici dovolila, da je tudi po letu 2010 opravljala delo na delovnem mestu "strokovno raziskovalna sodelavka" vse do poziva dne 5. 6. 2017, ko je tožnico pozvala, da odda vlogo za ponovno imenovanje v strokovni naziv v roku 60 dni, na katerega je tožnica odgovorila, da vloge ne bo vložila in je zaprosila za premestitev na drugo delovno mesto. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj tožnica ni bila izvoljena v naziv strokovno raziskovalna sodelavka, ki je bil skladno s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z dne 17. 12. 2014 (v nadaljevanju: Pravilnik) pogoj za zasedbo delovnega mesta strokovno raziskovalni sodelavec. Po drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) pomeni nesposobnost neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je utemeljen razlog za podajo odpovedi nastal 4. 8. 2017, ko je tožena stranka prejela dopis tožnice, da ne bo več kandidirala za naziv strokovno raziskovalna sodelavka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi se ta datum lahko upošteval kvečjemu kot trenutek, ko je tožena stranka izvedela za tožničino neizpolnjevanje pogojev in bi takrat začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti, ki pa ga ZDR-1 ne predpisuje. Dejstvo nastanka nesposobnosti pa je nastalo bistveno prej - s samim potekom tožničinega naziva 12. 12. 2010 ali najkasneje s sprejemom Pravilnika z dne 17. 12. 2014, s katerim je izvolitev v naziv strokovno raziskovalna sodelavka postala pogoj za zasedbo delovnega mesta strokovno raziskovalni sodelavec. V primerjavi z navedenima datumoma pa se v letu 2017 pri toženi stranki ni spremenilo nobeno objektivno dejstvo, ki bi bilo vzrok nastanku nesposobnosti, zaradi česar bi stališče, da se bodisi dopis tožnice bodisi dopis tožene stranke šteje kot nastanek razloga nesposobnosti, predstavljalo obid predpisanega šestmesečnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo tudi do obeh citiranih sodnih odločb, ki ju navaja tožena stranka (sodba VSRS VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 in sodba VDSS Pdp 333/2009 (sodišče prve stopnje je pomotoma zapisalo Pdp 333/2005) z dne 27. 8. 2009) in z natančnim pojasnilom (14. in 15. točka obrazložitve), zakaj stališče sodišč v citiranih zadevah ni uporabljivo tudi v obravnavani zadevi, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. 9. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tožena stranka tožnici konkludentno dovoljevala opravljanje dela do 5. 6. 2017, ko jo je pozvala, da odda vlogo za izvolitev v ustrezen naziv v roku 60 dni. Kot je tudi v tem delu pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi stališče tožene stranke, da je tožnici skoraj 7 let od poteka naziva oziroma skoraj 3 leta od sprejema Pravilnika dovoljevala oziroma omogočala delo na delovnem mestu, za katero ni izpolnjevala pogojev, pomenilo, da ni izpolnjena zakonska obveznost, da gre za razlog, zaradi katerega delavec ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in zato iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila zakonita.

10. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, odgovor tožnice na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi zoper izpodbijani del sodbe, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).