Jedro

Absolutna bistvena kršitev določil 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave. Tako kršitev sodišče zagreši takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili ti odpadki balirani na način, da so bili med seboj neločljivi, zaradi česar ni bilo mogoče izvesti sortiranja ter, da so bili onesnaženi, da so vsebovali primesi ostalih odpadkov, ki niso plastična embalaža ter, da so predstavljali mešani komunalni odpadek, pa te kršitve ni zagrešilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 2.008,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka). _Za znesek 152,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2018 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka)._ Pobotni ugovor toženke je zavrglo (III. točka izreka) in odločilo, da mora toženka povrniti tožnici njene izvršilne stroške v znesku 40,89 EUR s pripadki ter pravdne stroške v znesku 518,38 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožnica izvajalec javne službe, ki v okviru svoje dejavnosti zbira mešane komunalne odpadke, odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek ter druge odpadke. Zagotavljati mora ločeno zbiranje odpadne embalaže in toženi stranki to odpadno embalažo, ki je zbrana kot ločena zbrana frakcija in/ali izločena iz mešanih komunalnih odpadkov v centrih za ravnanje s komunalnimi odpadki, oddajati. Toženka pa je družba za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE), ki kot taka prevzema s strani tožnice zbrano odpadno embalažo ter zagotavlja predpisano nadaljnje ravnanje z njo.

3. V zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje ugotovilo, (1) da je tožnica 19. 12. 2017 oddala toženki 25.020 kg odpadkov, (2) da je te odpadke pobrala iz zabojnikov za odpadno embalažo na ekoloških otokih, (3) da je tožnica te odpadke evidentirala kot plastično embalažo, (4) da so bili ti odpadki prepeljani do družbe J. d. o. o., ki je za toženko izvedla sortiranje mešane odpadne embalaže, (5) da tožnica navedbam toženke glede ugotovljenega stanja embalaže ni ugovarjala, (6) da ti odpadki niso izpolnjevali pogojev za kvalifikacijo kot mešane odpadne embalaže ali pa plastične embalaže, (7) da so bili ti odpadki balirani na način, da so bili neločljivi, zaradi česar sortiranja ni bilo mogoče izvesti, (8) da so bili onesnaženi, da so vsebovali primesi ostalih odpadkov, ki niso mešana oziroma plastična embalaža, zaradi česar postopka recikliranja ni bilo mogoče izvesti, (9) da so skratka predstavljali mešani komunalni odpad oziroma ostanek po sortiranju.

4. Upoštevajoč določilo 22. člena Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov, na podlagi katere mora izvajalec javne službe zbrane odpadke oddati v nadaljnje ravnanje tako, _da je za odpadno embalažo zagotovljeno ravnanje v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke,_ za mešane komunalne odpadke pa zagotavljati obdelavo v okviru obvezne občinske gospodarske javne službe, obdelave mešanih komunalnih odpadkov ter 5. člena Pogodbe o oddaji ter prevzemu komunalne odpadne embalaže št. 41/2017 z dne 3. 1. 2017 (v nadaljevanju: Pogodba), po katerem mora izvajalec javne službe (tožnica) zagotoviti, da bo komunalna odpadna embalaža, ki jo oddaja toženi stranki, ločena po frakcijah ter zagotovljena ustrezna čistost frakcij, ter _da bo oddana komunalna odpadna embalaža_ brez drugih morebitnih primesi, izdelkov ali predmetov, pa je tožbeni zahtevek na plačilo zneska v višini 152,62 EUR zavrnilo.1 Sodišče prve stopnje je presodilo, da ta račun v znesku 170,19 EUR za pravdni stranki ni sporen.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

5. Proti dajatvenemu delu sodbe (I. točka izreka) se toženka ni pritožila. Pritožbo je vložila le tožnica, pritožila pa se je proti zavrnilnemu delu sodbe, posledično pa tudi proti odločitvi o stroških postopka (II. in IV. točka izreka). Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz njenega (formalno sicer zmotno oblikovanega) predloga izhaja, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni njej v prid. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. V obširnem odgovoru na tožbo je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

9. Tožbeni zahtevek tožnice se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega zneska 4.000,00 EUR. Zato je ta gospodarski spor sodišče vodilo po tistih določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki veljajo za spore majhne vrednosti (495. člen ZPP v zvezi s 30. Poglavjem tega zakona).

10. V pritožbenem postopku je sodbo, izdano po postopku za majhne vrednosti, možno izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče dejansko stanje, kot je povzeto v 3. točki te obrazložitve, vezano.

11. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

**Odgovori na posamezne pritožbene navedbe**

12. Pritožnica je sodišču prve stopnje očitala, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 15. točki drugega odstavka istega zakona. Prvo kršitev naj bi zagrešilo s tem, da naj bi (v 10. točki obrazložitve) navedlo, da naj tožnica ne bi prerekala trditev toženke, da so bili odpadki balirani na način, da so bili med seboj neločljivo povezani, zaradi česar ni bilo mogoče izvesti sortiranja. Navedla je, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2018 (v zadnjem odstavku na četrti strani) pojasnila, da je s temi odpadki ravnala na način, da se odpadek v ničemer ni spremenil, pač pa, da se je zgolj pripravil na transport, da ne izvaja in ni izvajala predelave odpadkov, saj če bi odpadke obdelala, bi bili med seboj neločljivo povezani, da je te odpadke zgolj zabalirala, kar pomeni, da jih je ovila z žico.

13. Sodišče zagreši absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena takrat, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ne da možnosti obravnavanja pred sodiščem. Tako kršitev sodišče torej zagreši takrat, kadar stranka pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti in tudi za vse, o čemer se je za dosego učinkovitega sodnega varstva smiselno (ali celo nujno) izreči.2

14. Bistveno ugotovitev Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano v „sortirani analizi mešane embalaže“ iz decembra 2017, da je bila sporna embalaža zaradi baliranja stisnjena in neločljiva med seboj po posameznih frakcijah, da je bila kot taka v celoti neprimerna za sortiranje ali izvedbo sortirne analize ter da so izločeni reciklanti kot nereciklirana embalaža zelo močno onesnaženi z organskimi odpadki in drugimi primesmi, je sodišče prve stopnje strnilo v ugotovitev, da so bili onesnaženi, da so vsebovali primesi ostalih odpadkov, ki niso mešana oziroma plastična embalaža tako, da ni bilo mogoče izvesti postopka recikliranja in da so bili balirani na način, da so bili med seboj neločljivi, zaradi česar ni bilo mogoče izvesti sortiranja.

15. Z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami (v 12. točki te obrazložitve), pritožnica ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa kvečjemu zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa , kot je pojasnjeno zgoraj, v tem postopku ne more uspeti.

16. Absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožnica vidi v zapisu sodišča prve stopnje, da so bili odpadki balirani na način, da so bili med seboj neločljivi, zato ni bilo mogoče izvesti sortiranja. Navaja, da iz zgoraj citirane analize izhaja, da odpadki še zdaleč niso bili med seboj neločljivo povezani.

17. Absolutna bistvena kršitev določil 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave. Tako kršitev sodišče zagreši takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili ti odpadki balirani na način, da so bili med seboj neločljivi, zaradi česar ni bilo mogoče izvesti sortiranja ter, da so bili onesnaženi, da so vsebovali primesi ostalih odpadkov, ki niso plastična embalaža ter, da so predstavljali mešani komunalni odpadek, pa te kršitve ni zagrešilo.3

18. Pritožbena navedba, da je Okrožno sodišče v Kopru tožbeni zahtevek toženke proti tožnici zavrnilo ter v sodbi pojasnilo, da so bili sporni odpadki odpadna embalaža ter, da jih je bilo mogoče sortirati, je za odločitev nerelevantna, ker z njo pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

19. Zmotno uporabo materialnega prava pritožnica vidi v zaključku sodišča prve stopnje (13. točka izpodbijane sodbe), da se odpadka ne klasificira glede na izvor oziroma vir. V pritožbi ob sklicevanju na Sklep komisije z dne 18. 12. 2014 o spremembi Odločbe komisije 2000/532/ES o prevzemu odpadkov in Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in sveta ter Uredbo o odpadkih (4. člen), navaja, da je tako prvostopenjsko stališče pravno zmotno, saj je v tej zadevi šlo za odpadno embalažo iz zabojnikov. Poleg tega tudi (Pogodba) v 6. alineji 2. točke izrecno določa, da izraz „komunalna odpadna embalaža“ predstavlja tisto embalažo, ki se zbere kot ločeno zbrana frakcija v zbiralnicah ločenih frakcij.

20. Tudi ta zadnji pritožbeni očitek ni utemeljen. V 5. členu Pogodbe se je namreč tožnica, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi (12. točka obrazložitve) obvezala zagotavljati komunalno odpadno embalažo ločeno po frakcijah _ter ustrezno čistost frakcij_, poleg tega pa, da bo komunalna odpadna embalaža _brez drugih morebitnih primesi, izdelkov ali predmetov._

21. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti ob uradnem preizkusu te sodbe ni zaznalo nobenih tistih kršitev, na katere mora v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je oprta na določilo 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških toženke pa je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V sicer obširni pritožbi je pritožnica v glavnem le ponovila svoje navedbe, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče to vlogo ocenjuje kot nepotrebno vlogo.

1 To storitev je tožnica toženki zaračunala z računom št. 514474 z dne 31. 12. 2012, ki je bil izdan za znesek v skupni višini 322,81 EUR (A27). 2 Pravdni postopek s komentarjem, tretja knjiga, GV, 2009, Jan Zobec, stran 294. 3 Ta embalaža je bila .... sortiranja. S tem delom pa je nastalo toliko stroškov, ki jih je toženka, kot je sama navajala, v pravdi uveljavljala od tožeče stranke, da je Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano ocenil, da je embalaža zaradi baliranja stisnjena in neločljiva med seboj po posameznih frakcijah.