Jedro

Kaznovani ni mogel vložiti zahteve za sodno varstvo, ker mu je bila za prekršek izrečena denarna kazen v višini 1.900 SIT, po 2. točki 202. člena zakona o prekrških pa je zahtevo mogoče vložiti, če je bila izrečena kazen za prekršek nad 5.000 SIT.

Izrek

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Republiški senat za prekrške je z zgoraj navedeno odločbo zavrnil pritožbo kaznovanega kot neutemeljeno in potrdil odločbo o prekršku občinskega sodnika za prekrške, s katero je bil spoznan za odgovornega prekrška po 8. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 227. člena ZTVCP. Kaznovan je bil z denarno kaznijo 1.900 SIT ter mu je bilo naloženo plačilo stroškov postopka.

Kaznovani je dne 3.2.1993 vložil zahtevo za sodno varstvo zoper navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške. Vložil jo je zaradi napačne uporabe materialnega prava, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijano odločbo druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev organu za prekrške prve stopnje.

Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena.

Kaznovanemu je bila za prekršek izrečena le denarna kazen v višini 1.900 SIT, po 2. točki 202. člena zakona o prekrških pa bi lahko vložil zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, le v primeru, če bi mu bila izrečena denarna kazen nad 5.000 SIT. Kaznovani torej ni mogel vložiti tega izrednega pravnega sredstva, zato je vrhovno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 204. člena zakona o prekrških njegovo zahtevo zavrglo kot nedovoljeno.