Jedro

Obtoženčeva pravica do obrambe v kazenskem postopku ni izčrpana zgolj s formalno postavitvijo zagovornika, ampak z njegovim aktivnim delovanjem in sodelovanjem v kazenskem postopku.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih D.A. in D.M. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 31.3.2003, s katero je spoznalo za krive tudi obsojene M.Č., P.F., P.L., N.B. in D.J., spoznalo za kriva D.A. in D.M., prvega pod točko 1 in 2 nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. v zvezi s 25. členom KZ, drugega pa pod točko 2 kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Obsojencema je na podlagi 1. odstavka 196. člena KZ izreklo, D.A. kazen eno leto in dva meseca zapora, obsojenemu D.M. pa z uporabo omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ kazen osem mesecev zapora. Obsojenemu D.M. je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.3.2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.6.2001, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, nato pa mu je po 3. odstavku 52. člena KZ v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojenemu D.A. v izrečeno kazen vštelo čas prebit v hišnem priporu od 9.4.2002 od 18.25 ure do 27.3.2003. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ je odvzelo mamila, ki sta jih kupila tajni policijski delavec (TPD) in tajni policijski sodelavec (TPS), in sicer 91,18 g heroina ter 437,63 g kokaina. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da morata tudi obsojena D.A. in D.M. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter plačati tudi nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov po uradni dolžnosti. Pod točko II sodbe pa je po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženega S.T., zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ.

Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo tudi pritožbam obsojenih D.A. in D.M. ter prvemu kazen znižalo na eno leto zapora, drugemu pa na šest mesecev zapora in mu nato znižalo tudi enotno kazen na enajst mesecev zapora, v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih D.A. in D.M. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega D.A. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev ustavnih pravic iz 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu sodišču) v novo sojenje.

Zagovornica obsojenega D.M. navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče milejšo kazen, podredno pa da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovorih na zahtevi navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, razen tisti del zahteve zagovornika obsojenega D.A., ki se nanaša na odločitev višjega sodišča o pritožbi zoper plačilo stroškov postopka ter nagrade in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obsojenega D.A. zavrne, razen v delu, ki zadeva odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi tega zagovornika zoper odločbo o stroških, v katerem naj sodbo višjega sodišča razveljavi in mu zadevo v tem obsegu vrne v novo odločanje. Zahtevo zagovornice obsojenega D.M. pa naj zavrne.

Zahtevi zagovornikov obsojenih D.A. in D.M. nista utemeljeni.

K zahtevi zagovornika obsojenega D.A.: Z navedbami v zahtevi, s katerimi vložnik glede dejanja pod točko 1 prvostopenjske sodbe izpodbija verodostojnost in zanesljivost TPD-ja in TPS-ja ter utemeljuje dvome v njuno resnicoljubnost, kolikor obremenjujeta obsojenega D.A., ker da jima ni mogoče verjeti nič bolj kot slednjemu, ponuja svoje videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega, sprejetega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za navedbe, da sodba temelji na nepreverljivi izjavi TPD-ja, katere resničnost obsojeni D.A. zanika, ostali dokazi pa da le potrjujejo dejstvo, ki sploh ni sporno, da se je obsojeni D.A. v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah nahajal v družbi TPD-ja, TPS-ja in obsojene M.Č. S temi navedbami zahteva po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zahteva utemeljuje s trditvijo, da obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi, zakaj sodišče zavrača pritožbeno trditev, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo zagovoru obsojenega D.A. Tak očitek v pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in se pri tem sklicevalo na argumentacijo prvostopenjskega sodišča, ki ni verjelo tistemu delu obsojenčevega zagovora, kjer je zatrjeval, da ni vedel, da gre za promet z mamili ter da ga je obsojena M.Č. prosila samo, naj jo pelje. Prvostopenjsko sodišče je navedlo podrobne razloge, zakaj ni sledilo tem navedbam zagovora obsojenega D.A., zato se ni mogoče strinjati z vložnikom, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Če se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi prvostopenjske sodbe, teh ni dolžno ponavljati, pač pa zadošča, da se nanje sklicuje. Pomembno pa je, da je iz odločbe drugostopenjskega sodišča razvidno, da je to presodilo navedbe pritožbe. To pa je sodišče druge stopnje storilo, zato zahteva, ki znova uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in na tej podlagi zatrjuje, da je bila obsojencu prekršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, z nasprotnimi zatrjevanji ne more biti uspešna. Sicer pa je sodišče prve stopnje celovito presodilo izvedene dokaze in tudi določno obrazložilo, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj ugotavlja, da je obsojenemu D.A. tudi po subjektivni plati storitev tega dejanja dokazana. Pri tem se ni oprlo le na izpovedbo TPD-ja in njegova poročila, temveč ga je presojalo tudi v povezavi s poročili o tajnem opazovanju in sledenju z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, poročili TPS-ja, videoposnetki, vsebino prisluškovanih telefonskih razgovorov, kar je na straneh od 30 - 40 sodbe podrobno analiziralo. Kolikor zagovornik obsojenega D.A. trdi drugače, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. To velja tudi za navedbe v zahtevi, da je netočna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je obsojeni D.A. pazil na varnost obsojene M.Č. pri primopredaji mamila oziroma pri plačilu, saj je očitno, da tudi v tem obsegu vložnik zavrača argumentacijo prvostopenjskega sodišča, pa tudi sodišča druge stopnje, ki je takemu stališču pritrdilo. Kakor v odgovoru na zahtevo pravilno poudarja vrhovni državni tožilec, ključne ugotovitve, da je do primopredaje mamila in plačila prišlo v osebnem avtomobilu, v katerem se je v dogovorjeni vlogi nahajal tudi obsojeni A., zahteva niti ne poskuša in s tem izrednim pravnim sredstvom tudi ne more uspešno ovreči. Ugotovljeno dejansko stanje obsojenčev zagovornik v zahtevi zavrača tudi z navedbami, da je ob dveh enakovrednih trditvah, ki jih ni mogoče presojati z drugimi dokazi, ki bi jih policija lahko pridobila v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 150. člena ZKP, pa jih ni, zato podan dvom v resničnost trditev TPD-ja in TPS-ja, ki govorijo v škodo obsojenega D.A. Prav tako zahtevi, kjer s sklicevanjem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izpodbija pravnomočno obsodilno sodbo glede dejanja pod točko 2 prvostopenjske sodbe, ni mogoče pritrditi. Tudi pri tem kaznivem dejanju obsojenčev zagovornik poskuša vzbuditi dvome v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Da je tako, je razvidno iz utemeljitve, s katero izpodbija zanesljivost in verodostojnost izpovedbe TPD-ja, poročil TPD-ja in TPS-ja, da je izkustveno gledano neverjetno, da bi se obsojenci, ki so se med seboj poznali, saj so imeli za seboj že en posel, o nakupu tako majhne količine kot je 8,45 g heroina v lokalu pogovarjali kar eno uro. Ocena vložnika je, da je bil za to dejanje obsojeni D.A. spoznan za krivega le na podlagi pričevanja TPD-ja, pri čemer pa popolnoma obide zagovore obsojenih L., M. in F. in dejstvo, da je obsojeni L. D.A. prepoznal kot "C.", ki se je z vozilom znamke A. z njim, neznancem, ki je vozilo vozil in TPS-jem peljal v bližino stanovanja D.M., kjer je na opisani način prišlo do primopredaje mamila. Sodišče ocenjuje dokaze v skladu z načelom proste presoje dokazov, pri čemer mora vsaka odločitev v kazenskem postopku temeljiti na skrbni in celoviti presoji dokazov, na logičnem sklepanju in na življenjskih izkušnjah ter biti tako obrazložena, da so dejstva ugotovljena na stopnji gotovosti, torej onstran vsakega razumnega dvoma. V pravnomočni sodbi je sodišče ocenilo dejstva v skladu s tem načelom in svoje ugotovitve razumno utemeljilo. Zato je treba zavrniti vložnikove očitke, da o obstoju odločilnih dejstev sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni sklepalo na podlagi razlogov, ampak da je o odločilnih dejstvih sklepalo arbitrarno.

Tudi ko zahteva uveljavlja bistveno kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 72. člena ZKP ter 2. alineje 29. člena Ustave, ker da je sodišče zavrnilo zahtevo obsojenega D.A. za zamenjavo odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, ji ni mogoče pritrditi.

Po vložitvi obtožnice je bil obsojencu za zagovornika po uradni dolžnosti v skladu z določbo 3. odstavka 70. člena ZKP postavljen odvetnik R.T. iz K. Obsojenec, ki je bil v hišnem priporu, je na predsednika senata naslovil prošnjo za zamenjavo odvetnika, v kateri se je navedel, da s postavljenim odvetnikom pred glavno obravnavo ni imel nobenih stikov, da mu ta ni izročil listin iz sodnega spisa, da bi se seznanil z obremenilnim dokaznim gradivom ter da mu je na vprašanje, kako naj se zagovarja, odgovoril, da naj to stori, kakor hoče. Podpredsednik okrožnega sodišča je obsojenčevo prošnjo zavrnil z ugotovitvijo, da ni dovolj podlage za sklepanje, da zagovornik ni v redu opravljal svojih dolžnosti ter obsojenca obvestil, da zagovornika ne bo razrešil. Obtoženčeva pravica do obrambe v kazenskem postopku ni izčrpana zgolj s formalno postavitvijo zagovornika, kakor je to ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, ampak z njegovim aktivnim delovanjem in sodelovanjem v kazenskem postopku. Sodišče, ki vodi postopek, je dolžno s posebno skrbnostjo paziti na spoštovanje obdolženčevih pravic v postopku in če so te kršene, tudi ukrepati. Zato mora biti pozorno tudi na to, ali postavljeni zagovornik opravlja potrebna obrambna procesna dejanja, tako da v skladu s svojo vlogo brani obdolženčeve interese v postopku. Če ni tako, ga sodišče po uradni dolžnosti ali na obdolženčevo zahtevo lahko tudi razreši ali drugače ustrezno ukrepa in na ta način obdolžencu omogoči učinkovito izvajanje pravice do obrambe.

Vložnik v zahtevi navaja, da razlogi, ki jih je v prošnji za razrešitev postavljenega zagovornika, navajal obsojeni A., niso bili v ničemer ovrženi, vendar pa pri tem ostaja na ravni posplošenega zatrjevanja, ne da bi povedal, katero obrambno procesno dejanje, ki bi ga moral storiti, je zagovornik opustil. Navedbe v zahtevi so v tem pogledu v tolikšni meri nekonkretizirane, da njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je zagovornik po uradni dolžnosti obsojenega D.A. v postopku aktivno zagovarjal, slednji pa se je v končni besedi v celoti pridružil navedbam svojega zagovornika.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z utemeljitvijo stroškovnega dela prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da mora tudi obsojeni D.A. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika po uradni dolžnosti. Pri tem se je sklicevalo na izid postopka, na to da obsojenec opravlja honorarna dela oziroma dobiva določene prejemke oziroma poseduje določeno premoženje, da gre za mladega in delazmožnega obsojenca, brez družinskih obveznosti ter zato ocenilo, da s plačilom stroškov ne bo ogroženo njegovo vzdrževanje. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v tem delu ustrezno obrazložena, temelji pa na presoji o sposobnosti plačila stroškov, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Točno je, da se sodišče druge stopnje glede očitkov v pritožbi obsojenčevega zagovornika, s katero je ta izpodbijal odločitev o stroških kazenskega postopka, ni opredelilo. Po 1. odstavku 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe. Ker tega ni storilo, je to določbo prekršilo. Tako kršitev je v postopku zahteve za varstvo zakonitosti mogoče upoštevati le, če je vplivala na zakonitost sodbe. Glede na to, da je odločitev o stroških postopka, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, v prvostopenjski sodbi, kakor je bilo že pojasnjeno, pravilna in zakonita, kršitev, ki jo je storilo sodišče druge stopnje, na zakonitost sodbe ni vplivala.

Kolikor zagovornik obsojenega D.A. odločitev o stroških, ki jih je dolžan plačati obsojeni, izpodbija tudi s trditvijo, da je ta arbitrarna, saj je sodišče obsojeno M.Č., ki je prav tako mlada in delazmožna oseba, oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, je treba povedati, da okoliščine pri teh dveh obsojencih niso enake. Obsojena M.Č. je tuja državljanka, prijavljena v azilnem domu, obsojenec pa je slovenski državljan, zato zmožnost zaposlitve ali dostopnost do dela med njima ni primerljiva. Presoja s tega vidika pokaže, da sodišče s tem, da je obsojenca, ki glede zmožnosti plačila stroškov nista bila v enakem položaju, ni obravnavalo enako, do obsojenega D.A. ni bilo diskriminatorno in tudi ni ravnalo samovoljno.

Kolikor pa ta vložnik navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 8.5.2003, opr. št. U-I-272/98-26, razveljavilo 1., 2. in 3. odstavek 49. člena Zakona o policiji (ZPol), ker da so te določbe v neskladju z Ustavo ter da "v luči navedenega" pritožnik uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na dokaze, na katere se ne bi smela opirati, pa zahteva ni obrazložena. Pojasnjeno je že bilo, da mora vložnik uveljavljane kršitve zakona določno konkretizirati, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je vsebinsko enake očitke v pritožbi obsojenčevega zagovornika argumentirano zavrnilo že sodišče druge stopnje.

K zahtevi zagovornice obsojenega D.M.: Z navedbami, da je obsojeni D.M. kaznivo dejanje odkritosrčno priznal in bistveno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja ter odkrivanju ostalih storilcev kaznivega dejanja, da doslej zaradi tovrstnega kaznivega dejanja še ni bil obsojen, da ga je storil iz nepremišljenosti, naivnosti in mladosti, na kar da kaže sam način storitve, zagovornica obsojenega D.M. izpodbija primernost obsojencu izrečene zaporne kazni. Enako velja za trditve, da ta obsojenec ni prekaljen storilec kaznivih dejanj, pač pa naiven in lahkomiseln fant, ki se je po spletu naključij znašel v "predmetni zgodbi", da je šlo za majhno količino kokaina ter da sodišči nista v zadostni meri upoštevali časovne odmaknjenosti dejanja. Vložnica zato po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ker je sodišče v pravnomočni sodbi z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima sodišče po zakonu, ampak sodbo izpodbija v odločbi o kazni iz razloga iz 1. odstavka 374. člena ZKP. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj se je odločilo za preklic pogojne obsodbe obsojenemu D.M. (2. odstavek na 82. in 1. odstavek na 83. strani sodbe), takemu stališču pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vložnica takšne presoje ne sprejema in zatrjuje, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 52. člena Kazenskega zakona. S tem pa v resnici ponuja drugačno presojo okoliščin, pomembnih pri odločanju o preklicu pogojne obsodbe. Z ničemer v zahtevi pa ne izkaže, da je bila z odločbo o preklicu pogojne obsodbe prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu in tudi ne, da je to kazensko materialno določbo napačno uporabilo.

Enako velja ugotoviti tudi kolikor vložnica nakazuje, da bi moralo sodišče izreči kazensko sankcijo z uporabo 94. člena KZ, ki ureja izrekanje vzgojnih ukrepov mlajšim polnoletnikom. V navedeni določbi je predpisano, da sodišče sme takemu polnoletniku izreči taksativno naštete vzgojne ukrepe, če spozna, da je glede na njegovo osebnost in okoliščine, v katerih je storil dejanje, primerneje namesto kazni zapora izreči ta ukrep. Če sodišče po opravljeni presoji ugotovi, da ni podlage za uporabo določbo 94. člena KZ in polnoletnemu obdolžencu izreče kazen v skladu z določbami, ki veljajo za polnoletne storilce, s tem ne stori kršitve kazenskega zakona. Tudi to kršitev vložnica zato uveljavlja z napačnega izhodišča, namreč z vidika lastnega videnja okoliščin, pomembnih pri izbiri in odmeri (kazenske) sankcije.

Vložnici tudi ni mogoče pritrditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Točno je, da je obtožba obsojenemu D.M. očitala, da je obsojenemu P.L. izročil 8,6 g kokaina in da je sodišče ugotovilo količino, ki je za 0,15 g nižja. Če je kriminalna količina, ki jo sodišče ugotovi v dokaznem postopku, manjša od tiste, zatrjevane v obtožbi, tako okoliščino ustrezno upošteva v opisu dejanja, ki ga povzame v sodbo. Ne drži pa, da sodišče okoliščine, da je TPS odkupil 8,45 g heroina, ni obrazložilo, saj je iz utemeljitve prvostopenjske sodbe (3. odstavek na 49. strani) razvidno, da je šlo v konkretnem primeru za mamilo kokain in količino 8,45 g. Neutemeljena je tudi navedba v zahtevi, da sodišče ni obrazložilo odločbe o preklicu pogojne obsodbe, saj je razloge o tem, kakor je bilo že pojasnjeno, navedlo v zadnjem odstavku na 82. in 1. odstavku na 83. strani prvostopenjske sodbe. Kolikor vložnica na tej podlagi uveljavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ji ni mogoče pritrditi.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče ugotovilo, da je obsojeni D.M. P.L. izročil 8,45 g heroina, ta pa ga je dal tajnemu policijskemu sodelavcu, ki je L. za kokain plačal 1.000 DEM, ta pa je denar izročil M. Na tej podlagi je ugotovilo, da je protipravno premoženjsko korist v navedenem znesku pridobil D.M. in mu jo na podlagi 1. odstavka 95. člena v zvezi z 2. odstavkom 96. člena KZ odvzelo tako, da mu je naložilo v plačilo ustrezno protivrednost tega zneska v EUR.

Kolikor vložnica navaja, da je ugotovitev, da je obsojeni D.M. denar obdržal, v nasprotju s podatki, ki so v spisu, ker da iz zagovorov obsojencev povsem jasno izhaja, kaj je bilo z denarjem, ponuja drugačno dokazno presojo, ki pa v sodbenih ugotovitvah nima nobene opore. Zato tudi s to navedbo po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicujeta v zahtevah za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenih D.A. in D.M., niso podane, vložila sta ju tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevi na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

Glede na tak izid sta obsojena D.A. in D.M. na podlagi 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati povprečnino, določeno vsakemu na 150.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo gmotne razmere obsojencev, kot so razvidne iz spisa in zapletenost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.