Jedro

Kot je znano so z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka v 371. členu ZKP določene napake v postopku (error in procedendo), za katere se domneva ali ugotavlja, da so imele za posledico izdajo nepravilne (error facti) ali nezakonite (error iuris) sodno odločbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 105,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 25. 11. 2019 po prvem odstavku 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenega A. A. z dne 19. 10. 2019 ter obenem določilo, da mora plačati sodno takso v višini 70,00 EUR. To je bilo storjeno s sklepom II Kr 21947/2017. 2. Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev je uveljavljena na način, ki ni specificiran. Pritožbena obrazložitev od 2. do 5. strani je namreč v celoti osredotočena na odločilna dejstva, nakar je na 5. strani sklenjeno, da je navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana v obdolženčevo škodo „zaradi predhodno zapisanega“.

5. Kot je znano so z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka v 371. členu ZKP določene napake v postopku (error in procedendo), za katere se domneva ali ugotavlja, da so imele za posledico izdajo nepravilne (error facti) ali nezakonite (error iuris) sodno odločbe. Na takšen način pritožba ni obrazložena, ampak pritožnica v navedenem sklepnem delu pritožbene obrazložitve zatrjuje, kot da bi bila uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka posledica predhodno zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To že po zakonsko določenem vrstnem redu izpodbojnih razlogov v 370. členu ZKP ne gre, po obrazloženem pa je metodološko napačno in zato neutemeljeno.

6. Enako, če ne še bolj velja za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je obrazložena kot neustrezna uporaba 17. člena ZKP. Kaj konkretno je pritožnica s tem mislila ni jasno, gotovo pa je, da niti ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne more biti posledica drugega samostojno določenega izpodbojnega razloga.

7. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Pritožnica nobene od teh ni navedla, temveč je pritožbo obrazložila s trditvijo, da „je sodišče v celoti obšlo ureditev zakona glede krivde“. Takšna pritožbena obrazložitev znova ni jasna, če sploh je v zvezi s predmetom odločitve kot izhaja iz razumljivega izreka sklepa. Po tem je bilo odločeno o nedovoljenosti obsojenčeve zahteve za obnovo postopka in ne o krivdi, kot je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo okrajnega sodišča III K 21947/2017 z dne 27. 11. 2018 v postopku, za katerega si obsojenec sedaj prizadeva, da bi bil obnovljen.

8. V pritožbeni obrazložitvi v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi, pritožnica najprej opozarja, da je obsojenec vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, medtem ko je sodišče prve stopnje presojalo, kot da bi bila podana po 1. točki prvega odstavka tega člena. V nadaljevanju pritožnica nekajkrat ponovi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov v obsojenčevo korist ter da se je naknadno izkazalo, da je bil B. B. ključna priča, po izpovedbi katere bi utegnil biti obsojeni v obnovljenem kazenskem postopku obtožbe oproščen. Obsojeni je namreč s strani navedenega prejel izjavo z dne 3. 10. 2019, iz katere jasno izhaja, da sta oškodovanec in priča, ki sta obsojenca obremenjevala, dne 23. 1. 2015 na parkirnem prostoru zraven trgovine O. na T. v M. opravljala usposabljanje in izpit za viličarja. Glede na to pritožnica sklene, „da sodišče v konkretnem primeru ni storilo ničesar, da bi preverilo okoliščine, na katere je opozarjal obdolženec, zadovoljilo pa se je z nedopustnim rangom opisom možnosti zadobitve poškodb na oškodovancu, kot to obtožba zatrjuje.“

9. Po razumljivih razlogih sklepa je nedvomno, da sodišče prve stopnje zahteve za obnovo kazenskega postopka ni preizkušalo iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, temveč iz razlogov po 3. točki prvega odstavka tega člena. V 11. točki obrazložitve sklepa je naveden dodatek, s katerim je bilo zgolj odgovorjeno na obsojenčeve navedbe, ki so lahko bile razumljene tudi v smeri zgornjega razloga za obnovo kazenskega postopka, ki ga sodišče prve stopnje neposredno in s tem mimo predmeta obsojenčeve zahteve zanesljivo ni preizkušalo. S pritožnico se ni bilo strinjati niti v nadaljevanju, kajti pri B. B. ne gre za osebo, za katero sodišče v kazenskem postopku ne bi vedelo, kar je pogoj, da bi bila kot priča uvrščena med nove dokaze, ampak za osebo, ki je že bila predlagana za pričo, pa je sodišče predlog za njeno zaslišanje zavrnilo. Priložena izjava B. B. ugotovljenega v ničemer ne spreminja ter jo je razumeti kot dodatno obrazložitev dokaznega iz končanega kazenskega postopka, ki ga na takšen, dopolnjen način, ki vrh vsega po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni v zvezi z odločilnimi dejstvi, ni mogoče obnoviti.

10. Glede na to, in ker se sklepni del pritožbene obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja očitno nanaša na obtožbo, o kateri sodišče prve stopnje v tem postopku ni odločalo, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obsojenega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka, kot posledica pritožbenega neuspeha temelji na 98.a členu ZKP, 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številkah 7111 in 7143 Taksne tarife.