Jedro

Iz 22. do 28. točke sodbe ni razvidno, kakšna pojasnila je tožena stranka tožniku dala. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da podpis izjave o prevzetem valutnem tveganju sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter da tožena stranka tožnika ni opozorila na možnost realne in znatne spremembe tečaja ter na morebitne znatne negativne ekonomske posledice takšne spremembe. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno niti, ali je sodišče to ugotovitev oprlo na trditveno podlago strank in jo štelo za nesporno, ali pa jo je sprejelo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Slednja je v celoti izostala.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana delna sodba (2., 3. in 4. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka); ugotovilo, da sta Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 000 z dne 25. 7. 2008 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po čl. 142 Stvarnopravnega zakonika, Notarski zapis SV 497/2008 z dne 31. 7. 2008 nična (2. točka izreka); ugotovilo, da je vpis hipoteke ID pravice 001 pri nepremičnini ID znak X-3331-35 neveljaven in se izbriše (3. točka izreka) in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (4. točka izreka).

2.Tožena stranka v pritožbi zoper 2., 3. in 4. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je v izpodbijani sodbi v celoti izostala opredelitev do njenih dejanskih navedb, pravnih naziranj in dokazov. Kršeno je načelo kontradiktornosti, sodba ni obrazložena, podane so bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 25. člena Ustave. Tožena stranka ne ve, ali so bili njeni argumenti slišani in če so bili, zakaj je sodišče štelo, da niso utemeljeni. Gre za bistvene elemente, od katerih je odvisna izpolnjenost kriterijev za jasnost in razumljivost kreditne pogodbe ter njeno poštenost.

Sodišče ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na obveznih določbah nacionalnega prava in se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je uporaba Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) v konkretnem primeru izključena.

Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je sodišče ugotavljalo izpolnitev pojasnilne dolžnosti v obsegu, ki ga je pripisalo izpostavljenim merilom presoje, kako jo je ugotavljalo in zakaj dokazi tožene stranke ne zadostujejo za dokazanost izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Sodišče je prepisalo del obrazložitve iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2022, vendar je v izpodbijani sodbi izostal vsakršen poskus subsumpcije okoliščin konkretne zadeve pod ta stališča. Sodišče je spregledalo, da dejansko stanje v citirani zadevi ni primerljivo z obravnavano zadevo. Sodišče se v 25. točki sodbe sklicuje na 13. točko neke druge sodne odločbe. Ne gre za ponesrečen sklic znotraj izpodbijane sodbe, saj 13. točka izpodbijane sodbe ne predstavlja dokazne ocene ponovljenega, ampak prvotnega postopka. Sodišče toženi stranki očita, da bi morala tožnika seznaniti s tem, da je apreciacija na določeni točki ekonomskega cikla pričakovana, pri tem pa ne obrazloži, na podlagi česa sklepa, da tožniku posredovane informacije niso vsebovale smiselno enakih pojasnil. Svojo presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti zreducira na ugotovitev, da podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja zanjo ne zadostuje. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi tožnika in zaslišanih prič. Iz izpovedi priče A. A. izhaja, da je kreditojemalcem zelo nazorno predstavila tudi, kako na njihove obveznosti po kreditni pogodbi vplivajo morebitne nepredvidljive negativne spremembe menjalnega tečaja, hkrati je to predstavitev dopolnila s pojasnilom, kaj to pomeni z vidika življenjske dobe kredita. Glede na razvijajočo se sodno prakso bi bilo razumno pričakovati, da bo sodišče ključno pričo tožene stranke v ponovljenem postopku dodatno zaslišalo. Tožnik je na podlagi prejetih dokumentov in ustnih pojasnil razumel mehanizem kreditne pogodbe ter možnost znatnih in nepredvidljivih sprememb menjalnega tečaja in obrestnih mer ter bil sposoben oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja.

Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s pravico do konverzije. Ta nevtralizira valutno tveganje in je pomembna tako za presojo pojasnilne dolžnosti kot za presojo domnevnega znatnega neravnotežja in dobre vere.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo kot bistveno navaja, da se je sodišče dolžno opredeliti le do pravno pomembnih navedb in dokazov. Za ugotovitev kršitve pojasnilne dolžnosti zadošča ugotovitev, da banka potrošnika ni seznanila z možnostjo dolgoročnih in znatnih sprememb menjalnega tečaja in kako bi izpolnitev te možnosti vplivala na njegove pogodbene obveznosti in ekonomski položaj. Tožena stranka ni zatrjevala, da je takšna pojasnila dala. Vse ostale okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, so pravno nepomembne, saj se ne nanašajo na ključno vprašanje, ali je bil tožnik dejansko in vsebinsko seznanjen z valutnim tveganjem. Enako velja za navedbe glede možnosti konverzije kredita, saj ta ne vpliva na vprašanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Navedbe tožene stranke o podanih pojasnilih so neresnične, vendar tudi v primeru njihove resničnosti vsebina pojasnil ni dosegla v sodni praksi zahtevanega standarda informiranja potrošnika. Tudi morebitna resničnost vseh navedb tožene stranke ne bi omajala ključne ugotovitve sodišča, da banka potrošnika ni seznanila z možnostjo dolgoročne in znatne spremembe tečaja ter z njenimi posledicami. Ker je sodišče že na tej podlagi ugotovilo kršitev pojasnilne dolžnosti in dobre vere, se mu ni bilo treba opredeljevati do drugih navedb in dokazov. Dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti je na toženi stranki, ki tega bremena ni zmogla.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik kot kreditojemalec in tožena stranka kot kreditodajalka sta 25. 7. 2008 sklenila Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je bil kredit v višini 98.000 CHF (švicarskih frankov), z odplačilno dobo 240 mesecev (20 let). Protivrednost kredita v EUR je na dan sklenitve pogodbe znašala 59.808,06 EUR. Dogovorjen je bil anuitetni način odplačevanja kreditne obveznosti. Kreditna pogodba je bila sklenjena za namen dokončanja novogradnje. 31. 7. 2008 sta stranki kreditno pogodbo sklenili v obliki notarskega zapisa. Istega dne sta v isti obliki sklenili še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po čl. 142 Stvarnopravnega zakonika, opr. št. SV 497/2008 (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju terjatve). Na njegovi podlagi je bila terjatev tožene stranke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na tožnikovi nepremičnini ID znak parcela X 3331/35.

6.Tožnik je 15. 7. 2015 vložil tožbo, ki jo je 10. 11. 2015 in 19. 8. 2016 spremenil. Po teh spremembah je zahteval: 1) da se kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve razvežeta in se ugotovi njegova denarna terjatev do tožene stranke ter da se ugotovi neveljavnost vknjižbe hipoteke in odredi njen izbris; 2) podredno, da se ugotovi ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in obstoj denarne terjatve tožnika do tožene stranke ter da se ugotovi neveljavnost vknjižbe hipoteke in odredi njen izbris, in 3) podredno, da se toženi stranki naloži plačilo zneska 6.813,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

7.Sodišče prve stopnje je 1. 2. 2017 izdalo sodbo II P 1629/2015, s katero je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8.Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo in Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cp 2112/2017 z dne 14. 2. 2018 pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9.V ponovljenem postopku je tožnik znova spremenil tožbo in menjal vrstni red primarnega in prvega podrednega zahtevka, tako da primarno zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatv ter podredno uveljavlja njuno razvezo. Zahtevek za ugotovitev denarne terjatve je spremenil v zahtevek za njeno plačilo, denarni zahtevek je povišal.

10.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo in z delno sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, s posledično ugotovitvijo neveljavnosti vknjižene hipoteke in odreditvijo njenega izbrisa.

11.Odločanje v zadevah kreditiranja potrošnikov v CHF je sprožalo in še vedno sproža mnogotera in zahtevna pravna vprašanja. Eno od njih je bilo tudi vsebinsko napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Držijo navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo, da so merila presoje sedaj vzpostavljena in ustaljena. Skladno z novejšo in nadgrajeno prakso morajo biti potrošniku posredovane informacije količinsko in kakovostno takšne, da na njihovi podlagi povprečni potrošnik lahko razume: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice. Banka mora v pojasnilo vključiti tudi opozorilo na ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev (vsaj to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih kriz). Zakon ne predpisuje načina informiranja, banka ima pri tem določeno polje proste presoje. Ključno je, da na podlagi prejetih informacij potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, (lahko) razume izpostavljene okoliščine.

12.Tožnik je toženi stranki očital kršitev tako obvsebinjene pojasnilne dolžnosti. Tožena stranka je očitek zanikala ter trdila, da je tožnik kot povprečen potrošnik na podlagi vseh, na različne načine posredovanih informacij razumel vsebino in razsežnosti prevzetega valutnega tveganja.

13.Obrazložitev izpodbijane sodbe je strukturirana tako, da sodišče prve stopnje najprej povzame navedbe tožnika in tožene stranke iz tožbe in odgovora na tožbo (1. in 2. točka obrazložitve). Po obrazložitvi dosedanjega teka postopka, odločitve o dovolitvi spremembe tožbe in opisu dokaznega postopka (3. do 6. točka obrazložitve) na šestih straneh (7. do 20. točka obrazložitve) dobesedno prepiše ožjo obrazložitev predhodne sodbe oziroma razloge, s katerimi je v prvem sojenju utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka. 21. točka obrazložitve vsebuje pojasnilo, da je na podlagi navedenih razlogov sodišče v prvem postopku v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Sledi obrazložitev na dveh straneh (22. do 28. točka obrazložitve), v kateri sodišče prve stopnje pojasni tokratno drugačno odločitev. V njej najprej opozori na spremembo sodne prakse, do katere je prišlo v času po izdaji predhodne sodbe in zaradi katere je prvotna odločitev o tem, da izpodbijana kreditna pogodba ni nična, materialnopravno napačna. Nato povzame okoliščine sklenitve pogodbe in njenih posledic ter navede razloge za tokratno diametralno nasprotno stališče in odločitev.

14.Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je s takšnim pristopom k obrazložitvi sprejete odločitve storilo bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15.V 7. do 20. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo: da je bilo tožniku valutno tveganje pojasnjeno (8. točka); da je kreditna pogodba jasna in razumljiva ter da tožena stranka v zvezi s kreditno pogodbo ni imela povečanih dolžnosti pojasnjevanja, kakršne naj bi izhajale iz sodbe Sodišča Evropske Unije (SEU) C-26/13 z dne 30. 4. 2015 (zadeva Kásler) in kakršne od tožene stranke zahteva tožnik (12. točka obrazložitve); da je bil tožnik s strani bančne uslužbenke in na podlagi 20. člena pogodbe seznanjen z valutnim tveganjem (13. točka); da je tožnik razumel pomen valutnega tveganja in da je bila njegova odločitev za najem kredita v CHF premišljena in informirana (14. točka); da je tožnik razumel prevzeta tveganja, vezana na potencialno spremembo valutnega razmerja in obrestnih mer, in da kršitev pojasnilne dolžnosti ni izkazana (15. točka); da se je tožnik ob sklenitvi pogodbe zavedal prevzetega valutnega tveganja in bi moral računati s spremembami v valutnem razmerju in višini obrestnih mer ter da je prevzeto tveganje razumel in ga zavestno prevzel (19. točka).

16.V 22. do 28. točki obrazložitve pa je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo: da je v ponovljenem sojenju v 13. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je opravila pojasnilno dolžnost v luči predstavljenih kriterijev SEU, da podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje in da je SEU zavzelo stališče, da mora biti potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prihodke, morda težko nosil (25. točka obrazložitve); da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč je treba potrošniku dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni (tudi za 40 % in več) ter da na možnost takšne spremembe tožena stranka tožnika ni opozorila (27. točka) in da tožena stranka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti (28. točka).

17.Iz 7. do 20. točke obrazložitve tako izhajajo jasni in nedvoumni zaključki, da kršitev pojasnilne dolžnosti ni izkazana, ker je bil tožnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe pravilno seznanjen z valutnim tveganjem, na podlagi prejetih pojasnil pa je razumel pomen valutnega tveganja ter sprejel zavestno, razumno, premišljeno in informirano odločitev za prevzem tega tveganja.

18.Iz 22. do 28. točke obrazložitve pa izhaja zaključek, da tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ker tožnika ni jasno in konkretno opozorila, da se lahko menjalni tečaj na dolgi rok znatno spremeni, kar ima lahko zanj hude ekonomske posledice.

19.Iz obrazložitve sodbe (21. točka) ni razvidno, ali sodišče razloge, navedene v 7. do 20. točki obrazložitve, povzema zgolj kot prikaz vsebine in zaključkov svoje predhodne, kasneje razveljavljene sodbe, ali pa jih ponovno sprejema tudi kot razloge, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Sodba glede tega ne vsebuje nobene jasne razmejitve oziroma pojasnila. Že ta okoliščina onemogoča preizkus pravilnosti sodbe, saj ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kateri razlogi dejansko tvorijo podlago izpodbijane odločitve.

20.Če je sodišče prve stopnje razloge iz predhodne sodbe sprejelo kot del razlogov konkretne sodbe, je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi zato, ker so razlogi sodbe med seboj v nasprotju.

21.Drži sicer, da je sodišče prve stopnje opozorilo na razvoj oziroma nadgradnjo sodne prakse, ki je zaostrila pojasnilno dolžnost in razširila obseg zahtevanih pojasnil. Vendar pa je ob tem kot pravno zmoten ocenilo zgolj svoj prejšnji zaključek o ničnosti kreditne pogodbe, ni pa se obrazloženo distanciralo od ostalih ugotovitev iz predhodne sodbe, zlasti ne od tedanjih ugotovitev glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Še več, v 25. točki obrazložitve se je izrecno sklicevalo na 13. točko obrazložitve,¹ v kateri je na podlagi izpovedi tožnika in priče A. A. ugotovilo, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena. Tudi dodatek, da je kršitev pojasnilne dolžnosti, ki utemeljuje ničnost kreditne pogodbe, podana zato, ker tožnik ni bil opozorjen na realno možnost znatnega padca vrednosti domače valute, nasprotja ne odpravi. Tak zaključek je namreč v opreki s predhodno ugotovitvijo sodišča, da se je tožnik kljub temu zavedal razsežnosti prevzetega valutnega tveganja ter sprejel informirano in zavestno odločitev, da takšno tveganje prevzame.

22.Če sodišče prve stopnje razlogov prejšnje sodbe ni upoštevalo kot del izpodbijane odločitve, je kršilo pravico tožene stranke do obrazložene sodne odločbe, ki je sestavni del pravice do kontradiktornega sodnega postopka ter s tem pravic do poštenega sodnega postopka in pravnega sredstva (22. in 25. člen Ustave). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

23.Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.

24.Tožena stranka je v postopku podala obsežne navedbe, s katerimi je utemeljevala, da je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Trdila je, da so tožniku posredovane informacije dosegle zahtevani standard pojasnilne dolžnosti ter da se je tožnik na njihovi podlagi zavedal vseh razsežnosti prevzetega valutnega tveganja. Ob tem se je sklicevala tudi na pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije kredita in zatrjevala, da je bila z njo tožniku omogočena odprava negativnih posledic prevzetega valutnega tveganja. Za svoje navedbe je predložila dokaze.

25.Utemeljen je očitek tožene stranke, da na navedene trditve ni prejela zadostnega odgovora. Iz 22. do 28. točke sodbe ni razvidno, kakšna pojasnila je tožena stranka tožniku dala. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da podpis izjave o prevzetem valutnem tveganju sam po sebi ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ter da tožena stranka tožnika ni opozorila na možnost realne in znatne spremembe tečaja ter na morebitne znatne negativne ekonomske posledice takšne spremembe. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno niti, ali je sodišče to ugotovitev oprlo na trditveno podlago strank in jo štelo za nesporno, ali pa jo je sprejelo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Slednja je v celoti izostala.² Prav tako iz obrazložitve ni mogoče razbrati, zakaj - ob morebitnem izostanku izrecnega opozorila na realno možnost znatne spremembe valutnega razmerja ter vpliv takšne spremembe na pogodbene obveznosti strank - ostale zatrjevane informacije tožene stranke vsebinsko niso ustrezale zahtevanemu pojasnilu. Povsem spregledane so ostale tudi navedbe tožene stranke glede dogovorjene možnosti konverzije kredita in učinkov takšnega dogovora na izpolnitev pojasnilne dolžnosti in veljavnost pogodbe.

26.V zvezi z navedbami v odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri ugotavljanju zadostne obrazloženosti sodbe ne gre za presojo, ali so navedbe stranke dokazane in utemeljene. Tudi ne gre za zahtevo, da se mora sodišče izrecno opredeliti do prav vsake posamezne okoliščine, ki jo stranke izpostavijo.³ Razlogi sodne odločbe pa morajo biti takšni, da stranka - zlasti tista, ki v postopku ne uspe - lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo.⁴

27.Temu standardu obrazložitev izpodbijane sodbe ne zadosti. Obrazložitev je nezadostna in pomeni nedopusten poseg v pravico tožene stranke do izjavljanja v postopku ter njeno pravico do poštenega sodnega postopka in pravnega sredstva.

28.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

29.Pritožbeno sodišče je presodilo, da ugotovljenih procesnih kršitev ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Višje sodišče namreč ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje napisati sodbe.⁵ Prav tako se ne more in ne sme na drugi stopnji prvič in edinkrat v postopku opredeliti do praktično vseh relevantnih vidikov spora. Pravica do izjave je stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, z opisanim odpravljanjem pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe bi bila bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe.

30.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji za to, da bi novo sojenje opravilo samo (drugi odstavek 354. člena ZPP). Res je sicer, da je od vložitve tožbe minilo več kot deset let, vendar so pomanjkljivosti prvostopenjske presoje spornega razmerja in izpodbijane sodbe ter s tem razsežnost omejitve pravic do izjave in pravnega sredstva takšne narave, da je treba pri tehtanju med ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave na eni strani ter ustavnima pravicama do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave na drugi strani dati prednost slednjima. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da gre za drugo sojenje v postopku, da je daljše trajanje postopka vsaj deloma posledica razvijajoče se sodne prakse v zadevah kreditiranja potrošnikov v CHF ter da trajanje tega postopka časovno bistveno ne odstopa od trajanja mnogih tovrstnih sporov. Pomembno je tudi, da je izpodbijana odločba delna sodba. Tudi če bi pritožbeno sodišče samo izvedlo sojenje in pravnomočno odločilo o ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, bi bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje: v primeru ugoditve zahtevku zaradi odločanja o denarnem zahtevku, v primeru zavrnitve zahtevka zaradi odločanja o podrednih zahtevkih. Na drugi strani bo lahko sodišče prve stopnje sedaj, ko so izhodišča za presojo pojasnilne dolžnosti in veljavnosti kreditne pogodbe oblikovana, odločanje o vseh zahtevkih združilo in izdalo enotno odločbo. Po presoji pritožbenega sodišča je takšen način obravnavanja za stranki časovno in stroškovno ugodnejši kot nadaljnje ločeno obravnavanje zahtevkov, do katerega bi prišlo, če bi pritožbeno sodišče ponovilo dokazni postopek in o ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve odločilo samo.

31.V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč, ki so se oblikovala v zadevah kreditiranja v CHF, celovito presoditi sporno razmerje in se nato v sodbi obrazloženo opredeliti do vseh dopustnih in pravno pomembnih navedb pravdnih strank. Na mestu bo razmislek, ali ob dejstvu, da je bilo zaslišanje tožnika in priče A. A. izvedeno pred spremembo sodne prakse, navedeni izpovedi nudita zadostno podlago za odločitev, ali pa je morebiti potrebna dopolnitev njunega zaslišanja in dokaznega postopka.

32.Ker je sodniku, ki je sodil v postopku pred sodiščem prve stopnje, prenehala sodniška funkcija, bo zadeva ob vrnitvi na prvo stopnjo dodeljena v reševanje drugemu sodniku. Pritožbeno sodišče zato ni presojalo predloga tožene stranke, da se novo sojenje na sodišču prve stopnje opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

33.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.